Sveta Trojica ( nad Pivko )

Svečan , sobota 18.2.2017

Ko sva prišla iz vasi, se je zasneženo vršno pobočje Svete Trojice bleščalo v jutranjem soncu. 

V prijetno toplem jutru sva prešerne volje vštric, kjer se je dalo in en za drugim, kjer se ni, drobila po poti proti Petelinjskemu jezeru. Še preden sva ga ugledala je pešpot skrenila desno in kmalu sva prišla do ograjenih pašnikov, kjer se je pot postavila pokonci. Čim sva se malce dvignila, so se odprli čudoviti razgledi daleč naokoli. Lesketajoče jezero pod nama je bilo presenetljivo veliko in misli so odtavale v minulo leto in leta pred tem, ko sem, sva, smo se po turi ustavili ob kakem jezeru in si z veseljem privoščili osvežitev v bolj ali manj topli vodi. Kar hitro sva zmogla do zgornjega konca pašnikov in tam prišla na cesto, ki naju je skoraj vodoravno, to je položno, vodila daleč daleč v levo. 

Ko mi je začela cesta že skoraj presedati, sva le prišla do pešpoti, ki naju je ponovno povedla v breg. Kmalu sva prišla do zaplat starega snega in nekaj višje tudi do sveže zapadlega, katerega pa ne na začetku, ne na koncu, to je na vrhu, ni bilo kaj dosti. Za prst, morda slaba dva, ga je zapadlo tekom minule noči. Od konca ceste do vrha se mi je pot zdela daljša, kot sem mislil, da bo, časovno pa sva ta kos potepa zmogla hitreje, kot sem pričakoval, da ga bova.

Kar hitro po tistem, ko sva prvič slišala zvonjenje z vrha sva do tja tudi zmogla in bila oba presenečena nad gnečo na vrhu. Prstov in krempljev na rokah, nogah in tačkah sva imela premalo, da bi zmogla prešteti vse pohodnice in pohodnike, ki so se gnetli okoli cerkve. Dvakrat, morda trikrat, sem glasno pozdravil, nekajkrat pokimal, vsakega posebej pač nisem mogel, ne zmogel pozdraviti, potem pa sva se postavila malce vstran in se okrepčala. Bilo je vetrovno, toplo sonce naju ni zmoglo dovolj ogreti, zato sva se kar hitro odločila za sestop. Ker pa so se tudi ostali odločili enako, sva še malce potrpela in potem užila nekaj dolgih minut samote na vrhu, nekaj korakov nad cerkvico. Če bi naju kdo pogledal, bi zlahka dejal: blažena dvojica vrh Svete Trojice. Hm ?!

Navzdol je šlo hitreje kot navzgor in tudi nebodijetreba cesta je bila hitro za nama. Ko se je princeska nekajkrat povaljala po visokih suhih travah na pašniku in ko sva oba komaj komaj prebredla blatno pot, ki je bila zjutraj pomrznjena in je držala najino težo, sva naredila še ovinek do jezera, kjer sva malce počila, se malce očedila in se tudi še enkrat malce okrepčala. 

Na poti do vasi sva s princesko srečala prijaznega bernskega planšarja,  si v vasi ogledala panoramske table z opisi poti in okoliških naravnih znamenitosti, se še enkrat ozrla proti vrhu, kjer o snegu ni bilo več sledu, potem pa prešerne volje odpotovala domu naproti.  

Nadvse prijeten dan, tako da ni vrag, da tod blizu v prihodnje ne bi še kaj lepega ušpičila. Pa tudi jezero si nameravava ogledati, ko bo presahnilo. Oziroma tisto, kar od njega ostane, ko presahne.

=> fotografije Sveta Trojica ( nad Pivko )

Monte Sorantri

Svečan , torek 7.2.2017

Karnijske Alpe malo drugače, bi lahko dejal za današnjo turo. Bolj sprehod, kot tura in bolj grič, kot hrib. Kaj šele gora. Tudi nekaj hoje po asfaltni cesti, ker drugače ne bi zmogla anella. Krožna tura, tam kjer se le da. 

Nanjo sem se spomnil minuli konec tedna med sestopom iz San Simeona in ker je te dni višje vršace pobelil sneg, je prišla na vrsto že danes. Včasih kaj naredim po svoje, to je, drugače kot tiskani in spletni vodniki svetujejo in tako je bilo tudi tokrat. 

Potep sva začela pri mostu preko potoka Chiarzo, malce naprej od Esemona di Sopra. Jutro je bilo sveže in ptice so glasno žvrgolele, ko sva jo drobila po široki mulatjeri v breg. Predvsem na ovinkih je bilo grmovje dovolj redko, da sva imela tudi nekaj razgledov. Lepo se je videlo na Val Degano, Cjanâl di Guart po furlansko, eno od sedmih dolin v Karniji. 

Kmalu sva prišla do prelaza, sedelca, in nedaleč naprej že zagledala prve hiše v Raveu in Sorantri nad njim. Sprehodila sva se skozi vas in kar po cesti nadaljevala v breg. 

Malo pod vrhom, tam, kjer je ob cesti počivališče s klopmi in mizo in je tam tudi razgledna tabla in se tam cesta prične spuščati, se je v gozd odcepila pešpot in po kake četrt ure lomastenja po gošči in gaženja po za ped debeli snežni odeji sva sedla na deblo pod drevesom na vrhu. Pač, vrh je tak, da je tabla z imenom pribita na drevo in je spodaj majhen kamniti možic s palico v njem, namesto križa. Da razgledov tod ni, sem vedel že prej, da je vrh tak, da moraš najvišji kucelj poiskati v gozdu, takisto. 

Ko sva nekaj malega pojedla in naredila požirek ali dva, sva odlomastila po gozdu v drugo smer, saj sva za sestop izbrala starodavno pot mimo svetišča Madonna di Monte Castellano. Pot je bila v nekih drugih časih povezava z višje ležečimi naselji, sedaj pa je tlakovana in služi kot romarska pot iz Ravea do svetišča in naprej navzgor na Sorantri. Poleg svetišča je tudi opuščen frančiškanski samostan. 

Ko sva prišla v Raveo, sva se sprehodila po vasici in si ogledala lično obnovljene hiše in gospodarska poslopja. Tudi tu so, tako kot v Solbici, Bordanu in še kje, pročelja hiš okrašena s poslikavami, ki kažejo značilnosti kraja in kako se je živelo v minulih časih.

Od Ravea do izhodišča sva pohajkovala po travnikih in gozdnih poteh, vsega pol ure sva potrebovala za sestop, če smem temu tako reči.

Tod blizu imam ogledanih še nekaj potepov in ker so spomladi dnevi dolgi in vročina običajno še ne nagaja, sva Cuel di Nuvolae, Cuel Taront in Cuel Budin, ki so bili nesramno blizu najine poti, pustila vnemar za takrat.

Lepo sva se potepla, čisto po najino !

=> fotografije Monte Sorantri

Vremščica iz Senožeč

Svečan , nedelja 5.2.2017

Napovedi niso obetale kaj več kot nekaj ur suhega vremena, zato nisva potovala daleč in nisva šla visoko. 

Ker sem si že nekaj časa želel Vremščico spoznati iz druge strani, sva se tokrat nanjo odpravila iz Senožeč namesto iz Volč. Na poti do tja se je nekajkrat zjasnilo in upati je bilo na nekaj sonca tekom ture. 

Na začetku pešpoti sva se pozdravila z oslički, ki so se pasli za ograjo, potem pa počasi stopila v breg. 

Zložno sva jo drobila v breg, zaradi blata nisva hitela, saj je ponekod pošteno drselo. Strmejša pot skozi gozd je bila kmalu za nama in po travnikih pod Slatno je bila hoja prijetnejša, saj sva zmogla tudi po svoje, tam, kjer sta nama sneg in ali blato nagajala. Na odprtem je vsake toliko potegnil veter in takrat je soncu uspelo pokukati izza oblakov, večino časa pa je bilo oblačno z nekaj megle. 

Od Virbašnjega dola navzgor, zadnji del vzpona do vrha, sva šla po kolovozu in pustila markirano pešpot za navzdol, tako da sva naredila tudi malce krožne ture, kar imava najraje. Ampak res malce. Zgoraj, na vrhu, sva imela petdeset odtenkov sivega vremena, obilo vlage in nič razgledov. No ja, kaj drugega niti nisem pričakoval. 

Kot nismo pričakovali, da se srečamo mi štirje, ki smo se pred tednom dni srečali v Ukvah. Je svet tako majhen, so naključja tako pogosta ali je bilo kaj tretjega ?! Kakorkoli že, prijetno smo poklepetali in si zaželeli vse dobro, potem pa sestopili vsak v svojo smer. Tudi navzdol grede nama je na blatu drselo in sva po travah uživala, petdeset odtenkov sivega vremena je postajalo temnejših, bližje dolini sva bila in kmalu po tem, ko sva se v drugo pozdravila z oslički, sva odpotovala domov.

Slabo uro po tem, ko sva se vrnila domov, je dež že škrebljal po strešnih oknih in s princesko sva odprtih oči sanjala prihodnje potepe.

=> fotografije Vremščica iz Senožeč