Sušec, sobota 30.3.2019
Ko sva prišla do prvega snega, me je prešinilo, da sem derezice pozabil doma. Sneg je dopuščal varno stopinjo, kjer je bilo pretrdo pa sem lahko stopil malce višje ali nižje in široko grapo sva prečila brez težav. Do razpotja, kjer gre ena pot proti zgornji planini Glazzat in druga proti vrhu, nama je šla pot po stari gazi dobro izpod nog, tam pa se nama je ustavilo. Snega je bilo od grape naprej obilo, presenetljivo veliko, vrh vsega je bila snežna odeja trda in pomrznjena. Ker sem na hribu že bil, sem vedel kje vodi pot naprej in kakšna je, zato sem se samo nasmehnil. Derezice mi ne bi prav nič pomagale na poti proti vrhu, saj se ne bi imel s čim ustaviti, če bi slučajno zdrsnil. Ker se razmere ne prilagajajo pohodniškim željam, sva se midva prilagodila snežnim razmeram. Namesto proti vrhu sva se odpravila proti zgornji planini, še prej pa sva se sprehodila po pravljično zasneženem gozdu. Na planini sva si pri križu, ki stoji vrh Monte Glazzat-a, privoščila dolg počitek, med katerim sva poskrbela za porjavelo polt, prazen želodček in suho grlo.
Včasih se stvari obrnejo drugače, kot bi si želel in če se znaš obrniti tudi sam, ko oziroma če je potrebno, je dan lahko navkljub temu nadvse prijeten. Tudi tokrat je bil.
Sušec, nedelja 24.3.2019
Šla sva tja, kjer sva bila pred dan več kot tednom dni. Iz taistega izhodišča sva se povzpela na vrhove, ki so na zemljevidu samo prst ali dva oddaljeni od tistih, ki sva jih obiskala zadnjič. Kasneje sem z vrh Crnega vrha videl, da prst ali dva na zemljevidu pomenita precejšnjo razdaljo, merjeno v urah hoda. Da so Grobniške Alpe prostrane sem zaslutil že zadnjič, ko sva hodila in hodila in še malo hodila, da sva obredla skoraj vse, kar sva se namenila. Skoraj zato, ker sva predvsem zaradi megle skrajšala potep. Tudi danes sva hodila in hodila in še malo hodila in ker tokrat megle ni bilo, na koncu prižgala čelno svetilko, ter prehodila vso pot do konca.
Brez kave ne gre, zato sva eno tu in eno tam, preden sva pričela s potepom. Pozno jutro je bilo sončno in toplo, obetal se je prelesten dan. Sprva po cesti, potem po kolovozu in zatem po pešpoti sva hitro prišla do začetka soteske Mudna dol, najzahtevnejšega dela današnjega potepa.
Po suhi strugi potoka Sušica sva kmalu prišla do kakih deset metrov visoke skalne zapore, prek katere so nama pomagale skobe in jeklenica. Kar zahtevnemu prehodu je sledila hoja po soteski, ki je bila včasih precej široka, tam je vanjo sijalo sonce in je bilo prijetno toplo, in včasih samo kak meter ali dva ozka, tam je bilo v senci precej hladno. Kar nekajkrat je bilo potrebno splezati po gladki skali, zglajeni od deročih voda, ali prek skalnatih skokov, ponekod zavarovanih z jeklenico. Iz soteske sva izstopila po lestvi, pritrjeni na skalo, in si nekaj višje pod Vidaljem, še v senci gozda, privoščila počitek.
Nadalje je pot kmalu pripeljala na odprta pobočja in prek njih do razpotja poti, kjer sva nadaljevala v smeri Platka. Do Nebes ni bilo daleč in kmalu sva bila deležna prekrasnih razgledov na Kvarnerski zaliv in okoliške vrhe. Nekateri opisi pravijo, da Nebesa nudijo najlepši razgled v Grobniških Alpah in po videnem je temu res tako.
Kmalu za Nebesi naju je napis na skali opozoril na Špiljo, do katere sva se morala spustiti po kar strmem gozdu. Naravno brezno je med drugo svetovno vojno služilo kot skrivališče, zato je tam tudi spominska plošča. Od Špilje navzgor je šlo seveda težje in počasneje kot do nje navzdol, ker pa je potem sledila položna pot pod Klek, je bil ovinek navzdol in navzgor hitro pozabljen.
Kolovoz naju je pripeljal na cesto pod predvrhom Kleka, tam sva zavila levo, cesta pa do naslednjega razcepa, kjer naju je smerokaz usmeril desno. Če je na začetku kazalo, da je pot na Klek markirana, je tako steze kot markacij kmalu zmanjkalo, zato sva nadaljevala za nosom. Jaz sem se usmeril desno, saj je bil tam gozd redkejši in lažje prehoden. Ko je malo pod vrhom svet postal prestrm, da bi napredoval naravnost navzgor, sem strmino obšel desno in ko je zmanjkalo gozda, prišel v skalnat svet. Do vrha sem moral preplezati nekaj skalnatih skokov po čvrsti beli skali, kar mi je bilo v velik užitek, in kmalu sem stopil na vrh.
Ker prazen žakelj ne stoji pokonci sva spet malce prigriznila, se pogovorila o nadaljevanju potepa, potem pa stopila naprej. Po markirani poti sva se spustila do razpotja in se tam usmerila proti Crnemu vrhu. Ker je pot tod potekala po osojnih pobočjih, se je sem ter tja še našlo nekaj snega. In tam kjer je sneg, so tudi medvedje stopinje. Vsaj pred tednom dni je bilo tako in danes tudi. Tokrat je bila sled precej manjša kot zadnjič, je pa vodila v najino smer, kar nama ni bilo kaj dosti po volji. Pogovor je spet postal glasnejši, slišati je bilo petje in skladanje rim in če ne prej, naju je medved tedaj zagotovo slišal. Če je bil v bližini, seveda. S Kleka je bil Crni vrh videti blizu, na zemljevidu tudi, v praksi merjeni v času in hoji pa niti ne, a sva kar hitro zmogla pot do tja. Ko sva počivala vsak na svoji skali, sem razmišljal o pravkar prehojeni poti in poti, prehojeni pred tednom dni. Tako blizu morja, tako blizu naselij, pa tako odmaknjen in tako divji svet. Če sem zrl proti morju, sem imel občutek, da bi lahko skoraj stekel do obale in se vrgel vanj. Skoraj. Če pa sem se obrnil in pogledal proti Snježniku, Platku ali Obruću, je bilo, kot da bi gledal v težko dostopno divjino, skoraj pragozd.
Če je bila Mudna dol zaradi nekaj mest najzahtevnejši del poti, tehnično gledano, je bil zame sestop s Crnega vrha zaradi čvrste skale in prijetnega poplezavanja po njej, najbolj užitkov poln. Skalnatemu svetu je sledil gozd, skozi katerega naju je pot pripeljala do ceste, le ta pa po dolgem ovinku na pešpot, po kateri sva prišla na začetek vzhodnega grebena (Istoćni greben), po katerem sva imela namen sestopiti. Dan se je začel poslavljati, Nebesa so bila ožarjena od sončnega zahoda in trave pod njimi so se čudovito lesketale. Čeravno je bila dolga pot za nama, sva hitela v dolino, da naju ne bi prehitela tema.
Do doline nama je uspelo, tam pa sva morala prižgati čelni svetilki, da sva lažje zmogla cesto in kolovoz, po katerima sva imela še kar nekaj hoda do avta. Po dobrih desetih urah sva končala s potepom, zadovoljna s prehojenim in doživetim. Res so čudoviti ti kraji, vrhovi in poti. Tako čudoviti, da se zagotovo vrnem, saj je še kar nekaj vrhov, ki bi jih rad obiskal in kar nekaj poti, ki si jih želim prehoditi.
-> fotografije Mudna dol, Nebesa, Klek in Crni vrh
Sušec, sobota 23.3.2019
Zahotelo se mi je daljnih krajev in osamljenih poti, zato sva s princesko odpotovala v Barcis. Sila ozka in strma cestica naju je iz središča vasice pripeljala do poslopja Gozdarske postaje Barcis, kjer sva parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Do približno dvajset minut oddaljenega zaselka Predaia sva šla peš, čeravno bi se lahko do tja tudi zapeljala. Kaj bi hodil po cesti v breg na koncu ture, ko to lahko storiš na samem začetku.
Lepšega vremena si ne bi mogla želeti, nekaj hladnejšega pač, saj nama je bilo že do Predaie pošteno vroče. Tam se je princeska pozdravila z dvema pasjima lepotcema, ki sta bila nad njo navdušena, in jaz z domačinom, ki je enega od teh lepotcev poklical domov. Drugi se ni pustil odgnati kar tako. Navdušeno jo je drobil za princesko in se šele nekaj okljukov višje odločil, da ima dovolj. Pot je bila sila strma, pravi kolenogriz, zato sva glasno sopihala, ko sva se pehala v breg. Ker sem vedel, da naju vrh strmine čaka zložnejši greben, po katerem bo hoja čisto drugačen užitek, me princeskino hitenje ni (z)motilo. Nekje sredi najbolj strmega dela poti sva naredila ovinek do bližnje vzpetinice, na kateri stoji križ in s katere so imenitni razgledi na vasico in jezero spodaj in na gore onstran doline.
Ko sva prišla na greben, sva stopila zložneje. Kot da bi bila oba zadovoljna, da sva s strmim delom opravila hitro in da je sedaj čas za razgledovanja in premišljevanja. Do bližnjega Monte Lupa nisva imela daleč, ker pa je vrh neizrazit in z njega na severno stran ni kaj prida razgledov, sva nadaljevala z vzponom proti naslednjemu vrhu.
Do tam naju je čakal krajši sestop in za njim spet sila strm breg, katerega sva se lotila z zaletom in ga hitro zmogla. Vrh San Daniele del Monte je nekoč stala cerkvica, v trinajsto stoletje segajo zapisi o njej, danes pa so zgoraj samo še ruševine. Jaz sem sedel na ostanke obzidja, princeska pa je legla na tla in v trenutku zaspala. Bilo je prijetno toplo, skoraj brezvetrje, zato sem izkoristil priložnost in počitek vrh vrha opravil bos in v kratkih rokavih. Prijalo je, kot že dolgo ne.
Med počitkom sem si pošteno privezal dušo in se razgledal po okoliških vrheh. Kar nekaj njih sem že obiskal, nižjih in najnižjih, višje in najvišje pa si ogledujem že vrsto let in upam, da se s katerim od njih spoznava že letos.
Princeska se je zbudila pravi čas, da je bila tudi ona deležna nekaj koščkov sira, potem sva se še odžejala in že je prišel čas za povratek v dolino. Do sedelca pod vrhom sva sestopila po že znani poti, tam pa sva se usmerila proti zaselku Roppe nad Barcisom, torej tja, kjer naju je čakal avto. Po razgledni poti sva jo urno drobila navzdol in ni preteklo dosti časa, da se je prijeten potep iztekel. Pri avtu sva se spet pozdravila s škotskim višavskim govedom, se malce očedila in odžejala, potem pa odpotovala domov.
Med potovanjem domov so misli že begale v prihodnji dan, k prihodnjemu potepu ...
-> fotografije Monte Lupo in San Daniele del Monte
