Krniška glavica (Jof di Somdogna 2023)

Gruden, četrtek 28.12.2023

Kaj prida nisem računal na sonce, če že, kvečjemu na vrhu. Megla naj ne bi segla nad tisoč sedemsto metrov nad morjem, a je ostalo pri naj ne bi. Nič ne de, dan je bil čudovit.

V zatrepu Zajzere ni bilo nikogar, ne avta, ne človeka. Vrhovi gora so se skrivali v oblakih in megli, videti je bilo celo nekaj modrine. Mimogrede sem se pripravil na potep, tokrat s kar nekaj opreme v nahrbtniku, in urnih nog stopil na pot. Kot običajno sem se tudi tokrat držal grebena povsem desno, gledano gor grede, nekako najbolj naravnost gor gre tod stezica, ki se tu pa tam križa z markirano stezo, dvakrat ali trikrat se tudi stopi na cesto. Do koče sem bil hitro, čeravno se mi ni zdelo, da hitim, nekaj manj kot štirideset minut sem potreboval. Tod sem prišel na sneg, ki me je spremljal vse do vrha. Ta je bil pričakovano kopen, veter med sneženjem in visoke temperature zadnje čase so opravile svoje. 

Od koče do jezerca ni bilo daleč, tod se je pričela prava zimska pravljica. Zaledenelo jezerce in veliko snega, res prava zima po res dolgem času. Na razpotju, kjer pot na Krniško glavico zavije levo proti vrhu, sem si nadel gamaše, čeravno je bila pot zgažena in se ni kaj prida udiralo. Na prvem strmejšem delu poti je bila gaz poledenela, razmišljal sem, da bi si nadel derezice, za dereze, ki sem jih tudi imel s seboj, je bilo premalo podlage. A je kaj kmalu gaz postala udobno mehka, tako da je šlo lepo in varno brez, vse do prve prelomnice, kjer se je gaz pričela izgubljati. Veter in nekaj malega novega snega iz preteklih dni je opravilo svoje in na položnejših delih gazi ni bilo videti. Kaj prida me ni ganilo, tolikokrat sem že bil tod, v kopnem in v snegu, da sem vedel kam, v katero smer moram nadaljevati. In res sem vedno znova prej ali slej spet udel staro gaz. Včasih se jo je bolj slutilo pod nedotaknjeno belino, šele ko sem stopil nanjo, sem vedel da sem na njej, saj se je manj udrlo. Vreme je bilo podobno mistično kot na Talmu nedavno, oziroma še bolj. Tam sem imel kopno pot in  meglo, tod pa obilo snega in prav tako meglo, drevesa okrašena z ivjem, mraz, nekaj vetra na prelomnicah, res prava zimska pravljica. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, ne sonca, ne razgledov, ne česa drugega nisem pogrešal, doživetje tukaj in zdaj je bilo dejansko fantastično.

Po daljšem prečenju v desno sem vedel, da sem že blizu vrha, zadnja strmina pod bunkerjem, ki je sedaj bivak, je bila kar zahtevna. Pogosto se mi je udrlo do kolen, včasih še globlje, stare gazi ni bilo oziroma je bila zasuta, pazljivo sem moral izbirati prehode med rušjem in skalovjem. Veter je postajal močnejši, kar je pomenilo, da sem že visoko, in res sem kar naenkrat stopil na kopna tla in nedaleč pred seboj zagledal bunker. 

Malce sem se še pomujal preko rušja in že sem stal pri križu na vrhu. Visoko nad Montažem se je vsake toliko zableščalo, tam je bilo torej sonce, ki naj bi po napovedih posijalo že nekaj pod vrhom. Šestič ali sedmič, to je zdaj vprašanje, na katerega žal ne najdem odgovora. V analognih časih nisem fotografiral, zapiski s tur so se izgubili, saj sem jih pisal v WordPerfectu in jih shranjeval prvo na mehke, kasneje na trde diskete... Ni kaj, marsikaj sem že pozabil in verjetno bom sčasoma še več, zato pišem in shranjujem, tale doživljajski dnevnik spominov (moj blog) naj zlepa ne bi šel v maloro. Naj ne bi zato, ker ni nič več zagotovo. Tudi za gore sem dejal, da mi jih nihče ne more vzeti, pa je prišla korona in sem čepel doma, v svoji občini, nesrečen do amena.

Navkjub manj prijaznemu vremenu sem si na vrhu vzel čas za spomine, predvsem na minule vzpone na Krniško in okoliške gore. Potepa z Majo ne bom nikoli pozabil, marsikatera podrobnost tistega dne mi je še vedno živo v spominu, kot bi bilo včeraj, takisto ne turne smuke s tega vrha, z Igorjem in klapo, eden lepših in naj doživetih turnih smukov. Tudi vzpon po Amalii na Montaž je še živo v spominu, krasno je bilo. Maje in Igorja ni več, sam se precej starejši, verjetno tudi drugačen, gore pa so kot so bile, ko sem bil tod z njima, tudi kot so bile, ko se je tod klatil Kugy z vodniki. In seveda davno pred njim. Inkov ni več, enako Aztekov in še koga, civilizacije so propadle in propadajo, morda bo svet nekoč spet tak, kot je že bil, brez nas, samo navlaka, ki smo jo in jo še delamo, bo ostala...

Kar nekaj časa sem cepetal na vrhu, če bi se me sonček vseeno usmilil. Cepetal zaradi vetra, takrat je bilo res mraz, tiste trenutke, ko ni pihalo, je bilo prav prijetno. Razgledno pa žal prav nič. Bo, ne bo, bo ne bo... Sonček, seveda, po enem petič ali šestič "ne bo" sem se odločil za sestop, ni bilo druge. Na vršnem pobočju previdno, pogosto se mi je gaz "podrla" pod nogami, nižje v gozdu pa sem stopil hitreje in se pogosto kar po petah dričal navzdol. Tako kot gor grede se mi je kar smejalo, en tak prav poseben dan je bil, pa ne bi znal reči čemu. Pogosto sem pomislil na tisti turi, ko sem se tod dol ven peljal na smučeh, enkrat na kratkih, Big Foot, in drugič na klasičnih turnih. Prvo mi je že malce ušlo iz spomina, drugo pač ne, snega je bilo ohoho in po gozdu si lahko "tiščal" kjerkoli se ti je zljubilo, tudi kako pogumen si bil.

Na razpotju pred jezercem sem se slekel in pospravil gamaše, ne dosti kasneje pa sem se že razgledoval pred kočo Grego. Megla je bila prav tako visoko kot na začetku ture, tudi ko sem bil na vrhu, nekaj modrine se je trudilo pokukati skozi oblake in megle. Pri koči sem pozdravil mati z dvema hčerama, ji odgovoril kod sem bil in ji predlagal, da se pomujajo do bližnjega jezerca, ki je zaledenelo in vredno ogleda. Zaželeli smo si lepe praznike, tudi lep dan, potem pa nisem imel več daleč do doline. Neverjetno, ampak resnično, tudi zadnji kos poti sem se režal kot pečen maček, nasmejan kot že dolgo ne sem prišel do kapelice v zatrepu Zajzere. Čeravno sem zjutraj, še doma, računal na sonce in dokaj topel dan, imel pa povsem nekaj drugega, je bilo to nekaj drugega tako imenitno, da imam še sedaj nasmešek na obrazu. 

Po kar nekaj letih konkretna zimska tura, zimska vsaj glede razmer, če že zimska oprema ni bila potrebna. Ta še pride, takisto seveda turne smuči.

-> fotografije Krniška glavica (Jof di Somdogna 2023)

-> posnetek prehojene poti

Monte Talm (2023)

Gruden, torek 26.12.2023

Pregovor pravi, da gre v tretje rado. Kar se vremena tiče, je bilo danes res tako, žal v negativno smer. Po septembru 2012 in januarju 2020, ko sva s princesko imela prelestno sončno vreme, je bilo danes megleno, vidljivosti pa približno toliko, kolikor daleč zmorem vreči kamen. No, morda nekaj malega dlje...

Na Talm sem se spomnil nedavno, med razmišljanjem o višjih gorah nad zatrepom Val Pesarine. Nekaj koncev je, ki jih želim obiskati pred koncem leta, Rezijo sem že, nad Val Pesarino sem danes, kaj še pride, bo pokazal čas. Danes sem se odpravil na Talm, ne ozirajoč se na ne kaj dosti obetavne vremenske napovedi. "Če ne greš, ne veš," sem si dejal, "padavin ne bo, vetra takisto ne, ostalo se pa že zmore." 

Tako kot zadnjič sem tudi tokrat parkiral v Pricu, nekaj malega nad Pratom Carnico. Priročno izhodišče, saj si kmalu na pešpoti v gozdu, do koče, kamor se lahko tudi pripelješ iz Sostasia, pa je le kake tričetrt ure hoje, odvisno kako hitro stopiš. Z domačinom, ki je prišel mimo, ko sem se preobuval, sva se pozdravila in si zaželela lep dan, potem pa nikjer nikogar visoko pod vrh. Hitro sem stopil mimo zadnjih hiš in na drugem, morda tretjem ovinku zapustil cesto in stopil v gozd. Tod še ni bilo markacij, nekaj višje, ko sem spet prišel na cesto, pa so že bile, tudi smerokaz, da veš kam vodi pot. Skoraj štiri leta je tega, kar sva tod hodila s princesko, spomin pa tako živ, kot bi bilo pred nekaj meseci.

Do koče Rifugio Monte Talm mi je pot minila hitro, na koncu, nekaj malega pred cesto, je bilo precej podrtega drevja, kjer se je bilo potrebno plaziti in plezati preko podrtije, smer gor ven so kazali tudi možički, da si vedel, v katero smer nadaljevati.

Za kočo me je čakal strm betoniran kolovoz, ki mi je bil že prvič odveč. Ne samo gor grede, morda navzdol še bolj. Po njem sem kar hitro prišel do razpotja, naravnost gre pot do sedla Sella di Talm, jaz pa sem zavil desno proti vrhu. Če bi bilo vreme prijaznejše, bi šel naokoli, preko sedla, kot zadnjič, tako pa sem to možnost pustil za sestop, če bi se vreme zjasnilo. Žal se ni. Po kolovozu sem nadaljeval gor ven, vlage je bilo toliko, da bi pomislil, da dežuje, tako sem imel mokre lase. Pri razpotju, kjer ena pot vodi do koče Chiampizzulon, sem že vedel, da do vrha ni daleč, tod nekje se je tudi izgubilo upanje, da me zgoraj obsije sonce.

Nekaj naprej sem srečal nekaj njih s psom, prijazno smo se pozdravili in izrazili razočaranje nad trdovratno meglo, potem pa sem bil spet sam vse do vrha. In tudi tam in vso pot nazaj. Mraza zgoraj ni bilo, vetra še manj, sonca pa sploh nič. Ni mi ostalo drugega, kot da sem zaprl očke in si iz spomina priklical razglede, ki sem jih bil deležen med minulima obiskoma. Ko sem bil prvič tod, nisem poznal ne okoliških gora, ne dolin in vasi pod njimi, drugič mi je bilo vse že zelo domače, danes seveda še toliko bolj. Na hitro sem nekaj malega prigriznil in popil, potem pa stopil dol ven, kaj bi v takem postajal zgoraj. 

Sestop je minil hitro, s podrtimi drevesi sem opravil lažje in hitreje kot gor grede, kar prehitro sem bil v dolini. Pri avtu sem srečal dve dekleti, s katerimi smo se srečali pod vrhom. Če me ne bi ogovorili, ne bi vedel, saj sta bili na hribu v kapah in toplo odeti, kdo bi si ju zapomnil tako zadekani. Na hitro smo poklepetali, bolj zgovorno dekle je bilo presenečeno, da sem bil že tretjič na Talmu. Preden smo se poslovili in si zaželeli vse dobro v prihodnjem letu mi je predlagala, naj se prihodnjič odpravim gor iz druge strani, iz Valpicetta, po nedavno odprti poti CAI 226b. Da gre za lepo in razgledno pot. Zahvalil sem se ji za imeniten predlog in se odpeljal domov s še enim prijetnim potepom v malhi spominov. 

Namesto v Trbižu sem špežo tokrat nabavil v Villa Santini, pač mi je prešlo v navado, da raje nakupujem tam, kot tu.

Še nekaj dni, še kak potep in leto bo pri kraju. To, ki se izteka, ni bilo slabo, niti najmanj. Le kakšno bo tisto, ki potihoma že trka na duri...

-> fotografije Monte Talm (2023)

-> posnetek prehojene poti