ponedeljek, 29. junij 2015

Kamniti lovec - Cima del Cacciatore

... Visoko na nebo se je pomaknilo sonce. Prelestna luč se je razlila po pokrajini, da so se zalesketale velike zaplate snega pod vrhovi. Lahen vetrič s hladnim nadihom se je poigraval z glavicami gorskih rož, nagibal sončne bilke in česal tanke vejice macesnov. Travnata odeja, ki je bahavo odela strmali, je zazelenela v svežih barvah ; morje sladkih planinskih trav ! Sleč je pordečil pusto skalno sivino, kakor bi jo oškropil s krvjo, modrooki svišč je tekmoval z modrino neba. Iz skalnih razpok zlomljenega pečevja je vabila omamna belina planike ; razprostrla se je nad previsi in z žametnimi cvetovi prekrila zelene frate ...

                                                            ( Tone Svetina , Lovčeva hči )



Bilo je skoraj tako, kot piše v uvodu. Skoraj. Cvetje je bilo druge sorte, velike zaplate snega pod vršaci so bile bolj majhne in planike žal nobene. Travnata odeja pa je bila bahava s svojo zeleno barvo, ki se je prelestno lesketala, odeta v jutranjo roso. In macesni so visoko, najvišje v nebo, stegovali svoje tanke veje, skozi katere je prosevala nebesna modrina. 

Med sedlom Prašnik in vrhom Kamnitega lovca je tako lepo, da če bi tam končal svojo pot in bi bila tista pobočja moja zadnja gora, bi odšel z nasmeškom na licu.

Na okoliške gore je že sijalo sonce, ko sva začela, pri nama v dolini pa je bilo še mračno in hladno. Žuborenje rečice se je slišalo še dolgo po tem, ko sva prekoračila most in šele ko sva s ceste zavila na pešpot, sva lahko prisluhnila tišini gozda. Zaradi nedavnega deževja je bila pot mestoma blatna, tako da sva morala popaziti na korak, da hoja ne bi bila preveč enolična, pa je poskrbelo podrto drevje, katerega sva zmogla s plezanjem in plazenjem, če pa to ni bilo dovolj, sva ga pač obšla. Višje naju je pot vodila po travnikih, kjer je bila trava zelo visoka in zelo mokra ; če sem bil že jaz moker do kolen, mi verjetno ni potrebno napisati, kakšna šele je bila princeska.





Nekaj višje nad sedlom Prašnik sva na razglednem okljuku malce počila, potem pa med vse redkejšim gozdom nadaljevala proti vrhu. Razgledi na prvake zahodnih Julijcev in njihove trabante so bili dah jemajoči. 






Nedolgo zatem sva zagledala najin vrh in malce pod njim trop gamsov, ki naju je pozorno opazoval. Tu so bile trave že suhe in z veseljem bi sedla, če ne legla na njih, a ker sem vedel, da bo kako uro po tem, ko bo pričela obratovati gondola na vrhu gneča, sva raje nadaljevala. Trava je kmalu prešla v meli, ki pa nama niso povzročale preglavic, saj so bila sitna mesta zavarovana z jeklenico. Princeska je s pridom uporabila izkušnje iz preteklih tur in brez plezalne oprsnice zmogla do vrha ; samo enkrat sem jo moral dvigniti višje, pa še takrat se je malce zmrdovala. Hoja in poplezavanje sta naju tako zamotila, da sva se križa in zvonca na vrhu skorajda ustrašila, ko sta se pojavila tik pred nama. 






Sedla sva pod križ in dolgo časa tiho zrla v dalj . . . 




Vse je bilo tako, kot sem si zamislil. Malo se jih na goro odpravi iz Zajzere, zato sva bila med vzponom sama, vrh je bil skoraj samo najin, saj je eden pričel s sestopom, ko sva prišla na vrh in je drugi prišel na vrh malce prej, preden sva midva sestopila, množice, ki so prihajale z gondolo, pa sva začela pozdravljati šele v krnici V Klobuku. 

Sestopila sva v smeri Višarij, do kapelice po stezi in od tam kar po cesti nazaj v Zajzero.











Med sestopom se mi je utrnilo, da bi bilo lepo obiskati Kamnitega Lovca ponoči, ko bo nad njim sijala polna luna. Morda nekoč, ko bo mraz grizel do kosti in bo sneg škripal pod podplati . . . 

2 komentarja: