Že nekajkrat sem obiskal Svinško planino in še vedno se je tura odvila drugače, kot sem načrtoval. Enkrat jo je zagodla megla in sem imel več sreče kot pameti, da sem našel tako vrh, kot pravo smer sestopa, drugič je bilo premalo snega, da bi se dalo smučati od vrha do avta in tretjič je tako pihalo, da je princesko kar prestavljalo in sva obrnila precej pod grebenom. Na avtocesti, nekaj pred Wolfsbergom, mi je pogled na zasnežene vršace dal misliti, da bi se znalo tudi danes zgoditi nekaj podobnega.
Prazno parkirišče me je presenetilo, saj se je obetal lep dan. Princeska je komaj čakala, da skoči iz svojega boksa in ko sva začela, sva bila podobna tekačema na kratke proge. K sreči je bil nadvse hiter začetek kratkega veka in kmalu sva spodobno zložno sopihala v breg. Razmišljal sem o snegu na gori, katerega sem videl z avtoceste, in o tem, kakšno pot bi bilo najbolj smiselno ubrati. Ko sva prišla iz gozda in se usmerila proti Offnerhütte, sem že vedel, da se bova prvo povzpela na Sandkogel, to je, na najbolj desni dvatisočak v pogorju, gledano iz smeri najinega izhodišča. Do tam mi bo jasno, kakšne so razmere na poti, koliko je dejansko snega in temu primerno bo najino nadaljevanje. Vsekakor pa naj bi naju nadalje pot vodila po grebenu prek Ladinger Spitza do Wolfsberger Hütte in od tam nazaj do izhodišča. Na ograji, ki je ločila pašnike in cesto, je bila pritrjena opozorilna tabla, ki mi ni bila nič kaj všeč. Toliko bolj, ker je bilo potem tekom ture takih tabel videti še nekaj.
Tako kot princeski ne povem, kaj piše na smerokazu, ki kaže čas do vrha ali do naslednjega razpotja, ji tudi nisem povedal, kaj pomenijo te table. Recimo, da sem obziren. Kakorkoli, nadaljevala sva s potepom in se kmalu nad Offnerhütte usmerila proti desni, tako pač, kot je šla pot. Kmalu sva prišla do prvih snežnih zaplat, katere sva lahko obšla, ko pa je pot zavila proti grabnu (Ladinger Graben), sva prišla do bolj ali manj strnjene snežne odeje in hočeš nočeš sva morala nadaljevati po snegu. Že od daleč je bilo slišati potok, ki je deroče tekel pod snežno odejo in ko sva morala preko, mi je bilo kar tesno pri srcu. Najmanj zoprno bi bilo, če bi se sneg podrl pod nogami in bi padel v ledeno vodo, zato sva tisti del poti prehodila sila previdno. Pri zgradbi vodnega zajetja sem se odločil, da bo najbolje, da se na greben povzpneva naravnost navzgor, saj je bil sneg predelan in je lepo držal korak, strmina pa ni bila taka, da bi se bilo potrebno bati zdrsa.
Visoko pod greben nama je šla pot dobro izpod nog, potem pa sva morala zaviti desno, če sva hotela na Sandkogel. Prečenje do njega je bilo kar zoprno, saj je bil sneg v tisti smeri že močno ojužen, zato sva morala vse bolj gaziti. Nekaj kopnin, ki so obetale lažji korak naju je neprijetno presenetilo, saj so se tam naredila prava jezerca in bog ne daj, da bi stopil vanje. Princeska je v enem od njih skoraj zaplavala, ko ji je zmanjkalo tal pod nogami, zato sva se kopnih delov nadalje izogibala in se raje držala razmočenega snega.
Nekaj malega preden sva dosegla vrh, me je princeska pošteno prestrašila. Ko sva že kar od blizu gledala skale na vršnem pobočju, se je nenadoma ustavila in nepremično zrla v tisto smer. Jaz nisem videl nič takega, kar bi jo znalo vznemiriti, potem pa sem se spomnil na opozorilne table ob poti. In na to, da so tiste skale lahko imenitno skrivališče ali celo brlog. Nič kaj prijetni občutki so se hitro razblinili, saj sem v travah opazil dve jerebici, ki sta nepremično stali in naju opazovali. Pohvalil sem princesko, da me je opozorila nanju in jo nagradil z briketkom, potem pa sva naredila manjši ovinek, da ju nisva zmotila.
Kdor se trudi, se utrudi in kdor hodi, se nahodi, sem si mislil, ko se vršne skale kar niso in niso hotele približati in se je zdelo, kot da že nekaj časa stopicljava na mestu. Kdor čaka, se načaka, je bila moja naslednja misel in kdor čaka, dočaka, moja zadnja, ko sva končno dosegla vrh in sedla k počitku na suhe, tople skale. Gorniški čevlji, ki so dali že precej skozi, oziroma membrana in impregnacijsko sredstvo, ki branita vodi in vlagi, da bi močili noge sta popustili, zato sem se sezul in med počitkom in malico pustil soncu, da za silo posuši, kar je sneg namočil. Tudi princeskino podvozje je bilo mokro in je z veseljem počivala na suhi skali.
Počitek na vrhu je prijal in je bil dovolj dolg, da sem nadaljeval v manj mokrih čevljih in nogavicah, zavedajoč se, da ovinka na Kaiserofen in Gertrusk danes ne bova naredila. Ob pašni ograji sva se odpravila proti Ladinger Spitzu, do koder ni bilo ne daleč, ne visoko, se tam razgledala, vsaj jaz sem se, potem pa nadaljevala po in ob grebenu proti Wolfsberger Hütte. Tudi na tej strani je bilo snega še veliko. Prav do koče nisva šla, saj sem prej zavil navzdol proti cesti in ko sva zmogla do nje, sva še enkrat sedla k počitku.
Spet sem se sezul, saj sem imel v čevljih skoraj za prst vode, princeska pa je legla k počitku in zadremala. Posedanje na suhih travah je bilo tako prijetno, da ni dosti manjkalo in bi tudi jaz utonil v sen. Bos, ob speči princeski, sem raje sanjal z odprtimi očmi. O času, ki je bil, ki je in tudi o tistem, za katerega upam, da še bo. Dragoceni so taki trenutki, ko se ti uspe izgubiti v času in prostoru ...
Kot običajno sva se na izhodišče vrnila mimo Zechhütte. Zložna cesta je lepše razgledna, kot je pot skozi gozd, tura sama pa tako postane krožna, kar imam najraje.
Ko sva se vrnila do avta, je bilo parkirišče še vedno prazno in vprašal sem se, ali so temu krive opozorilne table, velikonočna sobota ali nekaj tretjega ...
-> fotografije Sandkogel in Ladinger Spitz
Lepo je prebirati vrstice o vajenih potepih, uživajta še naprej...
OdgovoriIzbrišiMajda hvala, res uživava na potepih. Tudi tebi vse naj na potepih.
Izbriši