Čisti vrh (2024)

Veliki srpan, sobota 31.8.2024

Davno tega, julij dvatisočenajst je pisalo na koledarju, smo se s klapo odpravili na Rogljič (Pan di Zucherro). Na Belih vodah (Rio Bianco) smo srečali Igorja s prijateljico, namenjena na Lepo glavo (Vetto Bello). Po uspešnem vzponu smo se  pri Brunnerju spet srečali z Igorjem in Matejo, domačini so tam imeli neko srečanje in ker je Igor poznal nekaj njih, so tudi nas postregli s kavo. Po turi smo se ustavili še v Hermanu na Predelu, saj smo bili vsi namenjeni v Bc. Tako sem spoznal Matejo, s katero sva se kasneje srečala še v Zajzeri in dolgo zatem na Kaninu. No, potem sva ostala v stiku in z njo in njeno družino smo spletli krasno prijateljstvo.

Mateja, Vinko in jaz smo bili prvič skupaj tistega dne, o katerem pišem zgoraj. Drugič bi se morali srečati pred leti, takisto namenjeni na Čisti vrh, pa je življenje in vse kar sodi poleg, stvari postavilo tako, da se je to zgodilo šele danes. No, pravzaprav tudi včeraj in jutri, saj smo se v pravljični Zadnjici družili vse od petkovega večera do nedeljskega popoldneva. Tudi Igorju ljubi dolini, od koder se je kdo bi štel kolikokrat povzpel na Triglav ...

Vinko, starosta bovške GRS, je z Igorjem v desetletja dolgi dobi v gorah doživel hudiča in pol. Skupaj v službi, skupaj v GRS , skupaj med ljubiteljskim obiskovanjem gora. Če za oba, Vinka in Igorja, napišem, da jima je bila turna smuka ena ljubših dejavnosti v gorah, se ne motim kaj dosti.

Mateja je z Igorjem prav tako obiskovala gorskega raja skrite kotičke, vrhe ino poti, verjamem, da so njeni spomini na pota, ki sta jih opravila z Igorjem, enako nepozabni kot Vinkovi, moji in mnogih drugih, ki so se v njegovi družbi odpravili v gore. 

Sam sem se z Igorjem srečeval v Bcu in Zajnci, spoznala sva se prek Vinka in najpogosteje smo se prav mi trije odpravili na turno smuko. Včasih nas je bilo seveda več in včasih smo tudi poleti kaj lepega podvzeli. Nikoli ne bom pozabil turnih smukov v Možnico, s škrbine med Konjskim Špikom in Clampilom, s Krniške glavice ... In s Čistega vrha, Igorju tako ljubega, s katerim sta še dandanes na nek način skupaj.

Zadnjega marca pred sedmimi leti je Igor v svoji zadnji objavi po turnem smuku v kaninskem pogorju pod zadnjo fotografijo napisal:

"Vsega lepega je enkrat konec."

Naslednji dan sta se s Tatjano povzpela na Viš in z vrha sestopila v večnost.

Današnji Čisti vrh je bil spomin na Igorja in na doživetja v njegovi družbi. 

Če drži, da človek umre šele takrat, ko se ga nihče več ne spomni, potem bo Igor še dolgo z nami . . . 

Weitsee (kolesarjenje, <-> 111 km, ↗ 880 m)

Veliki srpan, petek 9.8.2024

Kot običajno je bilo načrtov in želja več, kot je bilo odmerjenega počitniškega časa v Sankt Johannu. Pogosto je tako, naj se gre za tista dva dneva ob koncu tedna, kak praznik, ali počitnice. Dokler delam in sem mlad in mladosten, hodim na počitnice, ko bom starejši in nekaj manj mladosten in bom upokojen, si bom dopustil kak dopust. 

Vedoč, da me čaka dolg in razgiban potep, gor pa dol in sem pa tja, kot običajno torej, sem se na pot odpravil nekaj bolj zgodaj kot običajno. Vreme je bilo že zjutraj kot naročeno in je takšno ostalo ves dan, kopasta oblačnost, kar je je bilo, je poskrbela, da sonce ni zmoglo pripekati na vso moč. Od doma sem se odpeljal skoraj kot od doma, to je, okolica počitniškega doma mi je že tolikanj domača kot domačega doma.

Na začetku kot v torek proti Chiemseeju, potem pa pred prvim klancem desno in po ravnem proti Nemčiji. Skoraj prazna cesta me je vodila ob rečici Großache, blizu zaselka Erpendorf sem pripeljal na glavno cesto in po njej nadaljeval proti meji. Tudi tod malo prometa, kolesarjenje mi je bilo v užitek, sploh potem, ko sem zapeljal na kar dolg in sorazmerno strm klanec, ki se je končal v Reit im Winklu, priznanem zimsko športnem središču. Nekaj prej sem prečkal mejo z Nemčijo, tod Schengen še deluje, torej nobenih vojakov ali policistov, enako kot pred dnevi, ko sem šel do Chiemseeja. Pomislil sem na to, kaj bo prej. Ali naša severna meja spet brez kontrol ali spet kontrole na vseh mejah znotraj EU oziroma znotraj Schengna. Hm . . .

Že sredi klanca mi je zadišalo kofe, a kar nisem našel lokala, ki bi mi sedel na prvi pogled. In je bila vas prej mimo, preden sem jaz našel primerno teraso ali vrt(iček). Nič ne de, sem si mislil, še dolga pot je pred menoj, prej ali slej bom našel kaj primernega. In dejansko sem, a precej kasneje, kot sem pričakoval. Verjetno sem izbirčen, kdo ve.

V nadaljevanju potepa sem imel dolg klanec, ki se je končal nekaj kilometrov pred Ruhpoldingom, takisto priznanim zimsko športnim središčem. Do tam sem kolesaril mimo jezera Weitsee, krasno jezero, dolgo, tudi močvirnat svet pred jezerom je res lep. Prav ob jezeru je bila tik ob cestišču ograja, nobenega primernega mesta, da bi stopil z bicikla, sredi ceste vsled sicer redkega prometa ne gre, in tako sem ostal brez fotografij res čudovitega jezera. Nižje in višje se je ob cesti našlo nekaj makadama, a radi drevja in grmičevja razgledov ni bilo kaj prida. Ni kaj, se zgodi, včasih brez fotografije česa zanimivega ostanem tudi zato, ker se mi sredi klanca ne ljubi ustavljati. Kakorkoli, od Reit im Winkla do skoraj Ruhpoldinga sem moral v zmeren klanec, okoliš je bil čudovit, ne samo jezero, tudi hribovje nad njim. Ta konec sodi v vzhodne Chiemgauske Alpe (Ostlicher Chiemgauer Alpen), najvišji vrh Sonntagshorn v višino meri 1961m. Nekaj gostiln ob poti name prav tako ni naredilo pravšnjega vtisa, zato sem do kofeta prišel šele v Ruhpoldingu. Tudi tortico sem snedel, kaj je ne bi, saj mi je cuker že pošteno padel.

Za Ruhpoldingom me je pot vodila do Siegsdorfa, od tam do jezera Chiemsee ni prav daleč, a bi bil ovinek zame preveč, saj me je čakala še dolga pot domov. In to v doooooolg klanec, precej daljši, kot sem ga imel med Reit im Winklom in Ruhpoldingom. Tudi strmejšim. Čutilo se je, da vozim po nižini, saj je sonce pripekalo, dočim je prej v hribovitem svetu samo grelo. Do Pettendorfa še po neznanih mi cestah ino poteh, tam pa sem prišel na cesto, po kateri sem se vozil med turo do Chiemseeja. Vedoč, kaj me čaka v nadaljevanju, sem primerno stopnjeval tempo. Po ravnem hitro, navzdol hitreje, navzgor bolj ali manj počasi, odvisno kako strmo je bilo to navzgor. Do avstrijske meje mi je šlo po občutku nekaj lažje in hitreje, kot pred dnevi, dočim se mi je nekje od Schwendta do doma že malce vleklo, tudi utrujenost se je stopnjevala, bližje koncu potepa sem bil. Nekaj radi dolge in razgibane poti, nekaj pa vsled sončnega in poletno toplega dne. Da bi lažje zmogel do konca, sem se ustavil v gostilni ob cesti in si privoščil pšenično brezalkoholno. Imeniten izotoničen napitek, ki nadomesti veliko tistega, kar si s potenjem izgubil in odlično odžeja. Krajši počitek mi je dobro del, pivce mi je povrnilo nekaj moči, noge so se malce spočile, do tam, kjer sem zagledal Kitzbüheler Horn in od koder me je čakal samo še dolg spust, sem pribrcal živahno in hitro. Še zadnjič sem se razgledal na kraj, kjer počitnikujem, na okoliške gore, in že sem drvel v dolino.

Tokrat nisem naredil ovinka v samo središče Sankt Johanna, tja sem se sprehodil zvečer, po tistem, ko sem se očedil, nahranil in spočil. 

Zadovoljen z doživetim tekom iztekajočih se počitnic, sem si privoščil tri kepice gelata in se še zadnjič sprehodil naokoli.

-> posnetek prevožene poti

Kufstein (kolesarjenje, <-> 63 km, ↗ 630 m)

Veliki srpan, četrtek 8.8.2024

Če so bili v nedeljo zvečer vremenski obeti še takšni, da konkretnejših padavin ne bo vse do petka, je bilo v torek popoldan precej drugače. Že v sredo dopoldan tu pa tam kakšna kaplja, popoldan pogoste plohe in nevihte z obilnimi padavinami, četrtek pa turoben in bolj kot ne suh. Dneva počitka se po dveh krasnih in kar napornih potepih nisem branil. Dopoldan sem si privoščil izlet v Kitzbühel, popoldan pa je bil namenjen branju, kuhanju, pisanju spominov, tudi dremež ni izostal.

Četrtkovo jutro je bilo sivo in hladno, za popoldan je bilo napovedanih nekaj ploh. Bi, ne bi... Sedel sem za računalnik in pobrskal, kam bližje bi se lahko odpravil z biciklom. Vsi potepi, ki sem imel zabeležene kot možne, so bili dolgi okoli sto kilometrov, tudi več, v takšnem vremenu pa se česa takega nisem želel lotiti. Hitro sem našel Kufstein, približno traso prenesel v Komoot/Garmin in že sem bil na poti.

O poti oziroma vožnji do tja je škoda besed, cesta je imela klance tako navzgor kot navzdol, na slednjih je seveda letelo, da je bilo veselje. Sicer pa kar nadležno, ker sem kolesaril po glavni cesti in je bilo na njej precej prometa. Da se bom vračal po drugih cestah ino poteh sem vedel že na pol poti do Kufsteina. Tam sem ob reki Inn posedel v prijetnem lokalu, tik pod utrdbo. Pokuk na zemljevid je bil dovolj, da sem vedel kje zapustiti glavno cesto, da bom imel potem na kolesarski ves čas smerokaze, pa mi je razodel Google. Že tako turobno vreme se je vidno slabšalo, k sreči zaenkrat v drugi smeri, kot je bil moj dom. Pohitel sem iz mesteca in nedaleč ven udel kolesarsko stezo. Vse kaj drugega, kot glavna prometnica, če zjutraj ne bi hitel, bi se tudi tja in ne samo nazaj peljal po njej. 

Tudi na kolesarski se najdejo klanci gor in dol, vrh enega sem se blizu nekaj hiš ustavil, da fotografiram kozice in okoliš. Kar k meni pristopi gospa iz bližnje hiše, zatem še gospod, predvidam njen mož, in me pobarata kam sem namenjen. Jima povem in dodam, da sem se ustavil, da naredim par fotografij. Nasmejana sta mi dejala, da sta me o tem, kam sem namenjen, povprašala zato, ker se pogosto zgodi, da kdo na biciklu nadaljuje mimo njune hiše gor, namesto  dol, ker je pač tisto pot videti kot glavno. Odvrnil sem jima, tudi sam nasmejan, da imam za te primere navigacijo, ziher je pač ziher, celo tako se moram kdaj pa kdaj nekaj malega vrniti, ker sem malce prezgodaj ali prepozno zavil v to ali ono smer. Potem smo še malo o vremenu, da  res kaže na dež, in o tem, od kod sem. Jima povem, potem pa me gospa vpraša, ali je Ljubljana blizu Bratislave?! Komaj sem se zadržal, da nisem padel v smeh. Vljudno sem jima razložil razliko med Slovaško in Slovenijo in dokaj podrobno kje Slovenija je, geografsko gledano. Upam, da je zaleglo, roke pa ne dam v ogenj. Me je pa gospa pohvalila, da mi gre po nemško dobro od jezika, česar sem bil seveda vesel. Še tschüß in že sem brzel naprej. 

Nekaj naprej me je kolesarska steza popeljala skozi manjše mestece, na koncu katerega bi moral po podvozu nadaljevati pod glavno cesto in onstran nje naprej domov. Žal je prav tod pričelo kapljati izpod neba, debele dežne kaplje so počasi polzele po stekelcih očal. Par trenutkov za premislek, pokuk na zemljevid, potem pa hitro telefon v PVC vrečko, vetrovko nase in kar po glavni cesti dol ven. Pač po najkrajši poti, ki je bila k sreči zelo dolg in dokaj strm klanec navzdol. Prav nič me ni motilo, da je cesta vse bolj mokra, gonil sem kot sem zmogel in upal, povsem osredotočen na cesto pred menoj. Tako osredotočen, da nisem upal pogledati na Garmin, kako hiter sem. K sreči prometa v to smer ni bilo kaj dosti, vrh vsega sem kmalu potem, ko se je pričela ravnina, zavil na stransko cesto, po kateri Sankt Johann ni bil daleč. Do tam je ploha precej pojenjala in ko sem sedel v taisti lokal kot dvakrat pred tem, je že nehalo padati. Kofe in brezalkoholno pšenično, tudi to kot dvakrat pred tem. 

Do doma ni bilo daleč, tam sem obrisal/očistil kolo, potem v red spravil samega sebe, nato pa štedilnik, hladilnik in kar je teh reči. Po obedu me je nekaj vremenskih napovedi spravilo v še boljšo voljo, saj so vse po vrsti za naslednji dan obetale prelestno poletno vreme. 

Ravno prav za zadnji potep, ki bode tudi najdaljši in me bo spet vodil po Nemčiji . . .

-> posnetek prevožene poti

Chiemsee (kolesarjenje, <-> 99 km, ↗ 800 m)

Veliki srpan, torek 6.8.2024

Jezero Chiemsee sem nameraval obiskati davno tega, pred nekaj desetletji, ko sem se kar pogosto vozil na obisk sorodnika v Nemčijo. Sprva v Düsseldorf, kasneje v Krefeld. Kot bi se vozil ob morju, ko sem po avtocesti brzel mimo jezera, pogosto sem pomislil na to, da se moram enkrat ustaviti ob njem. Ampak nikoli, res nikoli, niti v sanjah ne, nisem pomislil na to, da se bom na obalo pripeljal na biciklu in to iz oddaljenega Sankt Johanna v Avstriji.

Že lani sem med počitnicami pomislil na potep do jezera in nazaj, pa se ga s treking biciklom nisem drznil lotiti. Klancev se nisem bal, ti so mi vedno v veselje in izziv, bolj me je skrbelo, kako bi šlo po ravnem. Prestavna razmerja na treking biciklu so vse kaj drugega kot na cestnem, tudi precej težji je, sto kilometrov pa ni ravno mačji kašelj. Danes zvečer, ko je bil potep že lep spomin, sem zadovoljno ugotavljal, da sem storil kar prav, da sem potep prihranil za letos.

Zjutraj sem po dolgem času zajtrkoval, skoraj na silo, nikoli nisem bil na ti z zajtrki pred športnim udejstvovanjem. Kar je bilo manj aktivnih počitnic, recimo v hotelih, kjer sem zjutraj zlahka poležal, se zajtrkov načeloma nisem branil, saj so bili pogosto sredi dopoldneva. Še velika skodelica kave in že sem sedel na kolo.

Takoj za St.Johannom sem zapeljal v klanec, hitro sem našel pravi tempo, vrtenje pedal je bilo res uživaško. Sledila je ravnina po nekakšni planoti v gozdu, tod je bilo precej hladno, in zatem dolg, tudi hiter, spust v Kössen. Uživaško drvenje v dolino je malce kalila skrb, kako bo nazaj grede, ko bom v taisti klanec moral v breg. Če do tod prometa ni bilo kaj prida, je bilo naprej do meje z Nemčijo drugače. O gneči na cesti ne gre pisati, a je bilo vozil v obe smeri precej več, tudi na kolesu nas je bilo kar nekaj. Zadnji klanec do meje sem zmogel hitro, tam se mi je ob pogledu na tablo z napisom "Bundes-republik Deutschland" na široko zasmejalo. Še dolg spust in nekaj ravnine in že bom pri jezeru. Če bi bil na meji kak lokal, bi zagotovo posedel in kaj popil, ker ga ni bilo, sem žejo potešil z napitkom iz bidona. No, prostora za kak kafič na sami meji pravzaprav ni, cesta je ozka in predor vklesan v živo skalo, na eno stran prepad in na drugo strmo pobočje. Ob cesti kar nekaj vozil, saj je tod izhodišče za planinske potepe.

V klanec mi je bilo vroče, navkljub gozdu, ki je tu pa tam nudil prijetno senco. Da me je na že prevoženih spustih pošteno prepihalo in da me je na trenutke skoraj zazeblo, sem hitro pozabil, tako da sem se tudi zadnjega spusta lotil brez brezrokavnika. Če napišem, da sem v dolino pripeljal skoraj premražen, ne pretiravam kaj dosti. Vasi na avstrijski strani so si bile na las podobne, tudi na nemški koj za mejo, čim pa sem se pripeljal nižje, bližje jezeru, je bil okoliš precej drugačen. Podoben Moravskim toplicam, Murski Soboti in okoliškim krajem, vsaj mene je spominjal na tiste konce. Že blizu jezera sem kolesaril po krasni cesti skozi gozd, blažen mir in senca, prometa nobenega, in po njej pripeljal v Bernau am Chiemsee. Za njim sem moral po nadvozu preko avtoceste, po kateri sem pred desetletji potoval na obiske. Kdo bi si mislil, da se bom čez ta autobahn nekoč zapeljal z biciklom ...

Četrt ure kasneje, tam nekje, sem že sedel na klopci ob jezeru. Jezero, barke in jadrnice, kavarna, vrvež, podobno kot na morju, le vonja po soli nikjer. Posedal sem na klopci in užival, kar me prešine, da sem šele na pol poti. Še sestop, bi rekel, če bi sedel vrh gore, le da grem tam običajno samo navzdol, dočim bom moral danes med sestopom tudi precej navzgor. Sem grede sem se peljal mimo luštnega lokala v sklopu nekakšnega muzeja, pot me je vodila tik ob, že takrat sem sklenil, da nazaj grede tam počijem in se okrepčam. Kar prav tako, ob jezeru je bilo za moj okus res preveč živahno, tudi polno. 

Stranska cesta, ki mi je bila na poti do jezera zelo všeč, radi sence in samote, mi je tudi nazaj grede nudila taiste užitke, kaj hitro sem prikolesaril do muzejskega kompleksa "Salz & Moor", v sklopu katerega je tudi kavarna. Tam sem sedel za mizo v senci in si pustil postreči s pecivom, kofetom in Coca Colo, to je postalo nekakšen standard na mojih kolesarskih potepanjih. Med mletjem okusne tortice sem ugotavljal, da sem bil že kar lačen, torej sem se ob pravem času namenil napolniti želodček.

Po okrepčilu, med katerim sem solidno spočil noge, je sledilo še nekaj ravnine, potem pa sem spet zagrizel v breg, drugače kot prek hribov v Avstrijo ne gre. No, vsaj tukaj ne. Kot običajno me je pot vodila sem pa tja in gor pa dol, vsak naslednji klanec navkreber sem šel nekaj počasneje. Potem pa sem le prišel do table, ki je oznanjala, da je do meje in s tem  Avstrije samo še kilometer. Hitro sem bil tam, malce ravnine in že sem drvel v Kössen. Tam se je pričel zadnji vzpon, precej dolg, z nekaj ravnine in nekaj malega spusti vmes. Čeravno že malce upehan, tako radi trenutnega dogajanja, kot tudi vsled včerajšnjega precej konkretnega potepa, mi je šlo poganjanje pedal odlično izpod nog. Nekaj krajev, skozi katere sem kolesaril nekaj ur prej, mi je ušlo iz spomina, enako klanci. Da sem na zadnjem klancu sem mislil na enem klancu prezgodaj, se zgodi, potem pa je le prišel res zadnji. Vrh njega sem se ustavil in med razgledovanjem na Kitzbüheler Horn na hitro podoživel iztekajoč se potep.

Zadnji spust je bil enako uživaški kot vsi poprej, mimogrede sem pridrvel v St.Johann, kjer sem naredil ovinek v stari del mesta. S pšeničnim brezalkoholnim, še prej s kofetom, sem si privezal dušo in tako pritisnil piko na i prekrasnemu dnevu ino potepu.

Do doma nisem imel daleč, tam se je ponovil zaključek potepa dan prej.

Bicikel v klet, sebe pod tuš, potem pa štedilnik, hladilnik, in že je bilo kosilce na mizi.

-> posnetek prevožene poti