Rožnik, sobota 14.6.2025
Z življenjem je podobno kot z vremenom. Včasih nam sije sonček, spet drugič dežuje, včasih spokojen mir, spet drugič kup tega in onega, tudi grdega, slabega in žalostnega. Svet pa se vrti naprej kot se je, se in se bo, ne glede na to kaj in kako nam dogaja. Včasih "to mi deli" in včasih "čista jeba".
Kar je na silo ali kar je samo zato, da je, običajno ni kaj prida. Tudi zaleže ne kaj dosti. Zato z Barbi nisva hitela, pustila sva času čas in se, ko so se stvari postavile na svoje mesto, spet odpravila v gore.
Kot običajno sva se zgodaj odpravila od doma, še najbolj zaradi vročine, ki je pozno v dopoldan bolj znosna kot kasneje tekom dne. Prek Ljubelja sva smuknila do Bistrice v Rožu in od tam nadaljevala do Trat, kjer je veliko brezplačno parkirišče. Pravzaprav dva, P1 in P2. V miru sva pripravila vse potrebno za potep in vzela pot pod noge. Spominjal sem se nebroj obiskov tega konca, poleti, pozimi, seveda tudi vmes, peš in na smučeh, s plezalno vrvjo in opremo, tudi s samovarovalnim kompletom kot danes. Ob prijetnem klepetu nama je šel pristop do začetka plezalne dobro od nog, hitro sva zmogla do ostenja, prek katerega naju bo vodila pot. Do vstopa bi ziher prišla kako minuto hitreje, verjetno tudi bolj udobno, če bi se na melišče usmeril višje na cesti, pri smerokazih, ne pa da sem do stika z markirano potjo ubral direttissimo. Da bom med sestopom še bolj (za)bluzil, seveda še slutil nisem.
Primerno opremljena sva začela s plezo, sprva tipajoče počasi, potem pa nama je steklo kot gre. Sam sem po tej poti pred davnimi leti že hodil/plezal, po tistem je bilo nekaj podorov in pot sanirana, tako da je sedaj smer malce spremenjena. Začetek je najzahtevnejši, gledano celoten vzpon, potem pa zahtevnost z višino popušča in zadnjo tretjino vzpona, tam nekje, bi se dalo opraviti s palicami. Uživala sva v poplezavanju, krasnem vremenu, prijetnem razpoloženju, rekla kakšno o tem in onem, dolina je bila hitro vse nižje in nižje. Presenetljivo nikjer nikogar, vse do grebena oziroma meje sama, zagotovo radi zgodnjega začetka. Višje sva bila, bolj je bilo vroče, to pa zato, ker sva bila visoko pod vrh v senci. Čim sva zmogla na sonce, med rušje, je v trenutku postale precej vroče. Vetra, ki v teh koncih pogosto vleče, nikjer, morda rahla sapica, premalo, da bi ohladila pregreto čelo.
Strmina je popustila, za robom so se nama odprli razgledi na Julijce, malce kasneje tudi na jezero, navkljub mrču oziroma ne ravno brezhibni jasnini, so bili razgledi več kot čudoviti. Še par korakov in že sva bila na vrhu. Gneča naju je po svoje presenetila, čeprav sva vedela, da sama ne bova. Da nas bo toliko, pa tudi nisva pričakovala. Midva gor, nekaj njih dol, ravno prav, da sva lahko celo izbirala, kam bova prislonila zadnjo plat. Panoramski posnetki, pa midva za spomin, pa malce razgledovanja in že je bila na vrsti malica. Običajno v gorah nisem kaj prida lačen, tudi apetit ni pravi, na biciklu je druga pesem, zdaj pa se mi je že drugič, če ne tretjič zgodilo, da mi je vrh gore zakrulilo v želodčku. Okusen sendvič, ki ga je pripravila Barbi, je sedel kot ata na mamo. Med počitkom me presenetita znanca, par, s katerim se poznamo prek hribovskega portala in s katerim smo se enkrat že srečali na nekaj nižjem hribu, v času, ko zaradi epidemije nismo smeli višje. Prijeten klepet o tem in onem, nakar onadva nadaljujeta svojo pot, ki je bila precej daljša od najine, midva pa še malce posediva, saj je bil dan prelep, da bi hitela.
Okrepčana in spočita sva se sčasoma tudi midva odpravila v dolino. Nižje na poti proti Celovški koči gneče ni bilo več, vročina pač. Nižje sva bila, bolj je grelo. Veselo jo drobiva po poti, kramljava o tem in onem, no, predvsem jaz kramljam, kar me nekaj prešine. Pogledam naokoli in omenim Barbi, da se mi zdi, da ne greva več prav. Kar na gliho se usmeriva strmo proti škrbini, onkraj katere naj bi se nadaljevala pot proti koči. Še preden prideva nanjo sem vedel, da sem ustrelil kozla. Pod Celovško špico sva, tudi skupina gornikov je tam, ni šlo drugače, kot da obrneva. Pa tolikokrat sem hodil tod, sem si mislil, in mi je bilo kar malo nerodno. Še bolj pa nekaj kasneje, ko tudi za naslednjim robom prave škrbine ni bilo in sva morala še za naslednji rob. Bolj sebi kot njej sem dejal, če drugega ne, bo to dodatno nebodigatreba pehanje koristno vsaj za kondicijo. Kakorkoli, na pravi škrbini je bilo vse tako, kot je bilo mnogokrat doslej. Svačica zgoraj, koča spodaj, vse na dosegu roke oziroma noge.
Na terasi, v prijetni in še kako dobrodošli senci, sva sprva želela prisesti, pa se je med najinim samopostrežnim naročanjem kosila ena miza spraznila, tako da sva se lahko udobno razkomotila. Lečina enolončnica, veganska, je bila božanska. Tako prima, da se rima.
Okrepčana in spočita sva se lotila še tisto nekaj malega poti do avta. Na planini še sonce in vroče, nekaj nižje pa blagodejna senca gozda in s tem precej prijetnejše počutje. V senci sva prezračila avto, druga majčka in Crocsi in že sva se peljala v dolino. Tam še v trgovino, da bom imel doma kaj jesti, in okusen čokoladni kornet, kot nekakšna pika na i čudovitemu dnevu.
Fajn je bilo, res sva se imela krasno. Potepuških želja je precej, volja in vreme se najdeta, torej do prihodnjič ...
Spet ena lepa zgodba...
OdgovoriIzbriši