Wertschacher Alm

Sušec , nedelja 12.3.2017

Do prelaza Ovršje ( Vrše, Windische Höhe ) smo potovali prek Korenskega sedla, kjer je spet in še vedno tako, kot je bilo v nekih drugih časih: Grüß gott, personalausweis bitte !

Na prelazu je bilo hladno, zato smo hitro vzeli pot pod noge. Namesto po nekakšni strugi podobni poti smo raje hodili po gozdu, kjer ni bilo ledu in je bila pot prijetno mehka. Med klepetom smo hitro drobili v ne ravno strm breg in kmalu prišli do ceste, kjer sta bili po nekaj sto metrih na eni strani večja koča in na drugi lična kapelica. 

Tu smo malo zaradi klepeta in malo zaradi ogleda hiše in kapelice spregledali ne ravno vzorno označen odcep in nadaljevali po napačni cesti. Opozorilo, da se cesta spušča in da že dolgo ni bilo nobene markacije sem preslišal, saj sem tod pred davnimi časi že hodil in v spominu imel tako hojo po cesti, kot to, da je šla tudi malce navzdol. Po dveh, morda treh ovinkih sem tudi jaz uvidel, da nekaj ne štima in po premisleku smo se vrnili nazaj do kapelice. Samo nekaj korakov vstran, v drugo smer, je bil na smreki smerokaz, majhna lesena težko vidna tablica, ki je kazala pot proti našemu hribu . . .  tudi tja je vodila cesta in tudi ta je šla kasneje malce navzdol. Ni kaj, se zgodi in se še bo. Več kot pol ure ni šlo po zlu, le malce bolj upehani smo nadaljevali našo pot. 

Cesta, po kateri smo hodili, je bila zasnežena in sneg pomrznjen, tako da je bila hoja prijetna. Veliko ovinkov smo morali narediti, preden smo prvič ugledali križ vrh hriba, na katerega smo nameravali in veliko jih je bilo tudi naprej, do planine pod njim, kjer smo si privoščili počitek. 

Najpogosteje je tako, da se nam tisti dan, ko gorolazimo, nikamor ne mudi in redkokdaj tako, da imamo po turi še kaj za opraviti. Danes je bilo redkokdaj in ker sem malce zgrešil pot na začetku in ker nam je bilo povšeči martinčkati se na planini, smo se v en glas zmenili, da naj bo danes pot tista, ki je naš cilj, vrh (Kobesnock, Ziljske Alpe) pa naj nas počaka do prihodnjič. Na klopeh smo uživaško posedali pol toliko časa, kot bi nam ga pobrala hoja na vrh in nazaj, se vmes izdatno podprli in se nato zložno odpravili v dolino. Tisti ovinek, ki je bil v senci in kjer je bilo veliko napihanega snega in se je vdrlo tudi do razkoraka, nam je bil tudi nazaj grede odveč, drugje pa sonce še ni načelo gazi in se nam tudi navzdol grede ni nič vdiralo. 

Gostilna je bila ob povratku že odprta, tako da smo eni pokofetkali in so se druge odžejale z Almdudlerjem, se vmes med drugim pomenili o tem, kam naj nas pota vodijo v prihodnje, potem pa odpotovali domov.

Nazaj grede je šlo brez kontrole dokumentov, če pa bi zjutraj naredili ovinek skozi Trbiž in od tam nadaljevali k severnim sosedom, bi nam bilo to prihranjeno tudi takrat.

=> fotografije Wertschacher Alm

Sentiero di Matteo

Sušec , sobota 11.3.2017

Kot že kdo bi vedel kolikokrat doslej in upam, da vsaj še pol tolikokrat vnaprej, po Zgornjesavski dolini navzgor in nato od Trbiža navzdol. Enkrat sem, drugič tja, tokrat v Rezijo.  

Čeravno bi se lahko zapeljala do Ladine, kjer se Sentiero di Matteo prične, sem raje začel v Solbici. Vasica mi je prirasla k srcu in sprehod skoznjo mi je vedno v veselje.

Začela sva kot običajno končava, to je s sestopom. Spustila sva se do potoka Rezija, kjer so nama brvi in mostiček pomagali preko vode, potem pa na oni strani strmo zagrizla v breg. Višje sva se dolgo časa zložno vzpenjala po gostem gozdu, ki je dopuščal nekaj malega razgledov na okoliške gore, saj krošnje še niso ozelenele.  

Pot v gozdu naju je privedla do ceste, kjer je bilo razpotje in kjer sva nadaljevala po cesti v levo, rahlo navzgor. Imela sva lep razgled na sveže pobeljene kaninske gore, na Muzcev greben, na planino Kot in v dolino skoraj do Na Bili, kjer je bilo radi množice zelenih odtenkov videti, da pomlad že trka na duri. Nekaj časa sva nizala okljuke po cesti, potem je pot zavila v gozd, kjer sva ponekod gazila suho listje do kolen in kmalu zatem prišla na senožeti planine Tam pod Sartom ( Puciualza ). Tod sva si na klopci pred hišo privoščila daljši počitek. 

Lepšega imena kot "počivalca", kot sem jaz prekrstil ta čudoviti kotiček, ne bi mogli izbrati. Kraj, kjer se je čas ustavil. Čudovito razgledno daleč naokoli, žuboreč curek vode v koritu in tak mir, da slišiš utrip srca, ki nemirno bije . . . 

Ko sva se okrepčala in si spočila dušo in telo, sva nadaljevala strmo navkreber, kjer sva spet stopila na cesto. Malo gor in več položno naravnost naju je pripeljala do planine Na Ravne ( Narone ), kjer sva spet stopila na pešpot, ki naju je strmo povedla nazaj v dolino. Tudi tu je bilo ponekod listja do kolen in čez in princeski je bilo brodenje po njem podobno v veselje, kot ji je skakanje po novozapadlem snegu. 

Že precej nizko, kake četrt ure pred potokom, sva stopila na že znano pot, si nekaj kasneje privoščila krajši postanek ob vodi in potep zaključila kot ga običajno začneva, to je z vzponom. V Ladini sva malce posedela v senci in se nato sprehajalno počasi sprehodila v Solbico.

Ko sva se drugi dan letošnjega leta vrnila iz Pustega gozda v Solbico, sem slutil, da bom letos pogosto tod. Sedaj vem. Poti, takih in drugačnih je tu na pretek, tako tistih, ki vodijo visoko v gore po najtežjih poteh, kot tistih položnih, ki teko ob vodah in prek planin.

=> fotografije Sentiero di Matteo

Križna Gora

Sušec , sobota 4.3.2017

Lenoba in vreme sta v največji meri kriva za današnji potep.

Lenoba zato, ker sem preveč len, da bi ves dan lenaril na kavču in vreme, ki bi znalo biti že dopoldan deževno. Težko je bilo nasititi volka in ohraniti kozo celo, kar se potepuških želja tiče, a ker se s princesko še kar dobro znajdeva, nama je v dobršni meri uspelo.

Začela in končala sva v Podlubniku, tura je bila krožna, saj sta bili poti navzgor in navzdol različni, vreme pa je tudi zdržalo, saj je bilo padavin premalo za vetrovko ali dežnik in preveč, da bi rekel, da sva imela suho. 

Da popoldan ni šlo brez kavča in tistega, kar se počne na njem se ve, dežuje pa tudi že kar nekaj časa.