Mali traven , petek 6.4.2018
Da prideš do izhodišča in nazaj, moraš imeti dve vinjeti in dvakrat plačati dva predora, če želiš po najkrajši in najhitrejši poti. Zato sem zdoma odpotoval z dvema denarnicama, z dvema vrstama denarja, papirnatim in kovinskim, in dvema bančnima karticama.
Ko sem na Ludlalm vzel pot pod smuči, je bil vrh že obsijan s soncem. Da bo pot do vrha dolga sem vedel, saj sem s hriba že smučal, zato sem se odločil, da do planine bližnjice pustim vnemar in se do tja raje povzpnem zložno po zasneženi cesti. Kmalu za prvim ovinkom sem vklopil "avtopilota" in počasi oddrsal navkreber. Med vzponom sem se spominjal mojega zadnjega obiska tod, ko sva z Majo pred skoraj petimi leti spodaj ob jezeru preživela čudovit dan. Na hrib se nismo odpravili, saj je bilo prevroče, je bilo pa jezero zato ravno prav toplo za prijetno plavanje. Hladilna torba, polna dobrot, je poskrbela za prazen želodček in suho grlo, ko smo se pred vročino skrili v senco gostega gozda. Tudi princeska je bila z nama in toliko, kot smo preplavali tistega dne, najverjetneje nismo ne prej, ne kasneje.
Na planini sem si privoščil krajši počitek in se okrepčal, saj me je naprej navzgor čakalo odprto pobočje vse do vrha. Enako zložno kot do tod sem tudi nadaljeval; vrh je bil videti blizu, a sem vedel, da bo preteklo še precej časa, preden bom zgoraj sedel pod križ. Da sem se pod planino odločil za cesto, namesto za bližnjice, se je izkazalo za modro odločitev, saj jih je večina že bila precej višje in sem se zato vzpenjal sam. Preudarno sem izbiral položnejše smučine in v dolgih okljukih sem ter tja po širokem vršnem pobočju počasi pridobival na višini. Vreme je bilo prelestno, vetra, ki sem se ga malce bal, saj je bil spomin na Zirbitzkogel še živ, pa ni bilo niti toliko, da bi hladil pregreto čelo. Na predvrhu sem jih nekaj prehitel in zatem hitro zmogel še zadnjo strmino do vrha. Tam sem si pripravil počivališče, saj je bil dan tak, da bi bil greh hiteti nazaj, ura pa je tudi bila dovolj zgodnja, da se ni bilo za bati, da bi se sneg med počitkom preveč ojužil. Ko je bila duša privezana, žeja pogašena in smučke povoskane, je prišel čas za spust.
Do predvrha je šlo po pomrznjenem snegu počasi in previdno, nato je bilo nekaj zavojev tipajočih in ko sem videl, da je snežna podlaga ravno prava, sem pustil veselju prosto pot. Nizal sem zavoje navzdol z vse večjo hitrostjo, užival enkrat v kratkih, slalomskih zavojih in drugič v daljših, veleslalomskih, potem pa je moč v nogah popustila in hočeš nočeš sem moral počiti. Na planini sem malce predahnil, potem pa, za razliko od vzpona, spust do izhodišča opravil skoraj samo po bližnjicah, saj je tam "letelo" precej bolj, kot po cesti. Sonce in vročina sta spodaj že načela snežno odejo in navkljub povoskanim smučem je nekajkrat prav grdo pocukalo in ni dosti manjkalo, da bi se prekucnil v sneg.
Pri avtu sem še zadnjič počil, da se je oprema malce posušila, se še zadnjič ozrl na hrib, potem pa počasi odpotoval domov.
Ko sem v dolini nakupil nekaj malenkosti, so me čakali samo še predori in avtocesta in po dobrih dveh urah sem smuči pospravil v klet, pripel princesko na povodec in se odpravil na sprehod. Ko sem se drugič vrnil domov, je bila tura že lep spomin ...
=> fotografije Preber - turni smuk
ponedeljek, 9. april 2018
sobota, 7. april 2018
Spet v Gradežu
Mali traven , torek 3.4.2018
Humin in Gradež imata v mojem srcu posebno mesto, zato ju rad obiščem. Ker sva v Huminu zaradi okoliških hribov in gora pogosteje, je danes na vrsto prišel slednji. Kot običajno sva potep začela in končala v Pineti. V mestecu sva se sprehodila po starem jedru, na tržnici kupila nekaj kravjega in kozjega sira in se za slovo posladkala s tremi kepicami sladoleda v najini gelaterii. Prijeten, spominov poln dan !
=> fotografije Spet v Gradežu
Humin in Gradež imata v mojem srcu posebno mesto, zato ju rad obiščem. Ker sva v Huminu zaradi okoliških hribov in gora pogosteje, je danes na vrsto prišel slednji. Kot običajno sva potep začela in končala v Pineti. V mestecu sva se sprehodila po starem jedru, na tržnici kupila nekaj kravjega in kozjega sira in se za slovo posladkala s tremi kepicami sladoleda v najini gelaterii. Prijeten, spominov poln dan !
=> fotografije Spet v Gradežu
četrtek, 5. april 2018
Zirbitzkogel - turni smuk
Mali traven , ponedeljek 2.4.2018
Vožnja do Waldheimhütte je ob klepetu in opazovanju okoliških gora minila hitro. Če je bila dolina že povsem spomladansko zelena, naju je zgoraj pozdravila zima; prav pravljična se mi je zdela pokrajina, ko sem stopil iz avta. Sončno jutro je obetalo lep potep, ko sva se odpravila navkreber.
Po opuščeni smučarski progi sva sledila mehki gazi, ki naju je skozi gozd pripeljala do odprtih pobočij, kjer je pričelo pihati. Vršna pobočja so bila ponekod spihana do trav in skal, vmes pa so bila obsežna pobočja napihanega snega, ki so obetala prijetno smuko. Če je bila hoja spodaj udobna, saj je vodila po mehki gazi, je bila višje pot trda in poledenela, saj je vodila po stezi, ki jo je naredil ratrak. Veter se je z višino krepil in ko sva imela opravka z zadnjo strmino do koče, postal že skoraj vihar. Običajno v koče ne zahajava, saj vsak zase ubirava taka pota, kjer koč največkrat sploh ni, tokrat pa sva hočeš nočeš morala vanjo, saj je bilo zunaj prehudo. Neprijazna oskrbnica naju je odvrnila od namere, da bi si privoščila kavo, zato sva se v predprostoru pripravila na smuko in kmalu potem, ko sva stopila še na bližnji vrh, odsmučala v dolino.
Začetek je bil zahteven, saj je bila proga široka približno toliko, kot so dolge moje smuči, potem pa sva kmalu zavila na široko vršno pobočje, kjer je bila, z izjemo ledenega začetka, mehka kloža, ki je nosila težo in vijuganje po njej je bilo v užitek. Prek prelomnice, kjer sva se morala malce poriniti navkreber, je bilo spet trdo, potem pa sva kar uspešno vijugala po mehkejši podlagi vse do gozdne meje, kjer je veter pojenjal in je sneg postal skoraj že preveč južen. Že blizu koče sva si privoščila počitek na klopci ob poti, nato pa nekaj zavojev nižje zaključila prijeten smučarski potep. Če odmisliva viharen veter in pozabiva na ledene odseke presmučane poti, bolje skoraj ne bi moglo biti. Recimo ...
V koči sva si privoščila kavico, prijazen mož - zna biti, da tisti, s katerim sem o razmerah in stanju ceste po telefonu poklepetal dan prej - pa naju je za Veliko noč pogostil še s tortico in šilcem cemprinovega in višnjevega žganja.
Tudi domov grede sva se menila o tem in onem, vmes pa ugibala, mimo katerih gora potujeva.
=> fotografije Zirbitzkogel - turni smuk
Vožnja do Waldheimhütte je ob klepetu in opazovanju okoliških gora minila hitro. Če je bila dolina že povsem spomladansko zelena, naju je zgoraj pozdravila zima; prav pravljična se mi je zdela pokrajina, ko sem stopil iz avta. Sončno jutro je obetalo lep potep, ko sva se odpravila navkreber.
Po opuščeni smučarski progi sva sledila mehki gazi, ki naju je skozi gozd pripeljala do odprtih pobočij, kjer je pričelo pihati. Vršna pobočja so bila ponekod spihana do trav in skal, vmes pa so bila obsežna pobočja napihanega snega, ki so obetala prijetno smuko. Če je bila hoja spodaj udobna, saj je vodila po mehki gazi, je bila višje pot trda in poledenela, saj je vodila po stezi, ki jo je naredil ratrak. Veter se je z višino krepil in ko sva imela opravka z zadnjo strmino do koče, postal že skoraj vihar. Običajno v koče ne zahajava, saj vsak zase ubirava taka pota, kjer koč največkrat sploh ni, tokrat pa sva hočeš nočeš morala vanjo, saj je bilo zunaj prehudo. Neprijazna oskrbnica naju je odvrnila od namere, da bi si privoščila kavo, zato sva se v predprostoru pripravila na smuko in kmalu potem, ko sva stopila še na bližnji vrh, odsmučala v dolino.
Začetek je bil zahteven, saj je bila proga široka približno toliko, kot so dolge moje smuči, potem pa sva kmalu zavila na široko vršno pobočje, kjer je bila, z izjemo ledenega začetka, mehka kloža, ki je nosila težo in vijuganje po njej je bilo v užitek. Prek prelomnice, kjer sva se morala malce poriniti navkreber, je bilo spet trdo, potem pa sva kar uspešno vijugala po mehkejši podlagi vse do gozdne meje, kjer je veter pojenjal in je sneg postal skoraj že preveč južen. Že blizu koče sva si privoščila počitek na klopci ob poti, nato pa nekaj zavojev nižje zaključila prijeten smučarski potep. Če odmisliva viharen veter in pozabiva na ledene odseke presmučane poti, bolje skoraj ne bi moglo biti. Recimo ...
V koči sva si privoščila kavico, prijazen mož - zna biti, da tisti, s katerim sem o razmerah in stanju ceste po telefonu poklepetal dan prej - pa naju je za Veliko noč pogostil še s tortico in šilcem cemprinovega in višnjevega žganja.
Tudi domov grede sva se menila o tem in onem, vmes pa ugibala, mimo katerih gora potujeva.
=> fotografije Zirbitzkogel - turni smuk
sreda, 4. april 2018
Troi di Cjabie
Mali traven , nedelja 1.4.2018
Ker se vremena ne da prilagajati potepuškim željam, je treba le te prilagoditi vremenu. Včasih pa je z vremenom tako, da se je potrebno z njim sprijazniti in takrat prilagajanje zamenjam s knjigo in kavčem.
Med dvotedenskimi zimskimi počitnicami, kot rečem mojemu spomladanskemu dopustu, sem imel zvrhan koš načrtov in manjšo košarico želja za povrh, če bi bilo vreme primerno. Ker vreme še zdaleč ni primerno, sem košarico z željami že na začetku odmislil, zvrhan koš pa počasi postaja košek. Ture, tudi današnja, so zato druge in drugje.
Potep sva, ni bilo prvič in ni bil prvi, zastavila drugače, kot narekujejo opisi. Začela sva čisto spodaj, da nama na koncu ni bilo potrebno hoditi nazaj v breg, nekaj malega čisto zgoraj pa pustila vnemar, ali za vselej, ali za nekoč, bo pokazal čas. Ko sva vzela pot pod noge, je bilo vsepovsod polno ljudi, ki so hiteli k maši, saj je bila velikonočna nedelja. Nekaj ur kasneje, ko sva končala potep, pa je bil kraj kot izumrl, le nekaj otrok se je podilo za žogo na bližnjem igrišču.
Mimo cerkve sva stopila proti zgornjemu koncu naselja, kjer nama je smerokaz pokazal kam. Po blatni poti sva kmalu prišla do potoka, ki je bil zaradi minulega deževja zelo vodnat, tako da sem ga s princesko v naročju komaj preskočil. Nekaj višje sva prišla na cesto in še malce višje nazaj na pešpot, katera naju je pripeljala v Cabio. Vasica, ki leži na terasi 753 metrov visoko, nudi izredne razglede na dolini Valle di Incarojo in But ter na gorski skupini Sernia in Amariane, onstran doline pa je lepo vidna cerkev Pieve di San Pietro in nad njo hribi Dauda, Arvenis in Tamai.
Po strmi poti med hišami sva prišla do razpotja nad vasjo in tam nadaljevala v smeri stavolov Boglierin in Chiagnon. Sprehodila sva do konca ceste in po poti do tam, kjer se je le ta začela spuščati, nato pa sva se obrnila in se po taisti poti vrnila do razpotja nad vasjo. Vmes sva si na klopci poleg enega od stavolov privoščila počitek, med katerim sva se nastavljala soncu, ki je prijetno grelo in se razgledovala proti Amariani in hribom onstran doline.
Na razpotju sva nadaljevala v smeri poti Troi di Cjabie, ki naju je sprva po gozdni cesti in kasneje po lepi pešpoti pripeljala v zaselek Scludizza, od koder sva imela samo še streljaj asfalta do izhodišča. Do tja sva pozdravila nekaj ovčk, ki so se pasle za ograjo in enega mačka, ki je tako srepeče strmel v princesko, da sva pospešila korak.
Preden sva se odpeljala domov, sem stopil še v bližnjo cerkev, kjer sem prižgal svečko za vse, ki so mi blizu in jih ni več med nami. Tudi njima, ki sta se na današnji dan pred letom dni zadnjič odpravila v gore ...
=> fotografije Troi di Cjabie
Ker se vremena ne da prilagajati potepuškim željam, je treba le te prilagoditi vremenu. Včasih pa je z vremenom tako, da se je potrebno z njim sprijazniti in takrat prilagajanje zamenjam s knjigo in kavčem.
Med dvotedenskimi zimskimi počitnicami, kot rečem mojemu spomladanskemu dopustu, sem imel zvrhan koš načrtov in manjšo košarico želja za povrh, če bi bilo vreme primerno. Ker vreme še zdaleč ni primerno, sem košarico z željami že na začetku odmislil, zvrhan koš pa počasi postaja košek. Ture, tudi današnja, so zato druge in drugje.
Potep sva, ni bilo prvič in ni bil prvi, zastavila drugače, kot narekujejo opisi. Začela sva čisto spodaj, da nama na koncu ni bilo potrebno hoditi nazaj v breg, nekaj malega čisto zgoraj pa pustila vnemar, ali za vselej, ali za nekoč, bo pokazal čas. Ko sva vzela pot pod noge, je bilo vsepovsod polno ljudi, ki so hiteli k maši, saj je bila velikonočna nedelja. Nekaj ur kasneje, ko sva končala potep, pa je bil kraj kot izumrl, le nekaj otrok se je podilo za žogo na bližnjem igrišču.
Mimo cerkve sva stopila proti zgornjemu koncu naselja, kjer nama je smerokaz pokazal kam. Po blatni poti sva kmalu prišla do potoka, ki je bil zaradi minulega deževja zelo vodnat, tako da sem ga s princesko v naročju komaj preskočil. Nekaj višje sva prišla na cesto in še malce višje nazaj na pešpot, katera naju je pripeljala v Cabio. Vasica, ki leži na terasi 753 metrov visoko, nudi izredne razglede na dolini Valle di Incarojo in But ter na gorski skupini Sernia in Amariane, onstran doline pa je lepo vidna cerkev Pieve di San Pietro in nad njo hribi Dauda, Arvenis in Tamai.
Po strmi poti med hišami sva prišla do razpotja nad vasjo in tam nadaljevala v smeri stavolov Boglierin in Chiagnon. Sprehodila sva do konca ceste in po poti do tam, kjer se je le ta začela spuščati, nato pa sva se obrnila in se po taisti poti vrnila do razpotja nad vasjo. Vmes sva si na klopci poleg enega od stavolov privoščila počitek, med katerim sva se nastavljala soncu, ki je prijetno grelo in se razgledovala proti Amariani in hribom onstran doline.
Na razpotju sva nadaljevala v smeri poti Troi di Cjabie, ki naju je sprva po gozdni cesti in kasneje po lepi pešpoti pripeljala v zaselek Scludizza, od koder sva imela samo še streljaj asfalta do izhodišča. Do tja sva pozdravila nekaj ovčk, ki so se pasle za ograjo in enega mačka, ki je tako srepeče strmel v princesko, da sva pospešila korak.
Preden sva se odpeljala domov, sem stopil še v bližnjo cerkev, kjer sem prižgal svečko za vse, ki so mi blizu in jih ni več med nami. Tudi njima, ki sta se na današnji dan pred letom dni zadnjič odpravila v gore ...
=> fotografije Troi di Cjabie
Naročite se na:
Objave (Atom)