Monte Festa (2022)

Gruden, nedelja 25.12.2022

Nekaj gora in hribov je, ki so na nek način stalnica mojih potepov zadnjih deset, morda celo petnajst let. Čemu, bi težko dejal, nekaj pač je, da se nanje vračam bolj ali manj pogosto. Festo sem danes obiskal četrtič, spomini na minule vzpone so bili živi, kot bi se zgodilo pred tedni ali meseci, čeravno je od prvega obiska minilo že dobrih devet let. Seveda je vzpon z Majo zapisan najgloblje v srcu, tisti dan je bil res nekaj posebnega. Zjutraj sva si na parkirišču privoščila obilen zajtrk, miza in klopi so še danes tam, mimoidoči so se čudili dobrotam, pod katerimi se je šibila miza. Seveda ni manjkal plinski kuhalnik in na njem kafetjera, oboje sem imel pogosto v avtu, saj sva si po turi rada pripravila pašto, torteline ali raviole kar pri avtu, kofe pa kakor kdaj, običajno sva si z njim pustila postreči v kaki gostilni ob poti. Vzpon in sestop sta minila kot v pravljici, smeha in dobre volje ni in ni zmanjkalo, tudi princeski se je videlo, da se ji lepo dogaja. No, in potem sva se z Majo našla še na fotografiji v Planinskem vestniku, kjer so opisali turo na Monte Festo in na eni od fotografij "ujeli" tudi naju vrh ene od utrdb.

Med vožnjo do izhodišča sem se dokončno odločil, da Simeone (tudi) danes ne obiščem, kar ne morem in ne morem povezati oba hriba v eno turo (lenoba?), čeravno sem se danes na Festo odpravil četrtič, Simeone pa sem obiskal že dvakrat. Glede Feste sem se turo namenil opraviti tako, da gor grede izkoristim vse bližnjice, kar precej skrajša pot v primerjavi s hojo po cesti, sestopim pa po cesti, lagodno, in tako nekako zaokrožim potep. Dve uri in štirideset minut naj bi trajal vzpon, je nekdo napisal na smerokaz na izhodišču, a sem vedel, da zmorem priti do vrha tudi hitreje. 

Samo en avto je bil na parkirišču, ko sem se pripeljal, tudi ta je bil iz naših krajev. Presenetljivo malo, sploh z ozirom na prazničen dan in še kar lepo vremensko napoved. Za letni čas je bilo precej toplo, a me je vseeno hladilo, zato sem po ravni cesti stopil hitro, da sem se za silo ogrel. Ob pogledu na "tisto klopco" se mi je kar milo storilo, ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem videl naju ob zajtrku in princesko, ki sedi pod mizo in čaka na košček sira...

Med vzponom sem se spominjal prvega vzpona s princesko, slabo leto dni sva bila takrat skupaj, pa prekrasnega potepa z Majo leto zatem, nenazadnje tudi zadnjega potepa tod pred tremi leti, ko sva se srečala z njo, ki tako kot jaz kaj napiše v planinskem forumu in sva se sem ter tja prebrala, tistega dne pa na Festi tudi spoznala. Če bereš, lepo pozdravljena. Ja, spominom ne konca, ne kraja, celo iz tistih potepov, kjer ves ljubi dan nisem srečal nikogar in teh potepov je bilo največ, se jih je nabralo res precej. Kar imam, bom pustil tu, kar sem doživel in videl, bom vzel s seboj, mar ne!

Do razgledišča se mi je zdelo, da sem počasen, nekam vlekli sta se mi cesta in pešpot, naprej do vrha pa je bilo drugače. Hitreje, bolj planinsko, nekaj krajših odsekov skoraj kolenogriz. Vzpon mi je šel dobro od nog, zato sem namenoma stopnjeval tempo, češ, naj bo še nekaj treninga poleg, za prihodnje bolj velikopotezne potepe oziroma ture. Navkljub skoraj praznemu parkirišču sem bil presenečen, da ni bilo nikjer nikogar, običajno nas je bilo na hribu kar nekaj. Kmalu sem bil pri utrdbi pod vrhom, do sem nameravam nekoč pribrcati z biciklom, tam sem prestavil v prestavo nižje in pospešil do vrha, to je, do strehe utrdbe, na kateri sta obeležje in zastava. Uro in petintrideset minut sem potreboval, fino, res sem bil zadovoljen, čeravno se mi ni niti sanjalo, kako dolgo so trajali moji minuli vzponi. Dlje zagotovo, precej dlje, vsaj tisti z Majo, ko se nam ni nikamor mudilo in smo namenoma hodili počasi, da bo dlje trajalo in bomo imeli več od dneva. Ne prvič tako, pogosto sva sestop zavlačevala tako dolgo, da sva se do avta vrnila v mraku.

Na vrhu je bilo prijetno toplo, vetra skoraj nič, vsa Festa je bila samo moja. Vreme sicer ni bilo kaj prida, a so bili razgledi navkljub temu skoraj neomejeni. No, skoraj, ponekod so se vrhovi najvišjih vršacev skrivali v oblakih. Žalostno sem ugotavljal, da je snega zelo malo in še to samo visoko v gorah, da s turno smuko v karnijskih gorah zaenkrat ni nič, vsaj tam, kamor je segel pogled.

Lep čas sem posedal na vrhu, se razgledoval, okrepčal in odžejal, premišljeval, nikamor se mi ni mudilo, spokojno mirno, božiču primerno. Z vrha sem se sprehodil še do sosednje utrdbe, do mesta, kjer so naju z Majo fotografirali za PV, še tam malce posedel, potem pa stopil dolini naproti. Kmalu pod utrdbami sem srečal gospo, presenečena sva se pozdravila, verjetno nihče ni pričakoval, da bo kje še kdo, tako samotno je bilo. 

Sestop sem opravil zložno po cesti, skozi tunele, malo zato, da zaokrožim kolikor se da, malo zato, da sem se spomnil še na to in ono iz minulih potepov, malo pa tudi zato, ker sem imel s ceste lepše razglede kot v gozdu. Že povsem spodaj, na ravni cesti, nedaleč od parkiršča, je nasproti prišel par, ki je bil na sprehodu s psom. Kuža hodi nekaj pred njima, ga pokličem, zažvižgam, priteče do mene ves razigran, kot bi bil moj. Ga pobožam, se povzpne na zadnje tace, me poliže po obrazu, ko počepnem, mi nasloni glavo na ramo in se pusti božati. Neverjetno, lastnika vsa nasmejana kar verjeti nista mogla, kako sva se ujela.

Do avta ni bilo daleč, kmalu sem bil na poti domov. 

Zadovoljen s potepom, doživetjem, novim spominom, sem kot običajno že snul prihodnja pota v gorah in ob morju, zatrdno odločen, da prihodnji obisk Feste ne ostane brez San Simeoneja.

-> posnetek prehojene poti

-> fotografije Monte Festa (2022)

Sella Canton

Gruden, sobota 24.12.2022

Slabo vreme, dež in sneg, tudi nekaj dni precej nizkih temperatur v visokogorju, in že je konec meseca. No, nekaj počitka je prijalo, tudi doma se najde marsikaj, kar je potrebno postoriti. Idej kam oditi in kaj početi je bilo ogromno, od peš potepa do smuke, bicikel nekje vmes, tudi kraj, kjer bi počel to ali ono, je bil mišljen precej široko. Nekako od najbolj oddaljenih karnijskih vršacev do jadranske obale blizu Benetk. Bližje so bili prazniki, bolj se je ožal izbor kam/kako. Zaradi nizke oblačnosti in megle ob morju in zaradi skromne snežne odeje v gorah sem sklenil, da bosta Gorjane in Kapin povsem spodoben potep. Že dvakrat opravljen, tudi v snegu, vedno prijetno. Pravzaprav zelo prijetno. Čemu ne bi bilo tudi v tretje, sem si mislil, in pozabil na pregovor, ki pravi, da kdor misli, nič ne ve...

Za zadnjimi hišami v Žabnicah sem pripeljal na zasneženo cesto, skoraj bi lahko napisal na zvožen led. Tod sem že vozil po snegu, tudi poledenelem, cesta je bila splužena od roba do roba in vzorno posuta, tokrat pa je bila splužena precej manj v širino in skorajda nič posuta. Kadar sem pozimi hodil po takšnih cestah sem bil mnenja, da tudi štirikolesni pogon brez verig na takem ne opravi kaj dosti. Vklopil sem "Snow" oziroma stalni štirikolesni pogon, pomislil na verige v prtljažniku, in peljal dalje. Mislil sem, da bo višje cesta bolje posuta, a temu ni bilo tako, prav tako ni bilo očiščeno (spluženo) parkirišče, kjer prometni znak prepoveduje nadaljno vožnjo. Videl sem, da je pot na sedlo Sella Canton zaprta (inagibile) in sklepal, da je cesta zaradi tega slabše vzdrževana, saj so višje v Vrtinjlogarskem grabnu (Val Bartolo) večinoma samo vikendi, ki so tekom zime bolj ali manj zaprti. Obrniti nisem imel kje, zato sem "Ignoriral" prometni znak in se zapeljal v Vrtinjlogarski graben, kak kilometer naprej, kjer sem blizu prvih hiš našel prostor, da sem varno obrnil. Ker sem moral zapeljati v globlji sneg sem za vsak slučaj vklopil še zaporo diferenciala, potem pa sem med vožnjo nazaj v Žabnice preskusil še "hill descend control". Elektronika sama nadzira hitrost avtomobila med vožnjo navzdol, ti samo obračaš volan in uživaš v bolj ali manj strmem spustu. Prima!

Iz Žabnic sem skozi Trbiž nadaljeval do Kokovega (Coccau). Tam sem si določil alternativno izhodišče in se namenil na Gorjanski vrh povzpeti preko sedla Sella Canton. Parkiral sem nekaj malega nad glavno cesto, ki pelje v Avstrijo, pod nekašnim apartmajskim naseljem. Dva ovinka višje sem zavil desno na ožjo asfaltno cesto in kmalu prišel v Cocau di Sopra, kjer so me domačini usmerili na zasnežen kolovoz, konec katerega sem prišel do panoramske table z vrisanimi planinskimi potmi. Na telefonu sem imel naložen zemljevid, tako da sem vedel kam, ker pa do tod ni bilo ne smerokaza, ne markacije, sem za vsak slučaj povprašal domačine, ali grem prav.

Začetek je bil obetaven, imel sem gaz ob kateri je bila tudi smučina. Kakih sto metrov višje smučine ni bilo več, gazi pa je zmanjkalo še kakih dvesto metrov gor ven. Nižje sem na skalah še videl kako markacijo, tudi na deblih, potem pa jih je zmanjkalo, možno, da so bile pod snegom, ki ga je bilo presenetljivo veliko. Počasi sem dojel, da mi bo zaradi spremembe izhodišča in sedaj tudi zaradi gaženja zmanjkalo časa za ta ali oni vrh, a si tega nisem kaj prida gnal k srcu. "Greš do sedla," sem si dejal, "in tam vidiš, kaj in kako naprej." Večinoma se je udiralo malo nad gleženj, ponekod je bil ob robu kolovoza celo kopno, marsikje pa se mi je udrlo tudi do kolen, takšnih odsekov je bilo kar nekaj. Počutil sem se kot od onega zgoraj pozabljen, taka samota me je obdajala, tišina, da bi jo rezal. Pokuk na telefon mi je razodel, da lepo napredujem in da je sedlo vse bližje in bližje in res sem bil kmalu tam. Kar milo se mi je storilo, ko sem pomislil na moje prejšnje potepe tod, na družbo, s katero sem bil, na princesko, tudi na to, kako čas beži in je tisto, kar si menil, da je bilo pred letom ali dvema, dejansko bilo štiri in več let tega.

Ura je bila primerna za sestop, ne za nadaljevanje, zato sem stopil kakih sto metrov proti Gorjanski planini, do sončnega mesta, in si tam privezal dušo. Nič me ni motilo, da se ni izšlo po željah, spoznal sem novo pot, kateri bom prej ali slej dodal tudi obisk bližnjega vrha, morda tudi drugo pot, da bo potep krožen, kot imam najraje. "Pa še avto si temeljito preizkusil na snegu in ledu," sem se samemu sebi zasmejal v brk, saj po takem "terenu" dejansko še nisem vozil. Po snegu pač, večkrat, nazadnje kak mesec tega, ko so na zadnjem klancu pred Ratečami, iz Bele peči (Fužine, Fusine in Valromana) gor, skoraj vsi po vrsti natikali verige, sam pa sem se kot po tračnicah odpeljal mimo. Res fino, dolgo sem si želel te vrste "igračko" in že četrto leto mi odlično služi, ne samo v snegu in ledu, tudi poleti na razdrapanih cestah, včasih bolj kolovozom podobnim.

Ko sem se vrnil v vas, ni bilo nikjer nikogar, le taisti pes kot gor grede je zavijal da je bilo veselje, ko sem šel mimo. Tudi dol grede do avta nisem srečal nobenega, tega sem bolj vajen višje v gorah, kjer ni naselij, v vaseh običajno vedno srečam koga ali nekaj njih. Domov grede sem z ozirom na prehojeno že zasnoval nov potep, zna biti, da ga udejanim še pred koncem zime.

-> posnetek prehojene poti