Cima Tulsti (2023)

Gruden, sobota 16.12.2023

Toliko potepuških želja, da ne veš kam z njimi. 

Počutil sem se kot doma, ko sem parkiral na majhnem parkirišču za cerkvijo. Vse več je krajev, ki so mi z leti tako prirasli k srcu, da jih pogrešam, če jih dlje časa ne obiščem. Hitro sem se preobul in stopil do bližnje Kalvarije, kjer sem prišel na sonce. Čisto nekaj drugega, kot hladna senca pri avtu. Pogled na božjo njivo, kot Rezijani pravijo pokopališču, proti zatrepu doline in goram nad njo, pokuk na Muzce in Amariano, potem pa v senčen gozd, kjer udenem stezico. Četrtič tod, prvič sam.

Nekam težko sem se odpravil od doma, nič kaj dosti se mi ni ljubilo. Služba, nekaj slabše počutje v zadnjih dnevih, bližnje počitnice, ko bo kar nekaj prostega časa v enem kosu za dejavnosti takšne ino drugačne sorte. "Saj si skoraj vsak vikend zdoma," me je dajala skušnjava, "vzemi si frej in boš med prazniki več vandral." Res ni dosti manjkalo in bi ostal doma, če bi bili vremenski obeti slabši, bi to storil lahkega srca. 

Do potočka me je zeblo, onstran pa sem prišel na sonce, ki me je potem spremljalo ves čas potepa. Po nekaj okljukih sem se zalotil, da mi je pot tolikanj domača, da bi jo skoraj zmogel z zaprtimi očmi. Nič čudnega, saj sem jo že nekajkrat prehodil. Skozi borov gozd do razpela, pa spet preko potočka, kmalu prvi razgledi na dolino in gore nasproti, še malo in že sem na ravnini. Tod borov gozd počasi preide v bukovega, suhe iglice na tleh zamenja odpadlo listje, še malo gor in že sem na sedelcu. Tod je bilo zame vedno konec vzpona, tudi tokrat, čeravno je do vrha še kar nekaj poti tako v dolžino, kot v višino. 

Precej časa precej položno do vršnega pobočja, tod me je spet zeblo, ob poti je bilo nekaj malega snega, ki je prijetno zahreščal pod podplati, če sem stopil nanj. Še okoli robu in že zagledam vrh, obsijan s soncem, kmalu zatem sedem na suhe trave in se prepustim trenutku. 

Kot običajno sem tudi danes gor grede vneto premišljeval o tem in onem, o življenju te dni, seveda sem se izgubil tudi v spominih, želja oziroma prihodnjega časa pa sem se le bežno dotaknil. Verjetno prekratek vzpon, da bi zmogel vse, kar mi je padlo na pamet. Počitek je prijal, kratki turi navkljub, saj me je sončece zmoglo pogreti, razgledi pa so bili kot vedno prelestni. Fotoaparat je kot običajno shranil nekaj razgledov za domov, recimo temu fizičen spomin, materialen, duševno pa se je prav tako kot običajno zapisalo globoko v spomin. Nekoč bodo vsa doživetja, tudi tista najbolj drobna, kratka, mimobežna, dragocen spomin, foto albumi, po katerih bom listal ob spominjanju, nič manj. Če le  ni v zvezdah drugače zapisano...

Med sestopom sem seveda naredil ovinek do stavola Goslo, še vedno sem ga, saj je tam čarobno in je lepo še malce posedeti pred vrnitvijo v vsakdan. In zatem še enega do slapu na potoku Tostimarch, katerega sva s princesko med prvim obiskom slučajno našla med sestopom, ker sva enkrat napačno zavila.

Nad Kalvarijo sem še malce postal in se razgledal, Rezija je res čarobna, potem pa stopil še tisto nekaj malega do avta. Med sestopom sem se odločil, kdo bi vedel katerič že, da nekoč bom. Nekoč zagotovo bom. Bom to in ono, bom tu pa tam. Nekoč!

Jaslice so že v cerkvi, kjer sem prižgal svečko za vse moje in malce posedel, recimo, da sem pustil doživetju, da se vtisne v spomin. 

Pot domov je bila namenjena premišljevanju glede prazničnih želja, toliko jih je, da kar ne vem, kam z njimi...

-> fotografije Cima Tulsti (2023)

-> posnetek prehojene poti

San Simeone

Gruden, ponedeljek 4.12.2023

Nekako se je prikradel v moje misli, ker je bilo prvič in drugič lepo, sem ga šel obiskat še tretjič. Krasen dan je bil, nad pričakovanji, zagotovo še nisva rekla zadnje. 

V hladnem jutru sem se odpravil na pot, kar hitro sem stopil po cesti v breg, saj me je precej zeblo. Do začetka pešpoti sem se ogrel, nekaj okljukov višje je brezrokavnik romal v nahrbtnik, na ovinku, kjer je kapelica in od koder se prvič ponudijo imenitni razgledi na Bordano in furlansko nižino vse do morja, pa sem pospravil še kapo in rokavice. Sonček resda ni grel, kot greje v drugih letnih časih, a je bilo počutje precej prijetnejše, kot je bilo nižje v senci. Med razgledovanjem sem obudil nekaj spominov na minula obiska Simiona, kot se mu pravi po furlansko in je tako tudi napisano na skrinjici na vrhu. Na prvi ugib bi dejal, da sem bil prvič tod pred leti, po krajšem premisleku sem se zavedel, da je že dvanajst let tega. Hudiča, kako teče čas, toliko enih idej in želja, ki se nabirajo in nabirajo, časa pa malo oziroma vsak dan vse manj. 

Zna biti, da me je prav to razmišljanje spravilo v neke sorte otožno stanje, žalostno nikakor, in sem potep potem opravil nekako zamaknjen, vsaj občutki so bili takšni. Vzpon do planote mi je šel dobro od nog, pridno sem izkoriščal bližnjice oziroma markirano pešpot, ki je dodobra skrajšala dolžino vzpona v primerjavi, če bi šel gor ven po cesti. Cesta je bila na senčnih odsekih poprhana s snegom in ponekod ledena, tam sem moral previdno in ob robu, za derezice je bilo premalo podlage, tudi v gozdu so bile stare stopinje poledenele in sem raje hodil "na celo" ob poti. Na  planoti snega ni bilo kaj prida, bolj poprh, a vseeno dovolj, da je bilo počutje povsem zimsko. Razgledi so bili že tod prelestni, kaj šele me čaka na vrhu. Mimo hišic, ki služijo predvsem počitniškim namenom, sem prišel do konca ceste, tam sem vedel, da bom z vzponom kmalu pri kraju. Tod je bilo snega nekaj več, največ do gležnjev, tudi če ne bi hodil po shojeni poti, gamaš ne bi potreboval, derezic takisto ne. Strmo, pa položnejše, pa spet strmejše, malce skoraj po ravnem, še zadnja strminica in vrh. Jabadabadu! Res se mi je kar smejalo, tako fajn sem se počutil. 

Razgledovanje mi je vzelo kar nekaj časa, takisto obujanje spominov, ob pogledu na morje sem se skoraj zasanjal. Nadpovprečno topla jesen me je razvadila, vsaj videti je tako, zato me je danes po malem ves čas zeblo. Tudi na vrhu, čeravno sem bil zimsko odet in pretiranega mraza ni bilo, vetra sploh nič. 

Zato sem se kar hitro odpravil nazaj dol in se malce podprl pri cerkvi, katera je skrita očem, če zreš s ceste proti njej. Tako kot vedno doslej je bila odklenjena in sem lahko na kratko posedel znotraj. V cerkvici sem se zavedel, da sem ves dan sam, nikjer nikogar, česar sem vajen in se mi redno dogaja, a take samote, na tak način občutene, že lep čas nisem doživel. Če bi bilo topleje, zna biti, da bi precej dlje posedal tod in se spominjal tega in onega, tudi razmišljal o tem in onem, kar želim in načrtujem v bližnji in nekaj manj bližnji prihodnosti, tako pa sem vse to opravil med nadaljnim sestopom. Na travniku na spodnjem robu planote sem se še zadnjič ozrl nazaj in na hitro podoživel pravkar doživeto, potem pa nadaljeval dol ven. Za ovinkom sem srečal moža z velikim nahrbtnikom,skoraj krošnjo, ki jo je drobil navzgor, zna biti, da je bil namenjen v eno od hišic in je imel nekaj zaloge s seboj. Prijazen pozdrav in že naju ni bilo več. 

Dol grede sem izpustil nekaj bližnjic, saj sem želel stopiti tudi skozi katerega od ozkih tunelov. Kar verjeti ne morem, da sem se po tej cesti peljal z avtom, če bi jo prej prehodil, ne vem, če bi se lotil tega podviga. Ga pa zagotovo ponovim, na biciklu seveda, prav zanima me, kako se mi bo zdelo. V edinem tunelu, skozi katerega sem sestopal danes, je bilo lepo videti ledene sveče, kot kapniki so visele s stropa in s sten. Od planote dol sem imel nekaj malega sončka, na trenutke se mi je zdelo, da me celo malce pogreje. Tako, kot se mi je gor grede zdelo, da sem do planote prišel hitro, je bilo enako tudi dol grede. Mimogrede, če malce pretiravam, sem bil na cesti, od tam do avta pa je bil samo še lagoden sprehod. 

S prešernim nasmehom sem se odpeljal domov, kaj se ne bi, po tako prijetnem potepu.

-> fotografije San Simeone

-> posnetek prehojene poti