četrtek, 15. maj 2025

Gemona-Interneppo-Avasinis-Flagogna-Meduno-Maniago-Spilimbergo-Fagagna-Artegna-Gemona (kolesarjenje, <-> 137 km, ↗ 1200 m)

Veliki traven, nedelja 11.5.2025

Sedel sem vrh Flagjela, zatem vrh Cuarja, izgubljen v času in prostoru, kamorkoli sem se ozrl, sem se spomnil tega in onega. Pravi kalejdoskop spominov na minula doživetja. Nič čudnega, da sem bil danes spet v teh koncih, običajno grem tja, kamor me vleče srce. S potepom sem začel v ljubem mi Huminu, če bi zmogel prešteti vse obiske tega mesteca, bi se številka zelo verjetno merila v mesecih, tedni bi bili premalo. Ne dosti drugače Tržič in Gradež.

Sveže jutro, sončno, komaj sem čakal, da sedem na bicikel. Bolj ali manj sem vedel, kod me bo vodila pot, saj sem precej cest večkrat prevozil z avtom, tudi na kolesu sem bil že nekajkrat, kot običajno pa me čaka kar nekaj še neznanih mi krajev ino cest med njimi.

Do Braulinsa sem se ogrel, naprej do Bordana je že šlo hitreje, vzpon na prelaz Sella di Interneppo je bil mimogrede za menoj. Dolge vožnje s precejšnjo višinsko razliko se mi obrestujejo, tako po ravnem, še bolj na klancih. Spust v Interneppo je bil brzeč, v senci me  je pošteno premrazilo. Čim sem zavil proti jezeru Cavazzo sem spet pripeljal na svetlo, sonček me je potem prijetno grel vse do konca potepa, vročine pa k sreči nisem trpel. Na razgledni ploščadi nad jezerom kratek počitek, par posnetkov in par požirkov, presenečen nad številnimi pohodniki in kolesarji. Res nas je bilo precej. Zadišalo mi je kofe, tudi brioche, zato sem se ustavil v bližnjem Alessu in si pustil postreči. Oboje je sedlo kot se šika, tudi krajše posedanje na sončku mi je dobro delo. 











Nadaljnja pot me je vodila skozi domače mi vasice po znanih mi cestah, podobno kot sem sam vrtel pedala, so se mi na "podstrešju" vrteli spomini, vezani na doživetja v krajih, skozi katere me je vodila pot, ino bližnji okolici. V Avasinisu sem se spomnil dveh poti na prelaz Cuel di Forchia in od tam vzponov na Monte Cuar, v Peonisu potepa na Cimo Palo, nekaj naprej, pri spominskem obeležju Ottaviu Bottecchii, pa krasnega izleta z mojimi iz Solkana. Humin, Lago Cornino in okolica so bili takrat deležni našega obiska, krasen dan, čudovit in dragocen spomin. Do jezerca Cornino sem imel od obeležja samo malenkost, tam neverjetna gneča, kaj takega še nikoli, pa imam prstov na eni roki premalo, da preštejem vse moje obiske. Prislonim kolo na plot, naredim par posnetkov, pošljem fotko Nejcu za spomin in mu naročim naj vse lepo pozdravi, še par požirkov pijače in nekaj trenutkov za spomine in že sem brzel naprej.






Pred Flagogno sem se pri odcepu proti Forgarii nel Friuli spomnil na Flagjel in Cuar, tudi na kolesarjenje do planote Monte Prat. S treking biciklom je bil potep iz San Daniele del Friuli precejšen zalogaj, ker mi je ostal v krasnem spominu, ga morebiti ponovim še s specialko. Do Meduna ni bilo več daleč, spomin na Monte Rest davno tega je še tako živ, da si že lep čas obetam ponovitev. Nekaj prej sem se spomnil čudovitega potepa po vrheh
 Dagn, Rossa, Taiet in Jovet, z izhodiščem v bližnjem Pradis di Sopra in ponovitve Taieta po Cengla Alta. Z Medunom sem opravil po predmestju, naprej do Maniaga nisem imel daleč. Maniago imam v lepem spominu, saj me je pot skozenj večkrat vodila do Barcisa, vasice in jezera, tam in tam blizu sem tudi opravil kar nekaj imenitnih potepov. 
















V Maniagu sem pustil vršace karnijskega predalpskega sveta za seboj in zavil v nižino. Prej ves čas vsaj po malem gor pa dol in dol pa gor, od tod naprej vse do Artegne precej položno. V Maniagu ali Spilimbergu, ki ni bil kdo ve kako daleč naprej, sem si obetal kosilce ali vsaj panin, ker pa me lakota še ni dajala, sem brez postanka nadaljeval z vožnjo. V vasici Cisterna sem zavil nazaj proti Huminu, tudi tod sem že kolesaril in to ne prav daleč tega. Prave utrujenosti še ni bilo, zato sem se za Fagagno odločil, da malce zaokrožim po okolici in pogledam, kam vse bi se dalo prihodnjič zapeljati. Malce po občutku, malce s pomočjo zemljevida na Garminu, upoštevajoč seveda tudi smerokaze ob cesti, sem naredil prav lepo osmico, preden sem skozi Bujo zmogel do Artegne. Tam spomin na krasen kolesarski potep do Viskorše, po Karnajski dolini gor in skozi Bardo po Terski dolini nazaj. Tudi ta je še kako vreden ponovitve na specialki. 








V Artegni, že precej blizu konca potepa, lakote še kar ni bilo. Sproti sem zobal energijske ploščice in pazil, da dovolj pogosto naredim par požirkov. Kot kaže, sem se počasi le navadil na približno primerno hranjenje in pitje med dolgimi vožnjami, saj kaj prida utrjujenosti nisem čutil. Po krajšem postanku sem nadaljeval potep, pokuk na števec prevoženih kilometrov mi je narisal nasmeh na lica, saj je bila številka zavidljivo visoka. 



Od Artegne do Humina ni bilo daleč, vmes je šlo še malce navkreber, čim sem pripeljal do obzidja in bližnje katedrale (duomo), pa me je čakal samo še strm spust. Spustil sem, kolikor sem upal, položil nekaj ovinkov, malce zaviral v coni trideset in že sem bil spodaj, še dve krožišči in evo mene pri avtu. Ležerno počasi se preobujem in preoblečem, bicikel na prtljažnik in že sedim na terasi slaščičarne. Kofetek in limonada, prija, zelo, skoraj zaprtih oči pustim času čas, da se doživeto vtisne v spomin. Preden odidem, povprašam prijazno natakarico, ali je v bližini kakšna odprta trgovina z živili, saj me je doma čakal skoraj prazen hladilnik. Napoti me v bližnji Aldi, kjer sem našel vse, kar sem potreboval, pa še par malenkosti za povrh.

Dobršen del poti do doma sem si požvižgaval ob glasbeni spremljavi Celentana in Fabrizia De Andree,  kmalu po tistem, ko sem prišel domov, pa je v kuhinji že prijetno dišalo . . . 

sreda, 7. maj 2025

Monte Flagjel in Monte Cuar

Veliki traven, petek 2.5.2025

Pred dobrimi trinajstimi leti sem se prvič povzpel na Cuar, ponovni obisk je sledil leto dni kasneje. Pred sedmimi leti sem Cuarju dodal še Flagjel z drugega izhodišča. Krasni potepi, čudovita doživetja, še posebej drugi vzpon na Cuar, v družbi moje Maje in princeske, mi bo za vse večne čase ostal v najlepšem spominu

Prvič sem imel občutek, da potujem na konec sveta, tako daleč se mi je zdelo izhodišče, danes sem se tam počutil kot doma. 

Ko se pripeljem na izhodišče, Val Tochel, tam nikjer nikogar. S pridom sem izkoristil klopco ob ribniku, se v miru preobul in pripravil na potep. Obvestilo o zapuščeni oziroma nevzdrževani poti me ni zmotilo, pred časom sem na spletu našel nekaj objav, iz katerih sem razbral, da se pot še uporablja. Pot me je povedla v gozd, par okljukov navzgor in začel sem z dolgim prečenjem pod Cuel dai Poz. Do vpadnice neizrazitega vrha med Flagjelom in Cuarjem se mi je malce vleklo, po občutku bi dejal, da mi je ta del poti prejšnjič minil precej hitreje. Zna biti, saj je bila z menoj princeska, ki je vedno hodila spredaj.






Precejšnje strmine do stika s  potjo Cuar-Flagjel sem se lotil po svoje, kar za nosom, saj sem vedel, da se je potrebno s Poza malce spustiti. Smer sem dobro udel in prišel na pot tako nizko, da sem imel samo še nekaj malega navzdol. Videl sem, da se proti vrhu vzpenja kar nekaj njih, kar me je po svoje presenetilo. Med mojimi minulimi potepi po teh poteh so bila srečanja redka, sem pa tukaj običajno kolovratil izven glavne sezone, tudi v času, ko se je na poteh našlo še nekaj snega. Tudi praznik je je bil včeraj, na to sem skoraj pozabil, in čeravno je danes v Italiji delovni dan,  je verjetno, tako kot pri nas, tudi tu marsikdo z dnevom dopusta podaljšal praznik oziroma vikend. Po dolgem času se mi je zgodilo, da sem med vzponom postal lačen, v gorah res redko, na biciklu skoraj vedno. Pogosteje se mi v gorah zgodi, da na vrhu na silo nekaj prigriznem, včasih pojem do konca šele nazaj grede pri avtu. Tudi domov sem že prinesel in zvečer pospravil, kar je še ostalo. Danes pa sem komaj čakal, da na vrhu sedem k počitku in si privežem dušo. Do tja ni bilo ne daleč, ne visoko, po zavarovani travnati polički, pa desno v krasen bukov gaj, še malo in že sem sedel na mehke trave. Še prej pa pozdravil tistih nekaj, ki so že počivali na vrhu.







Na razglednem mestu pod križem je malce vleklo, zato sem se topleje odel, potem pa končno poskrbel za prazen želodček in suho grlo. Med počitkom, tekom katerega je bilo obilo časa za razgledovanja, spominjanja, načrtovanja in še česa, je od Cuarja sem priletelo nekaj beloglavih jastrebov, grifonov, ki so tako hitro švignili naprej, da mi jih ni uspelo posneti. No, enega sem za silo, objektiv premore premalo zooma, da bi se kaj prida videlo. Pomislil sem na to, da so grifoni nekakšna stalnica med mojimi hribolazenji v koncih okoli Humina, skoraj vedno ugledam kakšnega, ki kroži nad kakim vrhom. No, danes ni krožil noben, jih je pa nekaj njih mimo švignilo kot strela. Po počitku in malici sem stopil višje v gozd, na sam vrh Flagjela, križ je namreč postavljen nižje, na razgledni točki. 






Potem pa po taisti poti do tam, kjer sem prilezel gor, in počasi naprej na Cuar. Vmes sem stopil oziroma šel še čez Cuel dai Poz, bolj neizrazito travnato vzpetinico, kot omembe vreden vrh. Razgledi na Lago di Cavazzo, pa na malgo Cuar, na kup okoliških hribov in gora, seveda tudi na dolino in krasne vasice pod gorami. Na nebu je bilo nekaj mrča, radi česar razgledi niso bili prelestni kot znajo biti, a kaj bi to, ko se ti jako lepo dogaja. 







Zložen vzpon do bližnjega Cuarja me ni upehal, zato sem stopil odločneje in kaj hitro zmogel do zvona, se tam razgledal in naredil par posnetkov, potem pa nadaljeval do bližnje Marije in nekaj nižje poiskal primeren kotiček, kjer sem še v drugo sedel k počitku. Prigriznil sem tisto nekaj malega, kar mi je ostalo od prej, in se prepustil spominom. Pravzaprav spominu, enkratnemu in sila dragocenemu, na tisti dan, ko sva se tod potepala z Majo. Po poti, po kateri bom danes sestopil, sva šla gor, potem dolgo, res dolgo ždela na vrhu, nikjer nikogar, le mi trije s princesko, kot od stvarnika pozabljeni. Objeta sva si brez besed povedala mnogo več, kot kadar sva spregovorila kakšno o tem in onem. Sestopili smo mimo malge in se kasneje sprehodili še po Huminu, kjer smo se posladkali s sladoledom in kofetkom. Še danes živo v spominu, kot bi bilo včeraj, pa je že dobrih enajst let tega...





Sestop na Cuel di Forchia mi je minil mimogrede, čeravno ni prav kratek. Poldne je bilo že mimo, dan topel, če že ne vroč, a sem srečal kar nekaj njih, ki so bili še na poti navzgor. Kakor komu ljubo, ni kaj. Počasi sem prišel do ceste, asfalta, tam sem pospravil palice in zložno stopil še tiste slabe pol urice do avta. Tudi tokrat tam nikogar, samo en avto nasproti mojega. Spet sem sedel na klopco in se preobul, tudi preoblekel in malce spočil, vmes pa dodobra prezračil avto. 










Na planoti Monte Prat sem se ustavil pri kapelici, poleg katere je majhno jezerce, in se še zadnjič razgledal na hribe, kjer sem se nekaj prej potepal. 



Do Forgarie sem se tako kot zjutraj čudil strmi cesti, pravzaprav ne cesti, temveč temu, da sem jo, strma kot je, dokaj zlahka zmogel na biciklu. Navkreber, da se razume, navzdol je šlo kot običajno samo od sebe . . .