Zabuš-Monte Zabus

Veliki srpan, sobota 16.8.2025

Zaradi vročine in malce slabšega vremena popoldan, sem se odločil za nekaj krajšega. Zabuš sem imel že nekaj časa za bregom, pa kar ni prišel na vrsto, danes pa se mi je zdel ravno pravšenj cilj za moje želje. Pričakovano gnečo na Pecolu sem vzel v zakup, vedoč, da nas med škrbino Vrh Strmali in Zabušem ne bo kaj dosti.

Že kak kilometer pred planoto so ob cesti parkirani avtomobili in bivalniki, morda prej gobarji kot hribolazci, na uradnem parkirišču pa je še kar nekaj prostora. Hitro se preobujem in vzamem pot pod noge. Asfalt kmalu preide v makadam, pogled navzgor me preseneti, saj jih ni kaj dosti pred menoj. Manj kot imam prstov na obeh rokah, res malo, glede na kup pločevine na parkirišču.

Razgledujem se naokoli, kar se zalotim, da po nepotrebnem hitim. Stopim počasneje in kaj kmalu udenem pravi ritem, ki se ni kaj prida spremenil vse do Vrh Strmali in naprej do Zabuša. Nad kočo sem zavil levo in se kmalu za pašno ograjo preselil v svoj svet. Razmišljajoč o doživetjih v teh koncih, številnih turnih smukih in kopnih turah, opravljenih tekom minulih desetletij, se spomnim pred kratkim ogledanega dokumentarca s pomenljivim naslovom: "Koliko poletij ti je še ostalo?".

Nekaj časa je trajalo, da sem odmislil manj prijetne misli, potem pa sem spet užival prelesti krasnega dne tukaj in sedaj. Vzpon je potekal v senci, soncu še ni uspelo pokukati prek mogočnega ostenja Poliških Špikov, ker je tu pa tam potegnil kar močan vetrc, mi je bilo na trenutke celo hladno. Čeravno nisem hitel, sem počasi prehitel tistih nekaj pred menoj in se po slabi uri in pol že razgledoval s škrbine Vrh Strmali. Klavni noži in Zabuš obsijani s soncem, sam v senci, kar počasi prileze sončece iznad Špika Hude Police. Pravljično. Od tod sem imel krasen razgled na kaninske gore, tudi tam obilo nepozabnih spominov, nič drugače, če sem pokukal proti Višu. Res je, kar sem nekoč zapisal. Več je tistega, česar se spominjaš, manj je tistega, kar te še čaka. Ni kaj, čista jeba. 

Nadaljevanje je bilo nekaj novega. Čeravno sem bil pogosto tod in četudi se še tako trudim spomniti vsega v teh koncih, bi si skoraj upal dati roko v ogenj, da na Zabušu še nisem stal. Sprva malce navzdol, potem pa čim bližje grebenske rezi. Desno brezdanji prepad, levo strme trave, torej samo za nosom, ni druge. S Pecola sta si Vrh Strmali in Zabuš precej blizu, a kar traja, da zmoreš do vrha. Klavne nože sem obšel, prav tako sem parkrat stopil nižje pod rob, saj je le ta ponekod prhek, preperel, včasih imaš občutek, da bi se ti znalo podreti pod nogami. Potepanje po sila razgledni poti mi je bilo v velik užitek, pogosto sem se ustavljal in se razgledoval, seveda tudi pridno beležil spomine s fotoaparatom. Je kar trajalo, vsaj po občutku, časovno niti ne, da sem prišel do sedelca Forca Bassa, s katerega bom kasneje sestopil do planine. Prej sem seveda moral še do vrha, ki je bil in ni bil daleč, kakor se vzame. Na prvi ino drugi pogled sem imel še kar nekaj strme poti pred seboj, dejansko pa sem z njo opravil kaj hitro. Malo po strmih travah, pa malo po skali, dvakrat, trikrat tako in že sem stal poleg velikega možica vrh Zabuša. Juhu! Prelestni razgledi, kamorkoli se ozreš. Parkrat sem se zavrtel kot na ringlšpilu, da sem zaobjel vse prelesti, ki jih je bilo deležno oko, potem pa sedel k počitku. Krajše dolce far niente je prijalo, nekaj malega sem prigriznil in popil, potem pa nadaljeval s potepom. 

Sestop do sedelca, kjer sem že bil, je bil mimogrede za menoj, tam sem udel stezico, na kateri sem vsaj na začetku videl nekaj rdečih pik, bolli rosssi, ki so kazali smer v visokih travah. Potem se je stezička pričela izgubljati, a ker sem vajen brezpotnega sveta, sem jo dol ven ucvrl kar za nosom. Pot oziroma svet, po katerem sem sestopal, je bil lepo hoden, planina in planšarija sta bili vse bližje in bližje. Slabe pol ure prej sem naletel na večjo čredo krav in nekaj pastirjev, mukice so gnali na višje ležeče pašnike. Prijazen bon di, potem pa previdno mimo nekaj kravic, črna me je prav pisano gledala, vsaj občutek je bil tak. Bližje planini sem bil, več se jih je sprehajalo naokoli, tam pa . . . No, ni da bi govoril, kaj takšnega še ne, pa sem bil tudi v visoki sezoni že kar nekajkrat tod.

Parkirišče nabito polno, vrsta njih, ki čakajo, da se kdo odpelje v dolino. Ogovoril sem starejši par v avtu z goriško registracijo, naj zapeljeta za menoj, nekaj trenutkov kasneje sta že parkirala, sam pa sem se nekaj nižje ob cesti v miru preobul in preoblekel. 

Imeniten dan je bil, tudi časovnico sem dobro zadel, saj me vročina ni pestila. No, tekom potepa ne, na planini je bilo že pošteno vroče. Židane volje sem se odpeljal proti domu, vmes skočil po špežo in se zgodaj popoldan že svaljkal na kavču . . .

-> fotografije Zabuš-Monte Zabus

-> posnetek prehojene poti

Jesenice/Stara Sava-Trbiž (kolesarjenje, <-> 84 km, ↗ 610 m)

Veliki srpan, petek 15.8.2025

Marsikje že sredi dopoldneva plus trideset, kasneje vse do petintrideset, šestintrideset, tam nekje. Da bi se zgodaj zjutraj z avtom odpeljal nekam daleč in od tam z biciklom potegnil na kak prelaz mi ne diši, že jutra so zelo topla, brez značilne jutranje svežine, da bi s potepom začel od doma, mi diši še manj. Kar se mi utrne Trbiž, tam sem pogosto, bodisi na poti sem ter tja in obratno, bodisi se tako ali drugače potepam tam nekje blizu. Še par trenutkov in že se mi je smejalo, saj sem točno vedel kje in kako, zakaj pa se itaq že lep čas ne sprašujem več, če sem se sploh kdaj...

Pred sedmo sem spet parkiral na Stari Savi, počasi pripravil par malenkosti za vsak slučaj in se mimo Podmežakle odpeljal do začetka kolesarske. Čeravno sem jo v zadnjem času prevozil že nekajkrat, sem se tudi danes na potep odpravil imenitno razpoložen, saj me je čakal še en neprevožen odsek, tako da bo spet nekaj novega na poti. Jutro je bilo toplo, sončno, v senci radi brzine tolikanj hladno, da mi je brezrokavnik prišel kar prav. Tudi danes, kot vedno doslej, mi je pot do Mojstrane minila hitro, vedno znova sem presenečen, kako hitro sem tam. Do sem sem bil skoraj sam, tu pa tam je kdo sprehajal psa ali tekel, na kolesu nikogar, ne v to, ne v ono smer. Že nekaj pred Mojstrano pa pravi poletni živžav, vsa makadamska parkirna mesta ob cesti pred vasjo, brezplačna torej, zasedena. Tu pa tam je kdo pripravljal MTB za turo, drugod je bilo nekaj njih z nahrbtniki, pa tudi kar nekaj njih, že v vasi seveda, ki so bili na poti po svojih opravkih. Tudi avtomobilskega prometa precej, še največ v smeri doline Vrata. Skozi vas in še malo po cesti, potem pa spet nazaj na kolesarsko, od tod vse do Trbiža kar prometno, na kolesu, peš, na rolkah, skirojih, ni da ni, res pestro.

Do Kranjske Gore nisem imel daleč, uživajoč v ležernem tempu sem se izgubljal v premišljevanih in spominih, se razgledoval po okoliški gorah, še največ sem bil zaposlen s premišljevanjem glede prihodnjih počitnic v Dolomitih in tam nameravanih kolesarskih potepih. Ob kolesarski se tu pa tam najde kak lokal, ne enkrat mi je zadišalo kofe in kaj sladkega za povrh, prav potruditi sem se moral, da sem peljal naprej, saj sem si oboje obetal na placu v Trbižu. Če je bilo že v Mojstrani precej živahno, je bilo v Kranjski seveda še neprimerno bolj. Da se ne bi drenjal v peš coni sem se kot običajno raje zapeljal naokoli, mimo bivšega železničarskega doma, šole in zdravstvenega doma, je bolj na komot.

 

Potem pa Podkoren, Rateče, Italija, kaj kmalu sem pripeljal do križanja s cesto, ki pelje strmo gor v Ahlete nad Fužinami (Aclete, Fusine in Valromana). Do tod sem enkrat že prikolesaril, takrat sem tu zavil v dolino, v Fužine, se od tam zapeljal do gornjega Mangrtskega jezera in se potem po kolesarski vrnil do izhodišča. Danes pa sem nadaljeval proti Trbižu, od tod do tam še nisem vozil, zato sem bil prav vesel, da spoznam še ta odsek. Bližje Trbižu sem bil, večja je bila gneča, a je kar šlo, saj sem se šel ležerno je moderno. V Trbižu sem zapeljal v zgornji konec do placa pri cerkvi in tam zasedel eno zadnjih prostih miz na terasi lokala. Neverjetno, a sonček je bil že tolikanj močan, da sem bil prav vesel sence. Kofetek in brioche sta teknila, da je veselje, od doma sem namreč odšel na tešče. Počasi in z užitkom sem se okrepčal, potem pa nazaj na bicikel in po taisti poti do Jesenic.

O gneči, precej moteči, nazaj grede raje ne bom. Je bila pričakovana in sem jo zato lažje kot jo običajno. Nekje do blizu Rateč na izi, nobene sile, potem od tam do Rut skoraj obup, v obe smeri, naprej do Mojstrane nekaj boljše, od tam do Jesenic pa spet eno samo veselje, gonil sem kot sem le zmogel in bil pozno dopoldan že nazaj pri avtu. Od Hrušice naprej sem osuplo opazoval neskončno kolono vozil, namenjeno proti Karavankam, enako je bilo potem nad Lipcami, ko sem se z avtom pripeljal na avtocesto.

Ni kaj, rana ura se mi je obrestovala, vročina me je ujela šele pri avtu, torej na koncu potepa. Ker je na stari Savi tudi pitnik s svežo vodo, sem le tega dodobra izkoristil in se ne samo odžejal, temveč tudi očedil in osvežil. 

-> posnetek prevožene poti

Jesenice/Stara Sava-Planica (kolesarjenje, <-> 62 km, ↗ 550 m)

Veliki srpan, torek 5.8.2025

Še zadnja nadgradnja bicikla, sedaj je vse po mojih željah. Čisto na koncu sem zamenjal še tisto, kar so mi svetovali in jih večina stori na začetku. ALU obroče sem zamenjal s karbonskimi in če bom z njimi vsaj približno tako zadovoljen, kot sem s 3D printed sedežem, ki sem ga namestil spomladi, bodo že tako užitkov polne vožnje še prijetnejše. Naj se bo šlo še tako daleč v dolžino ali presneto strmo v klanec. Obisk servisa sem izkoristil še za menjavo zavornih ploščic, potem pa sem se odpravil na testno vožnjo. Vozim tubeless, zato je prav, da se plašči lepo uležejo na nove obroče, enako zavorne ploščice, zmerno zaviranje po ravnem, preden se spet spustim po kakem strmem klancu.

Daleč se mi ni ljubilo, zato sem si za izhodišče ponovno izbral Staro Savo na Jesenicah. Lepo urejeno parkirišče in pitnik s svežo vodo, dvakrat, trikrat pritisneš na pedala in že si na kolesarski, ki vodi v Zgornjesavsko dolino. Planica se mi je zdela ravno prav daleč, tudi blizu, kakor vzameš, da se konkretno razmigam in dobim prve vtise glede novih obročev. Gneče na kolesarski je bilo med Mojstrano in Planico precej, tako tja, kot nazaj grede, dočim med Mojstrano in Jesenicami ni bilo sile. Prvi vtisi glede obročev zelo pozitivni, res se čuti razlika, odzivnost/upravljanje kolesa recimo. Če sem na poti v Planico kolesaril nekako ležerno, spremljajoč občutja glede novih obročev in plaščev, sem nazaj grede že pošteno pritisnil na pedala.

Pri avtu sem se spomnil, da se iz Jesenic lahko odpeljem tudi v druge smeri, recimo na Pokljuko.

-> posnetek prevožene poti