Kraški pust - Carnevale carsico

SVEČAN , sobota 6.2.2016

Sobotno popoldne sva preživela na Opčinah, kjer sva se udeležila 49. Kraškega pusta. 

Bilo je tako imenitno, da sva se po karnevalu zvečer odpravila še v Piran in se tam udeležila 14. Velikega pustnega plesa v gledališču Tartini, kjer smo rajali vse do ranega jutra. No, skoraj.

Naj fotografije povedo, kako je bilo na Opčinah in naj ostane skrivnost, kako je bilo potem v Piranu . . . 

=> fotografije Kraški pust - Carnevale carsico

Sveti Martin - monte San Martino

PROSINEC , sobota 30.01.2016 

V pravljični Zadnjici smo preživeli štiri nič manj pravljične dni, dasiravno je bilo prvega in zadnjega samo slabega pol. 

Ko smo se v petek popoldan potepali po dolini sem ne enkrat pomislil na Avčinovo knjigo Kjer tišina šepeta, tako tiho in mirno je bilo pod visokimi vršaci. Gore so bile visoko pod vrh kopne, senožeti in cesta pa so bili še poprhani s snegom in ker sonce tod v tem času ne posije, je bilo vsaj spodaj malce zimi podobno. Vršaci so žareli v sončnem zahodu, ko je dan jemal slovo in ko smo se tudi mi odpravili domov na toplo. Noč je bila jasna, na temnem nebu je sijalo nebroj zvezd in če sva prisluhnila temi, sva slišala samo najino dihanje in prasketanje ognja v kaminu . . . 

Sobotno jutro je bilo bolj kot ne oblačno in malce megleno, a nas to ni odvrnilo od naših pohodniško popotniških namer. Odpeljali smo se do Kobarida in še malce naprej, nato pa skozi Livek smuknili na laško stran in se tam po ozki in slikoviti cesti, bolj cestici, spustili v dolino Kozice in od tam gor v Topolovo. 

Začetek potepa je zaznamoval prijeten klepet z možakarjema, ki sta postavljala plot na strmem pobočju, beseda je dala besedo in zna biti, da se spet srečamo poleti, na festivalu Postaja Topolove ( klik ) . Malce naprej, nekje sredi čudovite vasice, je princeska srečala pasjega prijatelja od lani in spet je bil on tisti, ki je bil bolj navdušen nad njo, kot ona nad njim. Ogledali smo si nekaj starih in nekaj še bolj starih hiš in gospodarskih poslopij, vse lično obnovljeno in kmalu prišli do cerkve, kjer se je pot in s tem potep pravzaprav pričela. 

Vreme je bilo tako, da bi znalo biti tako slabše kot lepše, zato smo bili kar zadovoljni z njim. Lepo počasi smo jo ubirali v breg, vmes pokramljali in fotografirali in kaj kmalu zmogli do razpotja, kjer smo šli levo proti Svetemu Martinu, lahko pa bi šli tudi desno navzgor ali naravnost navzdol. 

Tam blizu smo prvič videli luže polne blata in razkopano zemljo, kar nam je dalo slutiti, da se tod potepajo divje svinje, katere smo res ugledali nedaleč naprej. Skupinica petih divjih svinj je nekaj deset metrov vstran ubrano drobila kdo bi vedel kam. Od tam do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko, zato smo kmalu ugledali skrinjico na vrhu in nekaj trenutkov zatem že stali na njem. Vrh je bil ves razrit od divjih svinj, tudi precej blaten, zato smo kaj kmalu sestopili do bližnje cerkvice, kjer smo si v zavetju privoščili dobrote, ki smo jih prinesli s seboj. 

Ko smo se pošteno okrepčali in odžejali, tudi pomenili in odpočili, smo se odpravili nazaj dol. Vreme je bilo za odtenek ali dva bolj kislo, kot je bilo še nekaj ur poprej, a vseeno prijetno za potepanje, le razglede smo si morali "naslikati" sami. Ob poti so cvetele trobentice, tudi drugega cvetja nekaj in prav nič ni kazalo na to, da smo sredi zime. 

Kmalu smo bili nazaj v Topolovem, se še malce razgledali, si ogledali tudi jaslice, potem pa po drugi poti odpotovali nazaj v Zadnjico.

Tako dan potem, kot jutro zatem, so bili v znamenju miru, tišine in počitka . . . Zadnjica je res pravljična, zna biti, da v tem času ne dosti drugačna kot je bila sto ali več let nazaj.

=> fotografije Sveti Martin, Topolovo

=> fotografije Zadnjica

Vremščica

PROSINEC , sobota 23.01.2016

Včasih se kam odpravimo od tu, včasih od tam in včasih se ustavimo nekje vmes, ko potujemo od tu tja ali obratno. Toliko vsega je, takega in drugačnega, da bi zlahka dejal, da izkoristimo prav vseh petindvajset ur dneva, vseh osem dni v tednu, pa še vedno ne (z)moremo vsega kar bi, to je, kar bomo.

Tokrat smo na poti tja naredili ovinek do Volč, od koder smo se povzpeli na Vremščico. 

Imeli smo srečo in pot pod noge vzeli takrat, ko so tisti pred nami že sestopili in tistih za nami še ni bilo, tako da je bil hrib skoraj samo naš. Pot navzgor nam je šla dobro izpod nog in kmalu smo bili ven iz gozda, kjer je bilo za par prstov snega. 

Sneg minuli konec tedna na Učki, sneg danes na Vremščici, višje v gorah pa tako siromašno, da se na turnih smučeh že nabirata prah in pajčevine.

Kmalu smo zmogli do cerkvice, malce počili, potem pa stopili še tisto nekaj malega do vrha. 

Nizka oblačnost, kanček meglic, vetra za vzorec in mraza ravno prav, zato se na vrhu nismo dolgo zadržali. S princesko sva pod vrhom malce tekala sem ter tja, da sva se pošteno razmigala, še posebej ona, na vrhu smo naredili nekaj posnetkov, potem pa smo sestopili nazaj do cerkvice, kjer smo si v kamrici, ki je vedno odprta, privoščili nekaj počitka in okrepčila. 

Med sestopom je na kratko pokukalo sonce skozi oblake in poskrbelo za čudovito igro svetlobe med zemljo in nebom, da je bilo, kot da iz globin morja plavamo na površje. Čarno.

Po potepu smo nadaljevali pot tja, kjer smo preživeli prijeten večer in še prijetnejši dan potem.

=> fotografije Vremščica

Učka ( skoraj Vojak ), Veprinac in Opatija

PROSINEC , sobota 16.01.2016

Od minulega leta smo se dostojno poslovili, saj smo pogosto potovali sem ter tja in obratno, obiskali nekaj čudovitih krajev, doživeli spust zvezde repatice in žive jaslice v Reziji, predvsem pa bili ves čas skupaj in se imeli nadvse imenitno.

Življenje gre naprej in če želiš čas, ki ti je namenjen živeti, potem moraš naprej tudi ti . . . 

Do izhodišča na Poklonu, prelazu med Učko ( klik ) in Čičarijo, smo obračali samo enkrat, pa še to le zato, ker sem "gospe Garmin" površno povedal kam želimo. Na prelazu nas je pričakala zima, saj je bila pokrajina zasnežena, burja vihrava in temperatura v minusu. Toplo oblečeni, tudi princeska, smo vzeli pot pod noge in sneg je prijetno škripal pod podplati, ko smo nizali okljuke navkreber. Vmes smo kramljali o tem in onem in uživali v prekrasnih razgledih na zasneženi Velebit, Kvarnerski zaliv in otoke. Višje smo bili, močneje je vlekla burja in že precej naprej od pol poti do vrha je postalo tako nadležno, da smo sklenili, da imamo dovolj. V takem na stolpu vrh Vojaka ne bi mogli posedeti, se razgledovati in kaj prigrizniti, zato smo vrh pustili za kmalu prihodnjič in se odpravili nazaj. 

Od Poklona do Veprinca se je princeska pustila peljati v naročju zavita v odejico, da se je malce odtajala, midva pa se tudi nisva ne slekla ne preoblekla, saj v avtu ni bilo kaj dosti topleje kot zunaj.

Veprinac ( klik ) je srednjeveško mestece, lično in s posluhom obnovljeno in je res vredno ogleda. V mestece se pride skozi zanimiva mestna vrata s tremi vhodi ; levo je cerkev Sv. Ane z napisano letnico 1442, desno je star mestni zapor s sila majhnim vhodom, naravnost strmo navzgor po kamnitih stopnicah pa se pride do cerkve Sv. Marka, od koder je enkraten razgled na Kvarner, Velebit in seveda na Učko nedaleč stran. Ko se sprehajaš po tlakovanih uličicah še kako čutiš in občutiš nostalgični pridih starih časov in daš kar prav lokalnemu pesniku Josipu Staniću, ki je napisal, da je nebo od Veprinca samo dva prsta daleč. Tudi domačni so prijazni, saj se redkokje drugod zgodi, da te povabijo na šilce žganja kar tako. 

Zimski vihar na Učki in nostalgično sončkanje v Veprincu so nas do te mere zlakotnili, da smo se morali pred  odhodom v Opatijo malce podpreti, kar nam ob polni torbi dobrot, ki so potovale z nami, ni bilo težko. 

Po malici in počitku smo se zapeljali še v Opatijo ( klik ). Tam smo naredili dolg sprehod ob obali po sprehajališču Lungomare in si med sprehodom ogledali opatijske skulpture, park Angiolina in cerkev Sv. Jakova. V slaščičarni hotela Continental, kjer imajo tudi prodajalno sladkarij in muzej izdelave čokolade in kjer so štiri tačke prijazno sprejete, smo se posladkali s tortico Kamelijo ( klik ), ki je neke vrste opatijska "znamenitost", potem pa smo se že v temi sprehodili še po ulici slavnih in vzeli slovo do prihodnjič. 

Tudi nazaj grede smo se malce lovili, navigaciji navkljub, tako da smo pravi mejni prehod našli šele v drugo. Zna biti, da nam prihodnjič uspe brez navigacije v prvo.

=> fotografije Učka ( Vojak )

=> fotografije Veprinac

=> fotografije Opatija

Monte Nebria - Podgorski vrh

Prižgimo luč, ljudje. 
Saj kdaj že plamen sveče
pokaže kod in kam
gre prava pot do sreče,
ko človek tava sam. 

Prižgimo luč, ljudje !

                  ( Frane Milčinski - Ježek ) 

Prazniki so vse bližje in ker zna biti, da bova, bomo s princesko več zdoma kot doma, sva za začetek preživela čaroben konec tedna v nič manj čarobni Zadnjici.

Sobotno jutro v Ovčji vasi je bilo mrzlo in oblačno, ko smo z Vinkom vzeli pot pod noge. Po spodaj kolovozu in višje cesti smo se lagodno sprehodili do sedla Za vrhom ( forcella Nebria ), od tam pa po stari vojaški cesti in višje pešpoti na vrh Podgorskega vrha ( Monte Nebria ). 

Odžejali in malce počili smo na stranskem vrhu, nekaj korakov naprej, od koder se je oblačnemu vremenu navkljub videlo daleč naokoli. Bolj grič kot hrib nedaleč visokih gora, pa tako imeniten razglednik ! Ko smo se vrnili na vojaško cesto smo nadaljevali naprej nazaj, to je naprej do konca ceste in tam nazaj v dolino, vmes pa skočili še na tretji vrh, kjer prav tako stoji velik kovinski križ. Če bi bilo topleje,bi zagotovo posedeli na klopci tam blizu, ker pa je bilo hladno, smo raje nadaljevali s potepom.

Pot v dolino nas je vodila po gozdu, kjer je bilo listja pogosto prek gležnjev in kjer je bila pot manj pogosto kar strma. Že povsem spodaj smo stopili na že znano pot in kmalu zatem odpotovali domov. 

Lep potep smo opravili, čeprav do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko. Ko sem na vrhu premišljeval o tem in onem me je prešinilo, da sem morebiti zadnjič letos v gorah, saj je želja po drugačnih potovanjih in potepih toliko, da bo časa do konca leta zagotovo premalo za vse.

V nedeljo je bila Zadnjica samotna in tiha, zna biti skoraj taka, kot jo je poznal Kugy. Med potepom po dolini me je je nekajkrat spreletelo, da bi znala sam Tožbar ali Komac stopiti izza ovinka. 

Lučko sem prižgal in plamen sveče že kaže pravo pot do sreče . . . . 

=> fotografije Monte Nebria - Podgorski vrh