Veliki traven , sobota , 6.5.2017
S princesko sva se odzvala vabilu, da skupaj poiščemo in raziščemo nekaj poti nedaleč nad Loškim potokom in odpotovala v kraje na meji med Dolenjsko in Notranjsko. Princeski sem dejal, da gremo iskati medvede, dejansko pa sva s prijateljico želela raziskati poti na Petelinjek in okoli njega ter jih povezati v krožno turo.
Začeli smo v zaselku Matevljek oziroma nekaj višje, na križišču več gozdnih cest, malce naprej od konca asfalta. Do odcepa za Votle stene smo sledili markirani poti, od tam pa nadaljevali po neoznačeni stezi - kolovozu do gozdne ceste, katero smo prečili in po levem kolovozu prek lepega travnika dosegli vršno pobočje. Do vrha na desni smo lomastili čez drn in strn po kar strmem gozdu in kmalu zmogli do vrha Petelinjeka. Kamnit možic, nekakšen stol in lestev označujejo vrh, s katerega ni razgledov, saj je gosto poraščen. Petelinjeku so namerili 1212m višine, je v pogorju Racne gore in ga uvrščajo v Notranjsko in Snežniško hribovje.
Po krajšem počitku smo nadaljevali, to je pričeli sestopati, v smeri Zgornjih Poljan. Pri sestopu sva si pomagala s zemljevidom Loškega potoka in okolice v merilu 1:6000, kateri ima kolovoze in steze vrisane precej na oko, zato sva se morala kar potruditi, da sva ubrala pravo smer in našla pravi kolovoz ali stezo. Ko smo sestopili do gozdne ceste, nisva bila povsem prepričana, ali sva cesto dosegla dovolj desno, zato sva se odpravila na oglede v levo. Daleč nama ni bilo treba, saj se je mimo pripeljal gozdar - zna biti, da je bilo to eno in edino vozilo ta dan na tej cesti - in nama razodel kam se moramo usmeriti in na kaj moramo biti vnaprej pozorni. Obrnili smo se v desno in po gozdni cesti kmalu dosegli Zgornje Poljane in si tam ogledali cerkev Svetega Andreja. Tu nam je skozi drevje uspelo ujeti nekaj razgledov, med drugim na rahlo pobeljeni Snežnik na eni strani in na Racno goro na drugi. Nato smo se nekaj malega vrnili po taisti gozdni cesti po kateri smo prispeli, do strmega kolovoza, ki nas je pripeljal do travnika pod Petelinjekom.
Obšli smo ga po levi strani in kmalu zmogli do travnika in gozdne ceste na drugi strani, do tam, od koder smo se nekaj ur prej povzpeli na hrib. Tu smo prvič sklenili krog, to je zaokrožili turo. Po Kordiševi cesti smo nadaljevali levo do odcepa za Votle stene, kjer smo zavili desno navzdol in kmalu zmogli do velike votline, do Votle stene. Ko smo si ogledali pečine in votlino smo bili hitro pri Špelci, to je lovski koči, od tam do razpotja markirane steze in neoznačenega kolovoza nekaj nižje, kjer se je naša tura začela, pa tudi ni bilo daleč. Tu smo drugič sklenili krog, to je zaokrožili turo, in kmalu zatem zmogli nazaj do avta.
Ker je bilo lepo, ker je tod blizu še nekaj vrhov, kamor vodijo lepe steze in ker nam še ni uspelo srečati medveda, smo si obljubili, da se v teh krajih še kdaj kam skupaj odpravimo.
=> fotografije Petelinjek
Veliki traven , ponedeljek 1.5.2017
Po soboti, ko smo z enimi prepotovali dobršen del severne Primorske in kar nekaj osrednje Slovenije in po nedelji, ko smo z drugimi opravili imeniten potep v karnijskih hribih, se mi ni ljubilo potovati prav daleč.
S princesko sva se odpravila bližje kot običajno in za izhodišče izbrala Vrtinjlogarski graben (Val Bartolo) z namenom, da se povzpneva na Zahomec (Monte Acomizza). Gorjanski vrh in Kapin ( Veliki Kopinj ) sem že obiskal, Ojstrnik in Gozman takisto, Zahomec, ki je nekako na sredi, pa kdo bi vedel čemu še ni dočakal mojega obiska.
Jutro je bilo dokaj jasno in hladno, ko sva jo drobila po cesti skozi Vrtinji log (Prati del Bartolo), večina hiš je imela zapahnjene duri in okna in nikjer ni bilo nikogar, da bi mu voščil dober dan. Do Stobovce (Sella di Bartolo) sva se lepo razmigala in korak nama je stekel lažje in hitreje.
Po avstrijski strani sva več po gozdni cesti in manj po pešpoti nadaljevala pot proti najinemu hribu in uživala v samoti, miru in ubranem ščebetanju ptic. Nekje na pol poti do vrha sva prišla v medvedjo deželo in od tam dalje sva vsake toliko rekla kakšno bolj na glas, jaz pa sem se za povrh še glasno odkašljal. Ali je to pripomoglo k temu, da nisva ne gor ne dol grede srečala nobenega kosmatinca, ali pa jih takrat pač ni bilo tam, ne bi znal reči.
Na Zahomski planini sva na kratko počila in se odžejala, potem pa hrib obšla po levi strani in se od zadaj, iz laške strani, povzpela nanj. Vrh je bil samo najin, zato sva kar dolgo posedala zgoraj, se šla dolce far niente in vmes seveda tudi nekaj pozobala in popila. Dragoceni so taki trenutki samote vrh gore ali hriba, tudi med potepom po gozdu, ko lahko o marsičem premisliš, se marsičesa spomniš, ko se lahko nasmehneš ali potočiš solzo ali dve . . .
Sestopila sva po isti poti in bila skoraj vse do avta spet sama. Osamljena pač ne.
Pot, po kateri sva šla gor in dol, sem izbral zato, da sem se prepričal, da se da tod res opraviti lepo smuško turo. Na sentiero 508 mimo Cime Muli pa se bomo odpravili enkrat v prihodnje, ko se bomo zbrali vsi ali večina nas, ki se skupaj potepamo.
Zvečer sem se odločil, da bom po treh krasnih in tudi napornih dneh in po prevoženih tisoč in sto kilometrih, v torek meril čas in prostor s knjigo in kavčem.
=> fotografije Zahomec - Monte Acomizza
Mali traven , nedelja 30.4.2017
Spet Karnijske Alpe, kaj bi drugega. Oziroma kaj drugega še pride.
Da smo zmogli do Fielisa smo se peljali nekaj kilometrov dlje in nekaj sto metrov višje, kot smo se minuli konec tedna. Vreme je bilo, da bi prej pomislil na kakšno kapljo dežja kot na razvedritev, a se je k sreči še preden smo zmogli do vrha zgodilo slednje.
Dauda mi je padla v oko, ko smo se oni dan odpravili na Giaideit . . .
Spomnil sem se, kako sva neko pomlad s princesko obrnila malo pod vrhom, ker je bilo preveč snega in kako sva taistega leta jeseni zmogla nanjo, čeravno sva ubirala pota po dveh drugih, ne ravno najbližjih hribih. In ko sem med tednom premišljeval kam, se je Dauda po poti, kjer naju je ustavil sneg, ponudila kot odgovor na dlani . . .
Na trgu sredi vasice smo vzeli pot pod noge in se podali v breg. Po strmi ulici smo hitro zmogli mimo zadnjih hiš, nekaj višje je asfalt zamenjal beton in še višje beton makadam. Zložno smo jo ubirali po bolj ali manj strmi cesti in se šele zadnja dva, morda tri ovinke pod planino z istim imenom odločili za bližnjico po gozdu, katera nas je pripeljala do umetnega jezerca, kjer smo za nekaj minut posedeli in se malce okrepčali.
Bilo je hladno in oblačno, povsem drugače, kot so napovedi obetale. Onstran doline so se v daljavi bleščali karnijski vršaci, odeti v svežo snežno odejo, na katere je skozi oblake zmoglo posijati nekaj sončnih žarkov. Nadaljevali smo po gozdni cesti, ki nas je popeljala okoli hriba skoraj do planine Meleiet, od tam pa po lepi travnati poti na greben in po njem na vrh Daude.
Tu nekje so se nam vremena končno zjasnila in že tako prijeten dan je postal še prijetnejši. Na vrhu smo poiskali vsak svojo zaplato suhe mehke trave in si privoščili daljši počitek, med katerim je enim uspelo celo zadremati in smo drugi stopili nekaj metrov navzdol, do križa, ki stoji pod vrhom na razglednem robu. Pred sestopom smo poklepetali z dvema domačinoma, ki sta prišla gor, potem pa po grebenu odšli v dolino.
Sestopali smo po drugi strani hriba, sprva po kar strmih travah, potem pa po čudovitem bukovem gozdu položneje do planine in naprej do jezerca, kjer smo še enkrat počili. V dolino smo se vrnili po poti, označeni z rumeno rdečimi markacijami, ki je vodila po temačnem smrekovem gozdu in ki je bila mestoma tako strma, da smo se strinjali, da je bila zložna cesta kot pot navzgor primernejša.
V Zugliu, eni vasici nižje, smo se odžejali in pri možu iz Sicilije nakupili jagode in melone, se potem odpeljali v Ukve po sir, testenine in grisine, tam tudi polizali sladoled in si nekaj kasneje blizu Trbiža rekli adijo do naslednjič.
Kje bo ta naslednjič vemo, kdaj, pa bo povedalo vreme.
=> fotografije Monte Dauda
