Monte Zita

Kimavec, petek 13.9.2019

Med vožnjo do izhodišča sem poslušal radio in ujel pogovor, ki se je začel takole: "Tanti tanti anni fa..." 

Prešinilo me je, da tudi sam vse pogosteje kak pogovor začnem s "Pred mnogimi mnogimi leti...", pa naj si gre za gorniške ture, potovanja ali kaj drugega. In ko se pogovor nadaljuje, vse češče ugotavljam, da "pred mnogimi mnogimi leti" pogosto pomeni deset, petnajst, tudi dvajset let in več. "Tanti tanti anni fa", torej. Ni kaj, EMŠO ne laže, čeravno je vsak dan isti. Pogovora po radiu nisem poslušal do konca, raje sem prisluhnil prijetni glasbi nameščeni na USB ključku.

V Ertu sva zavila v dolino Val Zemola in pri koči Casera Mela začela novo karnijsko pravljico. 

Sončno jutro je bilo zelo toplo, vesel sem bil sence, ko je cestica zavila v gozd. Precej počasi sva hodila navkreber, če bi naju kdo opazoval, bi mislil, da se nama ne ljubi kaj dosti. Stopi malce hitreje, sem prigovarjal princeski, češ, tako počasi ne bova daleč prišla, pa ni pomagalo. Kar nekaj časa sva morala po cesti, preden naju je smerokaz usmeril na pešpot v gozd. Tu sva že imela nekaj malega razgledov, poglede je še najbolj privlačil Monte Duranno nad zatrepom doline.

Čim sva zapustila cesto, je princeska stopila hitreje. Videti je bilo, kot da je vesela, da sva se rešila makadama. Tudi jaz sem bil vesel mehke poti v gozdu in žvrgolenja ptic, ki naju je spremljalo nekaj časa. Ni trajalo dolgo, da sem skozi redek gozd zagledal Casero Bedin di Sopra, kmalu zatem pa sva prišla do naslednjega razpotja, kjer so precej obledele rdeče rumene oznake kazale pot v strmo, zaraščeno grapo. Ker sem vedel, da je nekaj naprej še eno razpotje, kjer je pot proti Ziti bolj uhojena, sva stopila naprej in kmalu prišla iz gozda na travnik. Tam sta naju dva količka usmerila navzgor, po komaj sledljivi stezici sva po strmem travniku in skozi rušje prišla do grape, kjer sta se najina in rdeče rumeno markirana pot združili. Nadaljnja pot je bila precej zoprna, saj je bila visoko pod sedlo zaraščena, vlažna in spolzka.

S sedla sva sledila težko vidni stezici, ki naju je povedla med gosto rušje, in se tam dokončno izgubila. Vrnila sva se nekaj malega nazaj do stezice oziroma do tistega, kar se je zdelo kot stezica, in nadaljevala po stečinah v levo. Pomislil sem na zemljevid in na navigacijo, nameščeno v telefonu, a se mi ju ni ljubilo jemati iz nahrbtnika. Kaj se bom sedaj ukvarjal s tem, sem si mislil, saj sva že skoraj na vrhu. Nadaljeval sem za nosom iščoč stečine, ki so vodile v manj gosto rušje in tako prišel na skoraj prepadno strme trave, levo pod grebenom. Pobočje se je nekaj deset metrov naprej položilo, videti je bilo prehod na greben, zato sva previdno nadaljevala do tja. Tam sva se povzpela desno na greben in kmalu naletela na možica oziroma na kamna, zložena drug vrh drugega. Pogled proti vrhu je uzrl palico zapičeno v tla, zato sva nadaljevala v tisti smeri in tam spet našla nekaj stezici podobnega. Pobočja do vrha niso bila več poraščena z rušjem, strmina je počasi popustila in končno sva uzrla križ vrh Monte Zite. No, tisto kar je ostalo od križa, ki tod nikdar ni bil tak, kakršnih smo vajeni drugod. Upehana sva sedla k počitku, vroč dan in sila strma, težko hodna vršna pobočja so naju precej utrudila. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prišla do sape, šele potem sva poskrbela za žejo in nekaj malega prigriznila. Užival sem v razgledih na okoliške gore, na Palazzo, Durrano, Antelao, Pelmo... Gledajoč rahlo zasneženi Pelmo sem se spomnil na "tanti tanti anni fa" iz uvoda, na to, da smo se z družbo že pred mnogimi leti zatrdno odločili, da se odpravimo nanj...  

Med malico in razgledovanjem sta na vrh prišla moža, s katerima sem pred sestopom izmenjal nekaj besed o poteh, o tem, kje sem oziroma sta prišla gor in kje bom oziroma bosta sestopila. Da se ne bi še enkrat plazila skozi gosto rušje, tudi v izogib travnatim strmalim, sem si sestop do sedla olajšal z navigacijo na telefonu. Brez težav sva zmogla do tja, tam pa sem se vprašal, čemu sem bil tako len, da si že gor grede nisem pomagal z njo. Konec koncev sem jo prav zaradi podobnih poti namestil na telefon in že večkrat mi je prišla še kako prav. Grapa nama je šla navzdol grede bolje in lažje izpod nog, kaj hitro sva zmogla do markirane poti. Pred Casero Bedin di Sopra sva se osvežila v potoku, tam pa spet malce počila, preden sva nadaljevala s sestopom. Pri caseri ni bilo nobenega smerokaza, le CAI markacije na stenah zavetišča in na drevesih v bližini. V mislih sem obnovil opise poti, ki sem jih prebral, in bil prepričan, da je pot v dolino markirana, zato sva se odpravila za markacijami. Pot je vodila stran od najine doline, a me to ni kaj dosti motilo. Se bo že obrnila v pravo smer, sem si mislil. Zemljevid in telefon sta bila seveda že pospravljena v nahrbtniku ...

Kake četrt ure kasneje sem dojel, da nekaj ne bo prav, saj sem dokaj blizu nad nama zagledal Monte Duranno. Ti šment, sem si rekel, mar ni bilo dovolj tegob z iskanjem poti že na Monte Ziti, se obrnil in se odpravil nazaj. Princeska me je čudno pogledala, mislim, da je tudi zavila z očmi. Pri caseri sem se še enkrat srečal z Italijanoma, ki sta ravno prišla z vrha. Še enkrat smo poklepetali, potem pa skupaj poiskali začetek poti v dolino, ki smo jo našli tik pod zavetiščem. Med počitkom, preden sva se odpravila v napačno smer, sem jo celo videl. Ker pa sem bil prepričan, da morava nadaljevati po markirani stezi, sva se odpravila v napačno smer. Še drugič smo se poslovili, potem pa sva se s princesko še v drugo odpravila v dolino. Sledila sva slabo vidni stezici, ki se je med podrtim drevjem pogosto izgubila. S pomočjo navigacije sva jo kaj hitro znova našla, pogosto precej bolj levo ali desno, kot se je nama zdelo, da bi morala biti. Lomastila sva po gozdu, skakala in plezala po skalah v suhi grapi potoka in na koncu obšla nekaj metrov visok betonski jez, da sva končno zmogla do ceste. Če sva bila zjutraj vesela, ko sva se je rešila in stopila na pešpot v gozdu, je bilo sedaj obratno. Z največjim veseljem sva stopila na cesto in se po njej vrnila do izhodišča. 

Domov sva se vrnila skozi Longarone, saj tam še nisem potoval. Zna biti, da se na nekaj prihodnjih potepov odpravim po tej poti, saj je vožnja tod prijetnejša, kot je skozi Spilimbergo, Maniago in Barcis, čeravno nekaj daljša.

Današnja pravljica je bila čudovita, sva se strinjala s princesko, zato mora čimprej dobiti nadaljevanje...

-> fotografije Monte Zita

Passo Oberenghe

Kimavec, nedelja 1.9.2019

Sedel sem vrh Monte Siere in se razgledoval po okoliških vrheh. Cretoni in Terze, vršaci pravljičnih imen in oblik, so še najbolj privlačili poglede in burili domišljijo. Med njimi se skriva manj znan vrh, z nič manj pravljičnim imenim, Monte Hoberdeirer. "Odkril" sem ga lani, ko sem se pripravljal na Piccolo Siero, ga zabeležil na seznam "nekoč", potem pa nanj pozabil. V spominu mi je ostalo le to, da z ene strani na vrh pripelje manj zahtevna ferata in z druge običajna, prav nič zahtevna pot. Kam naj se dava konec tedna, sem si belil glavo, ko sem razmišljal o prihodnjem potepu. Sappada z vsemi njenimi zaselki mi je sedla v srce, želel sem si skorajšnje vrnitve, zato sem razmišljal o vrheh v tistih koncih. Kar se nekega večera spomnim na Hoberdeirer, še enkrat preberem opis poti, običajne, ne zavarovane, in zadovoljen ugotovim, da je pot primerna tudi za pasje tačke. Cathy, na tega odideva, ji zadovoljen rečem, ona pa nič. Mirno je spala naprej, tesno stisnjena obme.

Med tednom so se vremenski obeti spreminjali, enkrat so obetali lepšo soboto, spet drugič prijaznejšo nedeljo. Šele v petek pozno zvečer, po zadnjih vremenskih napovedih, sva se odločila, da se na pot odpraviva v nedeljo. Lepšega jutra, kot naju je pričakalo v Sappadi, si ne bi mogla želeti. Kar razganjalo naju je, ko sva začela s potepom, za katerega niti v sanjah ne bi pomislil, da bo drugačen od načrtovanega.

Na začetku sva morala kar nekaj časa po cesti, s katere sva imela imeniten pogled na Terzo Piccolo. Vedel sem, da je bilo tukaj lani jeseni hudo neurje, tako kot drugod v Furlaniji in tudi pri nas, da je povzročilo tako upostošenje, pa si nisem predstavljal. Kar na jok mi je šlo, ko sem opazoval pobočja, ki jim je vihar spremenil obličje. Debela debla dreves, ki so ležala v skladovnicah ob poti, so pričala, kakšno moč je moral imeti veter, da jih je polomil kot vžigalice. Marsikatero drevo je prestalo dve svetovni vojni in kdo bi vedel koliko s snegom, vetrom in mrazom bogatih zim, pa jim ni nič prišlo do živega. Vse do lanskega neurja... Kaj vse bi znala povedati drevesa o časih, ki so bili in jih nikoli več ne bo. Kaj vse so videla, slišala in doživela. Kdo vse je hodil pod njimi, kaj vse se je dogajalo v njihovem zavetju... 

Cesta naju je pripeljala do potočka, katerega sem preskočil s princesko v naročju, potem pa je zmanjkalo poti. Nobenega smerokaza, nobene markacije CAI, ničesar. Končno le opazim rdečo puščico ter komaj vidno stezico, ki vodi v suho strugo, ki pelje v smeri zatrepa doline. Nič, si rečem, stopiva pogledat. In res, bolli rossi naju vodijo sem ter tja po strugi, nato pa zavijejo levo ven, čeravno opazim CAI markacijo desno nad strugo. Verjetno je stara pot podrta, si mislim, in nadaljujem sledeč rdečim pikam in kmalu ugledam tudi običajno markacijo. Steza naju kmalu pripelje na staro pot, to vidim po markacijah, ki so od tod dalje obledele, in hitro prideva do podrtije, kjer se morava splaziti pod podrtim drevjem. V nadaljevanju sva se še nekajkrat plazila pod in nad podrtim drevjem in grmičevjem, ga ne enkrat tudi obšla, da sva zmogla do razpotja poti. Ker je dan pred tem deževalo in je bila pot blatna, raje ne napišem, kakšna sva bila videti.

Od konca ceste do tod je vsake toliko padlo par kapelj dežja, nič hujšega, a z ozirom na prekrasno jutro dobro uro in pol pred tem, kaj takega nisem pričakoval. Terze so še bile obsijane s soncem, najino goro in skupino Cretonov pa so že pokrili temni oblaki. Pri smerokazu, ki je v eno smer usmerjal proti sedlu Elbel in v drugo proti sedlu Oberenghe, sva na kratko počila, jaz sem si tudi belil glavo, kaj nama je storiti. Vedel sem, da je tik pod vrhom izpostavljena polica, zavarovana z jeklenico, od tod pa sem tudi videl pobočje, ki vodi pod vrh. Kar strmo je bilo videti, takisto ozka stezica, ki je vodila navkreber. V mokrem zagotovo neprijetno, sem si mislil, in premišljeval naprej, kaj naj storiva. Potem me je prešinilo, da se iz Sappade zagotovo ne bi nikoli odpravil na potep do sedla Oberenghe, saj nameravam na Terzo Grande začeti v dolini Pesarina, takisto, če se kdaj odpravim na Creton di Culzei. In sem se, priznam, da s težkim srcem, odločil, da bova za vrh dejala, da "gora ni hotela". In sva tako nadaljevala proti Passo Oberenghe in ko sem že mislil, da naju do tam čaka samo lagodna hoja, prišla še do večje podrtije, kot sva jo imela nižje. Če sva zmogla spodaj, bova tudi tod in višje, sem dejal princeski, ona pa me je samo zvedavo gledala. Potem sva se še kar nekajkrat plazila in plezala, tudi iskala obvoze, ter se počasi in vztrajno bližala sedlu. Nekaj pod njim sva prišla do odcepa poti na Terzo Grande, tam sem princeski dejal, da upam, da bom kmalu spet tu in da bom takrat šel v drugo smer, potem pa ni bilo več daleč in že sva pogledala v dolino Pesarina. Tudi Creto di Mimoias, njen vzhodni vrh, katerega sva obiskala lani. Nad najinim nesojenim vrhom so oblaki postali temnejši, tudi več jih je bilo, zato sva se samo na hitro odžejala in že sva jo drobila navzdol.

Kakšnih deset minut po tem, ko sva zapustila sedlo, je nad nama zamolko zagrmelo, grom je še dolgo odmeval po dolini. Stopila sva hitreje, tod je bil svet odprt in nama ni nagajalo podrto drevje, kar kmalu zagrmi še enkrat, še glasneje. Koj zatem padejo prve kaplje, zato sedem na skale ob poti, si nadenem vetrovko in vzamem princesko v naročje. Češ, če že bova morala vedriti, je tukaj ravno pravo mesto. S sendvičem v roki in princesko v naročju čakam, da se bo ulilo, dežja pa od nikoder. No, padalo sicer je, a tako na rahlo, da bi trajalo kar nekaj časa, preden naju bi zmočilo. Princeska se ni branila počitka v mojem naročju, jaz ne sendviča v moji roki, zato sva sedela vse dokler se princeska ni spočila in jaz nasitil in še malo zatem. Videti je bilo, da z dežjem ne bo nič, zato sva se spet poletno opravila in nadaljevala s sestopom. S podrtijo sva navzdol opravila lažje kot navzgor, vaja dela mojstra, in tudi v grapi že povsem spodaj z iskanjem rdečih pik ni bilo nikakršnih težav.

Potok je še vedno tekel prek ceste, kar sva s pridom izkoristila; jaz sem se umil, zverinica pa se je odžejala in namočila vse štiri tačke. Potem sva morala samo še po cesti, kjer se mi je spet milo storilo, ko sem opazoval opustošeno naravo, in že je bil najin potep pri kraju. Četudi se je pot navzgor končala drugje, kot sva mislila in načrtovala, da se bo, sva se imela imenitno.

Pri avtu je pogled nazaj pokazal, da se gore spet skrivajo v temnih oblakih. Kmalu zatem, ko sva se odpeljala proti domu, je padlo prvih nekaj kapelj dežja, od Forni Avoltrija do Villa Santine pa je prav nemarno deževalo.

-> fotografije Passo Oberenghe

Monte Siera

Veliki srpan, sreda 28.8.2019

Drugo izhodišče, kot sem ga imel za Piccolo Siero, je pomenilo nekaj manj hoje do začetka smeri, če smem enemu od običajnih pristopov na Monte Siero reči tako.

Lani je dozorela odločitev, da se počasi vrnem na pota, ki so mi bila nekdaj zelo ljuba. Na bolj ali manj zahtevna brezpotja, takšna, kjer s palicami v rokah zmoreš do vrha, in takšna, kjer si je potrebno pomagati z rokami in se zavihteti prek mest, kjer se težavnost meri z alpinističnimi ocenami. Začel sem s Piccolo Siero in Lopo, nadaljevanje je luč sveta ugledalo danes ...

PICCOLO SIERA, 2018

LOPA, 2018

Strmina nad prelazom Siera mi je pobrala več moči kot lani. Običajna pristopa na Monte Siero sta ocenjena z drugo težavnostno stopnjo (UIAA II), jugovzhodni je za odtenek težji od jugozahodnega. Zato je bil nahrbtnik težji, saj so bile v njem poleg običajnih stvari še krajša vrv in nekaj opreme, ki sodi zraven. Malce treme, tudi tesnobnosti je popustilo po prvih nekaj korakih. Počasi in previdno sem se vzpenjal navkreber, tremo in tesnobnost sta zamenjala veselje in užitek, tudi navdušenje nad divjim in samotnim svetom. Zavedanje, da je nekaj korakov višje prijateljica, je bilo pomirjajoče, vedel sem, da se lahko zanesem nanjo, če bom potreboval pomoč vrvi na kakšnem od težjih mest. Le bolli rossi in sidrišča so pričala o prisotnosti človeka v teh strmalih. Previdno sem se loteval težjih mest, kjer sem si moral pomagati z rokami. Videlo se je, da sem "iz vaje", da je preteklo že mnogo vode, odkar sem se zadnjič gibal v takem svetu. Potem je prišel skok, skala, kjer nisem in nisem našel primernega stopa, kamor bi stopil, in "grifa", ki bi mi pomagal, da se potegnem višje. Mencam sem ter tja, pogledujem kam stopiti in kaj prijeti ... Prijateljica stopi nekaj korakov nazaj, namesti zanko okoli skale in mi vrže kos prusika. Nekaj vzpodbudnih besed, stopim višje, se preprimem, potegnem navzgor in že sem preko. Trenutek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Točno to sem potreboval, da so se povrnili občutki in da je samozavest našla svoje mesto. Nadaljnja pleza in hoja do vrha sta bili eno samo uživanje danega trenutka, tistega prej in potem, kot da ni. Krajši počitek na škrbini pod vrhom mi je dobro del, potem je sledilo še zadnjih nekaj korakov in že sva bila pri kraju z vzponom. 

FOTO:epp

FOTO:epp

Razgledi na okoliške gore so bili presunljivo lepi. Creton di Culzei, Terza Grande, Creta Forata, Avanza, Lastroni in Peralba so le nekateri izmed mnogih. Kar nekaj jih že poznam, sem pomislil med razgledovanjem, le koliko jih še bom... 

Kar hladno je bilo na vrhu, zato nisva dolgo posedala zgoraj. Sestop je potekal po jugozahodni strani, kjer naj bi bila pot oziroma smer malenkost lažja. Skrotast teren je narekoval previden korak, prehodi iz grape v grapo so bili slikoviti. Brez rdečih pik bi težko vedel, kod gre prava, to je najlažja pot navzdol. Vsake toliko je bilo potrebno preplezati kak skok, nekaj jih je bilo kar zahtevnih, eden še posebej, zato sem se prek njega raje spustil po vrvi. Previdnost je mati modrosti, pa še udobneje je bilo. Ko je bilo konec s pečinami in je pot prešla v rušje, je postalo vroče, sonce je pripekalo kot za stavo. Do stika s potjo, po kateri sva šla zjutraj navzgor, ni bilo daleč, tam sem se razveselil sence in počitka, ki je še kako prijal. Tudi potok s svežo vodo pred casero Siera je bil dobrodošel, suho grlo in pregreto čelo sta ga bila še kako vesela. Kravam na prelazu sva se ognila, kaj bi se drenjala med njimi, kar povprek sva sestopila na pot, ki pelje proti Sappadi in se po njej vrnila v dolino.

FOTO:epp

'pogled nazaj'

'pogled nazaj'

'pogled nazaj'

V gostilni, od koder so z vrta imenitni razgledi na Sieri, Creto Forato, Creton di Tul, Cimo Dieci in še kaj, sva se odžejala, in zatem odpotovala domov. Hvaležen za prijetno družbo, čudovit vzpon, prekrasne razglede in še mnogokaj, sem dolgo v noč podoživljal dan, ki je počasi postal dragocen spomin.

-> fotografije Monte Siera