četrtek, 9. september 2021

Ojstrica s planine Podvežak

Kimavec, sobota 4.9.2021

Planina Podvežak je bila obsijana s soncem, sinje modro nebo brez oblačka, kar smejalo se nama je, ko sva pričela s potepom. S cesto do koče na planini in gozdom nad njo sva opravila hitro, v tem času pa se je vreme še hitreje poslabšalo. Okoliške gore so se ovile v megle in oblake, le tu pa tam je kak sončni žarek zmogel skozi oblačne koprene.




Velikokrat sem že prehodil pot od Podvežaka do Korošice in nazaj in nikoli se mi ni zdela prav dolga, merjeno v urah. Že res, da se mi je včasih zdelo, da ravnine zlepa ne bo zmanjkalo, preden bom uzrl dom na Korošici, a je pogled na uro vedno znova potrdil, da časovno gledano ni bilo tako hudo. Tudi danes je bilo podobno, nekaj minut pred odcepom grebenske poti na Ojstrico sem prijateljici dejal, da naju čaka še kar nekaj prečenja, preden se bo pot spustila na Korošico, kmalu zatem pa sem se skoraj zaletel v smerokaz. Recimo, da sta imela megla in oblačnost prste vmes, tudi to, da je od mojega zadnjega obiska tod preteklo že precej vode.


Do tam, kjer sva zavila na greben, sva prijetno poklepetala o tem in onem, sam se se spomnil tudi vrste tur, ki sem jih opravil na Dleskovški planoti. Precej jih je bilo, kakšna se že izgublja v času in se je potrebno potruditi, da se je spomnim. Ne samo tod.

Pot je sčasoma postala strmejša, bližje grebenu sva bila, bolj se je svetlikalo na nebu. V smeri Lučkega Dedca se je videlo nekaj modrega neba, tudi na savinjski strani se je sem ter tja videlo do doline, upanje na sonce na vrhu je bilo vse večje. Travnat teren je počasi prešel v skalnatega, krš in skrotje sta zahtevala previdnejši korak, zaradi slabše vidljivosti je bilo potrebo popaziti tudi na markacije, kjer je bila pot manj razvidna. Čeravno sem tod že nekajkrat hodil, mi je marsikaj ušlo iz spomina, tudi nekaj korakov s poti na Malo Ojstrico, vrh katere te pozdravi miniaturni Aljažev stolp. Zamišljen, kot sem bil, sem nameraval nadaljevati pod njo, saj sem menil, da družina nad potjo samo počiva. Šele ko sem uzrl stolpič, sem videl, kje sva. Da do vrha ni daleč in da naju čaka še nekaj klinov preden bova zmogla do tja, sem dejal, in res je bilo tako. Precejšnja gneča na vrhu naju je napotila, da si kotiček za počitek poiščeva malce vstran, tam sva si pošteno privezala dušo. Na vrhu je celo posijalo sonce in med počitkom je bilo prav fletno. 






Še nekaj fotografij za spomin, malce razgledovanja, in že sva sestopala proti Korošici. Med sestopom sem se zvedavo oziral proti južnemu grebenu Ojstrice, katerega sva bolj prehodila, kot preplezala, s kolegom pred leti. Luštna tura, kjer se potipa tudi nekaj metrov dvojke. Danes se mi je zdela stena, prek katere se pristopi na greben, tako strma, da samemu sebi nisem mogel verjeti, da sem tam že hodil in plezal. Če bi stopil bližje, bi bilo zagotovo videti manj strmo.






Na Korošici sva posedela in se odžejala, tudi malce spočila pred nadaljnim sestopom. Krave na paši se niso pustile motiti, ko sva šla mimo, pohecal sem se, da pametne ležijo, ko žvečijo travo, manj pametne pa stojijo. Če je bilo gor grede zaradi megle in oblakov kar hladno, je bilo med sestopom skoraj vroče. Rahel vetrc, ki je potegnil vsake toliko, je bil še kako dobrodošel.





Utrujena, malce ožgana od sonca in zadovoljna z doživetim sva odrajžala domov. 

Še en krasen spomin za starejša leta, kdo ve, koliko jih še bo...

nedelja, 15. avgust 2021

Bloška planota (kolesarjenje)

Veliki srpan, petek 13.8.2021

Na Bloško planoto sem že večkrat pomislil, a kar ni prišla na vrsto. Naporen kolesarski vzpon na Peč dan prej me je sicer utrudil, a ne dovolj, da bi ostal doma. Na planoto sem se odpravil na nekakšen spoznavni izlet, da bodem imel nekaj osnove za načrtovanja prihodnjih potepanj.

Za izhodišče sem izbral Bloško jezero, tam je veliko parkirišče, tudi gostišče. Kolesaril sem skozi Novo vas, Velike Bloke, Ulako, Sveto Trojico, Malne, Ravnik, Lahovo in Kramplje, od koder sem imel do avta celo krajši kos makadama. Med potepom sem si ogledal cerkev Svetega Miklavža blizu Ulake in Martina Krpana v Sveti Trojici, plavanju po potepu pa sem se zaradi gneče ob jezeru odpovedal oziroma sem ga prestavil na prihodnjič.

Čeravno sem prevozil samo dvajset kilometrov, sem bil s potepom zadovoljen. Bilo je dovolj, da vem kaj lahko pričakujem prihodnjič, tudi dovolj, da sem prepričan, da bo teh prihodnjič kar nekaj...























Kranjska Gora-Rateče-Tromeja (Peč)-Podkoren-Kranjska Gora (kolesarjenje)

Veliki srpan, četrtek 12.8.2021

Po dveh čudovitih gorniških potepanjih sem si zaželel kolesarjenja, najraje nekje v hribih. Nekaj želja, povezanih z biciklom, bo počakalo na konec poletja, takrat bo v hribih in na cestah manj gneče, tudi vročina bo popustila. Da bom takrat fit in mi bodo šli klanci zlahka izpod bicikla sem se odločil za potep, za katerega sem vedel, da bo poleg lepega izleta zelo primeren tudi za nabiranje kondicije. Kolesarske, le te imam nekaj manj kot hribovske, s slednjo pravzaprav nimam nobenih težav. 

Jutro v Kranjski Gori je bilo prijetno, še brez gneče in vročine. Do Rateč sem kolesaril skoraj sam, tudi od tam do Peči je bilo prometa bore malo. Nad Ratečami sem se na pašnikih na kratko ustavil, se odžejal in naredil nekaj posnetkov, potem pa ne da bi stopil s kolesa opravil z bolj ali manj strmo cesto do vrha. Tam sem kar upehan sedel na nekakšen ležalnik in se lotil okrepčila. Če na cesti ni bilo gneče, jo je bilo zgoraj pričakovano precej. Počitku je sledil spust. Kmalu sem zavil proti Podkorenu, do glavne ceste, ki pelje od mejnega prehoda v dolino, opravil še z nekaj krajšimi klanci, potem pa je šlo samo še navzdol. V Podkoren sem pridrvel, tam zavil na kolesarsko stezo in se po njej vrnil v Kranjsko Goro, kjer je bilo precej drugače kot zjutraj. Parkirišče polno, sprehajalcev in kolesarjev veliko, pravzaprav zelo veliko, terase gostinskih lokalov dokaj zasedene. Poiskal sem prijeten kotiček v senci, naročil radler in v miru še enkrat podoživel pravkar opravljen potep. 

Popoldanski počitek je prijal, ne samo, da sem se temeljito spočil, premislil sem tudi o prihodnjem dnevu in se odločil, da še enkrat sedem na kolo...