Monte Grappa (kolesarjenje)

Mali traven, petek 28.4.2023

Že lani, konec oktobra, sem se med počitnicami v Romano D'Ezzelino nameraval s kolesom povzpeti na Monte Grappo, a sem se vsled preveč prometa tiste dni, raje odločil za druge potepuške cilje. Vrh Monte Grappe je kostnica, podobno kot pri nas v Kobaridu, tudi muzej na prostem, v spomin na dogodke med prvo svetovno vojno, in prvega novembra tudi tam potekajo spominske slovesnosti. Zato je v dnevih okoli praznika Vseh svetih tam precej prometa, meni pa ni bilo do tega, da bi se na biciklu drenjal med množico avtov, motorjev, kombijev, avtobusov in podobno. Vedel sem, da se kmalu vrnem, saj so se mi tisti konci tiste dni močno priljubili in po pol leta sem spet tu.

Počitniško prebivališče, Casa Vittoria, stoji poleg prvega ovinka gorske ceste na Monte Grappo, Strade Cadorna, boljšega izhodišča si ne bi mogel želeti. Vedoč, da me čaka skoraj tisoč šesto metrov vzpona tekom petindvajset kilometrov dolge poti, sem pozajtrkoval nekaj več kot običajno, češ, malo zaloge ne škodi. Na terasi sem se malce pretegnil, potem pa sedel na bicikel in se počasi in previdno lotil vzpona. Tako dolgega s tako veliko višinske razlike še nisem opravil, zatorej nekaj treme in skrbi ali bo šlo, po drugi strani pa sem se zavedal, da sem že zmogel Zoncolan in da tudi kolesarske ture na Šentviško planoto, Kolovrat in v Robidišče skozi Breginj niso bile do muh. Lani sta bila gostitelja, Elena in Andrea, presenečena, da sploh razmišljam o Monte Grappi, čeravno sem jima omenil Zoncolan in četudi sem tiste dni pri njima opravil krasen, triinšestdeset kilometrov dolg potep v regionalnem parku Colli Euganei. No, lani se jima je zdelo povsem normalno, da se potem na Grappo nisem odpravil, zato je bilo letos, torej sedaj, začudenje spet precejšnje, češ, že lani smo se menili, kako zahteven je ta vzpon. Če sem lani tudi sam malce dvomil vase, tokrat tega dvoma ni bilo, saj so bile priprave konkretne in zadnja tura pred prvomajskimi počitnicami dober test pripravljenosti. Je pa res, da sem enako kot pred zahtevnimi gorniškimi turami dejal, da bom vrh skušal doseči in ne da ga bom, da se bom maksimalno potrudil, da ga zmorem. Hočeš nočeš so stvari, v gorah, ob morju, na biciklu, skratka povsod, na katere ne moreš vplivati in če te neljubo presenetijo, pač ne gre, naj si še tako pripravljen in izkušen.

Vreme je bilo kot naročeno za kolesarski potep, sonce še ni posijalo na vso moč, vetra ni bilo, takisto bore malo prometa. Prvih nekaj minut sem se počutil sila imenitno, kar smejalo se mi je, saj mi je šlo poganjanje pedal odlično izpod nog. Vedel sem namreč, da je ravno začetek najzahtevnejši in potem zaključek, nekaj malega pod kočo na koncu ceste. No, veselje je bilo kaj kmalu pri kraju, strmina je pokazala zobe in že nekje po treh kilometrih sem se vprašal, ali je sploh smiselno razmišljati o uspešnem vzponu. Stiskal sem zobe in nekako pribrcal do sedme serpentine, tam sem hočeš nočeš moral sestopiti. Če me ne bi tako močno tiščalo na vodo, tega zagotovo ne bi storil. Ko sem se olajšal, sem se spomnil, da imam v nahrbtniku energijske ploščice in izotonični napitek, navkljub izdatnemu zajtrku ne dosti prej sem z veseljem pozobal pol ploščice in naredil nekaj požirkov.

Nadaljevanje je bilo presenetljivo precej lažje, navkljub podobno strmi cesti, strmina z nekaj malega vmes ne popusti vse do vrha, podobne krize kot na začetku, vse do konca vzpona nisem imel več. Sčasoma je strmina tolikanj popustila, da sem lahko vozil v težjih prestavah, ne več v najlažjih dveh, potem pa sem prišel do ravnine in nekaj krajših spustov, tam sem pritisnil na pedala kolikor sem zmogel in tako nekaj kilometrov prevozil skoraj mimogrede. No, vsaj zelo hitro, v primerjavi z vzponom pred tem. Ko sem se spet pričel vzpenjati, sem kmalu pripeljal iz gozda in v daljavi zagledal vršna pobočja. Tako iz opisov kot iz pokuka na kolesarski števec sem vedel, da me čaka vsaj še šest kilometrov poti in najmanj petsto metrov višinske razlike. Počasi sem začel verjeti, da mi bo dejansko uspelo, povsem prepričan pa še nisem bil, saj sem vedel, da me čaka še en dokaj strm odsek. Vsake toliko sem prigriznil košček energijske ploščice, naredil požirek ali dva, in vneto pritiskal na pedala, višina in dolžina sta se nabirali sila počasi.

Na odcepu proti koči, kjer bi lahko nadaljeval v dolino na drugo stran gore, sem dokončno spoznal, da je to to, da moram samo še malo stisniti in želja bo lahko postala lep spomin. Zadnja dva kilometra, tam nekje, je bilo sila podobnih začetku, smejalo se mi je samo od sebe. Bližje vrhu vse bolj, ko sem pripeljal na parkirišče nad kočo, kjer je tudi konec ceste, sem imel občutek, da se režim kot pečen maček. Podobno srečen in zadovoljen kot davno, res davno tega, ko sem prvič zmogel zahteven brezpotni vrh po smeri, kjer je bilo potrebno poplezati. Zoncolana sem bil vesel, zelo, a takega zadoščenja kot danes na Monte Grappi, tam nisem doživel. Na vrhu je pihalo, kar precej, tudi oblačilo se je, popoldanske plohe niso bile povsem izključene, zato se zgoraj nisem dolgo zadrževal, tudi v kočo nisem stopil, kot sem sprva nameraval. Razgledal sem se in naredil nekaj posnetkov, tudi gostiteljema sem poslal pozdrav z vrha, potem pa oblekel vse, kar sem imel s seboj, in se pripravil na spust.

Nekaj ovinkov sem skoraj položil, potem pa sem se opomnil, da zna kdo pripeljati nasproti in da ni pametno vso širino ceste uporabljati za lastno veselje. Malce sem stopil na zavoro in ovinek ali dva nižje dejansko naletel na "oviro". Sredi ceste se je mirno pasel gams, lizajoč asfalt, kdo ve, ali je bila sol ali kaj drugega, kar mu je dišalo. Ustavil sem se in ga opazoval, on pa nič. Vsake toliko me je pogledal, potem pa lizal asfalt kot jaz sladoled oziroma nekaj v tem stilu. Počasi sem zapeljal bližje, ni se pustil motiti, še bližje, malce me je motril, ali sem mu nevaren, verjetno, in najbližje, no, takrat se je umaknil na travnike nad cesto. Glasno sem se mu zahvalil, ni bilo videti, da razume ali da kaj da na to, in oddrvel v dolino. Dejansko sem vse do doma drvel, uživajoč v precejšnji hitrosti, le dvakrat ali trikrat sem se ustavil in naredil nekaj posnetkov. Prometa je bilo bore malo, od tistih nekaj malega avtov, ki so pripeljali nasproti, sta mi v spominu ostala dva in sicer zaradi registracije KP in LJ. 

Doma me je pričakala Elena in mi čestitala, dejala je, da z možem Andreo nista bila prepričana, da mi bo uspelo pribrcati do vrha. Sedel sem na teraso s prekrasnim razgledom na dolino, na Romano in proti Bassanu del Grappa, in si privoščil hladno Coca Colo.

Zadovoljstvo z opravljeno turo je bilo precejšnje, zelo sem si jo želel in se nanjo temeljito pripravil. Mozaik, o katerem sem nekaj napisal v prejšnjih dveh objavah, je tako le dobil zadnji kamenček in tako postal celota. Krasen spomin, ki zlepa ne bo ugasnil, tudi zato ne, ker sta me Elena in Andrea razveselila s čudovitim darilom. Kolesarski vodnik s šestnajstimi potepi po Benečiji, v katerega sta napisala krasno posvetilo. Hvaležen!

-> posnetek prevožene poti

-> fotografije Monte Grappa (kolesarjenje)

Kolesarjenje po Karniji

Mali traven, sobota 22.4.2023

Humin (Gemona del Friuli)-Braulins-Trasaghis-Avasinis-Alleso-Lago di Cavazzo-Somplago-Chiaulis-Santo Stefano-Villa Santina-Caneva-Tolmeč (Tolmezzo)-Cavazzo Carnico-Pioverno-Pušja vas (Venzone)-Humin (Gemona del Friuli)

Če sta bila zadnja kolesarska potepa bolj "tako-tako", nekako na silo, zaradi nabiranja kondicije in kilometrov, je bil današnji "ohoho" in dolgo načrtovan, tudi pričakovan. V grobem sem imel itinerar potepa narejen že februarja, edina uganka je bilo vreme. Upal sem na lep predzadnji vikend v aprilu in se tolažil, da lahko dan dopusta vzamem tudi nekaj prej ali kasneje, če bi bil vikend deževen. Imel sem srečo, lepše vreme, kot sem ga imel danes, bi si bilo greh želeti. 

Zavedajoč se, da me bo dolga pot dokaj utrudila, sem se odločil za izhodišče spodaj, namesto zgoraj, in si tako prihranil mukotrpen zaključek v strm klanec na koncu. Nekje med železniško postajo in Sparom v Huminu je veliko brezplačno parkirišče, tam je tudi odlična slaščičarna in tam sem si določil izhodišče za današnje potepanje. Tudi kolesarska steza, po kateri sem začel in končal potep, je samo nekaj deset metrov stran. Jutro je bilo sončno in toplo, nebo sinje modro, celo žvrgolenje ptic se je slišalo iz bližnjega parka. Podobno neučakan kot pred zahtevnejšo gorniško turo, sem tudi tokrat razmišljal, ali mi bo zneslo ali ne. Bom zmogel ali bom primoran skrajšati začrtano pot. Danes naj bi v mozaik, ki ga gradim vse od lanske jeseni in sem ga omenil v zadnjem pisanju, dodal predzadnji kamenček. Le ta naj bi bil pokazatelj, ali lahko med prvomajskimi počitnicami resno računam, da mozaik postane celota, ali pa mi morebiti še malo manjka in na celoto še ne smem resno računati. Z nekakšno tremo sem sedel na kolo in se odpravil na pot, zavedajoč se, da tako dolge še nisem opravil. Podobno pač, po ravnem, tokrat pa bo klancev kar precej in nekaj njih je pošteno strmih.

Humin in širša okolica sta mi zelo domača, tolikanj, da si zlahka predstavljam, da bi del življenja živel tu nekje. Ne samo predstavljam, tudi želim. Po kolesarski stezi sem se odpeljal proti Ospedalettu, celo nekaj dlje, kot bi bilo potrebno, saj sem preveril kod gre pot, ki jo nameravam prevoziti nekega dne. Potem sem šel za nosom do krasnega mostu preko Tilmenta, onkraj prišel v Braulins in od tam s pomočjo Garmina sledil začrtani poti. Šlo bi tudi na pamet, po glavnih cestah, a sem itinerar naredil tako, da sem se pogosto držal stranskih cest, pričakujoč tam manj prometa in več samote. 

Do jezera Lago di Cavazzo mi je pot minila hitro, tam sem si ob jezeru prvič privezal dušo, saj me je lakota že precej dajala, žeja nič manj.

Nadaljna pot mimo Cavazza Carnico in še malce naprej do mostu preko Tilmenta, onkraj katerega prideš v Tolmeč, mi ni bila znana, tod se še nisem vozil, od mostu strmo gor do Chiaulisa pač. Tod sva se s princesko nekajkrat peljala na prelaz Chianzutan in se od tam povzpela na Verzegnis, Lovinzolo, Piombado in še nekaj vrhov nad prelazom. Krasni spomini. V Chiaulisu sem zapustil cesto, ki pelje naprej na prelaz, in nadaljeval v smeri Villa Santine, strmega klanca zlepa ni bilo konec. Na vrhu sem se toplo odel, saj je pot v dolino vodila po senčni strani, potem pa skoraj vriskajoč oddrvel v dolino. Do že tretjega mostu preko Tilmenta je letelo, da je bilo veselje, tam sem se na drugi strani ustavil pri lični cerkvici, mimo katere sem pred časom že kolesaril. Krajši počitek, po katerem ni bilo daleč do Villa Santine.

Prav v center mesteca se nisem zapeljal, provianta sem imel še precej, kofe pa mi še ni dišalo. Krajši čas sem moral po glavni cesti, zoprno zaradi precejšnega prometa, potem pa sem zavil na stransko, v trenutku sem bil spet skoraj sam in cesta skoraj samo moja. Kmalu sem udel kolesarsko stezo, po kateri sem tudi že kolesaril, in kmalu zmogel do Caneve, kjer sem si na nasipu nad rečico But, pritokom Tilmenta, privoščil drugi daljši počitek in se v drugo temeljito podprl. Užitek je bilo posedeti ob rečici, mleti dobrote, se razgledovati po okoliških gorah in se spominjati. "Prmejduš," sem se menil sam s seboj, "res si prehodil že hudiča in pol v teh koncih, ne samo gore, tudi doline, mesteca in vasi so ti že povsem domače." Ni kaj, prihodnost, ki se je zdela nekoč nekje daleč, je iz dneva v dan vse bližje, nekoč sanje so vse bolj želje, za te pa se spodobi, da se za vsaj nekaj njih potrudiš in si jih izpolniš.

Po počitku sem se zapeljal do bližnjega mostu in onkraj njega prišel v Tolmeč, tod sem se že vozil tako z avtom kot na biciklu, zato sem brez kukanja na navigacijo zlahka udel prave ulice, ki so me pripeljale ven iz mesteca, vse do mostu prek Tilmenta in onkraj. Tam sem prišel pod klanec, kjer sem nekaj ur prej nadaljeval strmo navkreber proti Chiaulisu, sedaj pa sem zavil v drugo smer, proti Cavazzu Carnico. Do tja ni bilo daleč, tam sem na koncu zaselka udel kolesarsko stezo, še nepoznano, katera me je skozi Pioverno pripeljala v Pušjo vas. Zadnjih nekaj kilometrov sem že pošteno čutil noge, zato je hitrost potovanja opazno upadla, a prav počasen vseeno nisem bil. Davno tega je, kar sem bil zadnjič v Pušji vasi, zato sem se malce zapeljal sem ter tja in si ogledal, kje bom kmalu prihodnjič kaj dobrega pojedel in kje bom polizal nekaj kepic, potem pa nadaljeval proti Huminu.

V Ospedalettu sem skoraj začel vriskati, zavedajoč se, da mi bo, oziroma mi je skoraj že uspelo opraviti potep, kot sem si ga zamislil. Do Humina se mi je kar smejalo od zadovoljstva, utrujenost, ki se je stopnjevala bližje Pušji vasi sem bil, je čudežno izginila. 

Ko sem sestopil s kolesa, sem zadovoljno ugotovil, da se je nabralo za dobrih sedemdeset kilometrov spominov in spodobno veliko višinske razlike. Več kot zadovoljen sem sedel na teraso slaščičarne in si pustil postreči, zavedajoč se, da sem dobro pripravljen in da lahko upravičeno pričakujem, da si bom med prvomajskimi počitnicami izpolnil veliko željo in bode mozaik, o katerem sem nekaj v uvodu in tudi v prejšnji objavi, končno postal celota.

-> posnetek prevožene poti

-> fotografije Kolesarjenje po Karniji