Mali traven , nedelja 9.4.2017
Tako, kot je že nekajkrat bilo. Več nas in prav nič zverinska črna zverina.
Sešli smo se v Beli peči v Fužinah (Villa Bassa , Fusine in Valromana), malce naprej od križišča za Mangrtska jezera. Ko smo se okrepčali s kofetom, smo se zapeljali še malo proti Trbižu, nato pa zavili proti Zagradu in malce za njim, na križišču dveh gozdnih cest, pričeli s turo.
Po levi cesti smo se odpravili vse do njenega konca, kjer je veliko korito z vodo in kjer po drugi strani gozdnatega grebena vodi druga cesta, označena s 522. Prava pešpot se je pričela šele tu in do tod bi se lahko tudi pripeljali, če se ne bi odločili za anello, to je krožno turo.
Pot nas je v senci gozda vodila malo po avstrijski in malo po italijanski strani in nas kmalu privedla do jase, kjer je stala lična hišica. Tu se je pot postavila bolj pokonci , zato smo hitro zmogli še tiste dobre pol ure hoje, kot je obetal smerokaz ob poti. Kmalu so se pogledi ustavili na Dobraču in nekaj korakov kasneje smo že stali poleg obeležja na vrhu.
Vreme je bilo prekrasno, tako da smo z veseljem posedli na klopi na naši strani in se prepustili okrepčilu, klepetu, razgledom in seveda tudi počitku. Z ničemer od naštetega nismo hiteli, zato je urni kazalec naredil lepo pot, preden smo se odpravili nazaj v dolino. Do vodnega korita smo zmogli hitro, potem pa se je cesta bolj smo bili daleč bolj in bolj vlekla in kmalu po tistem, ko smo na zemljevidu preverili koliko naj bi je še bilo, končno tudi končala.
 |
| Foto: Eka Z. |
 |
| Foto: Eka Z. |
Malo pred koncem ceste smo si ogledali lovsko kočo v bližini in poleg nje opazili past za medvede, v kateri je bila nastavljena mrhovina. Morebitno srečanje s kosmatincem v teh krajih torej ni izključeno . . .
Dan smo zaključili v Planici na razgledni terasi, kjer smo se ob kavi pomenili še o tistem, za kar nam je med turo zmanjkalo časa in si namignili, kam naj nas pota vodijo v prihodnje. Če bo nekaj manj hoje po cesti in če bo cesta brez asfalta, bo kar v redu, smo se strinjali, glede preostalega pa ni bilo nobenih pripomb :-)
=> fotografije Peč (Tromeja) - Monte Forno
Mali traven , sobota 8.4.2017
Zadnje čase tako pogosto potujem proti Trbižu (in naprej), da sem na avtocesti skoraj pozabil zaviti proti Tržiču.
Tokrat na oni strani tunela ni bilo dovolj samo pokazati dokument, tudi v računalniku je bilo potrebno preveriti, ali sem ali nisem. Ker nisem, sem smel naprej, princeska pa je vse skupaj mirno prespala v svojem boksu.
Začela sva pri Jožefu (Stouhütte) in po cesti stopila do Plavca, kjer naju je obsijalo sonce in kjer sva za pot navzgor izbrala 669.
Hoja po gozdu je bila prijetna, pot mehka in lepo speljana, midva pa razpoložena, zato sva jo hitro drobila v breg. Do sedla Mrzla raven (Gipssattel) se nisva ustavljala, tam pa le toliko, da sem naredil nekaj posnetkov in se razgledal. Nekoč davno nazaj sem tod že hodil, pa mi je tura že precej ušla iz spomina, zato sem na razpotjih pogledal kam vodijo pota, da bom morebiti prihodnjič vedel kod in kam.
Po krajši ravnini naju je čakal še vršni del, ki je bil hudo strm in sva se morala hudo potruditi, da je bil karseda hitro za nama. Ko sva prišla iz gozda je bilo strmine konec, poti pa tudi, saj sva imela samo še nekaj malega po travniku do križa vrh hriba. Razgledi so bili osamelcu in jasnemu vremenu primerni, to je prekrasni in daljnosežni. Ker sva med potjo navzgor prehitela dva moža, sva mizo in klop prepustila njima in raje sedla malce stran na suhe trave, skoraj pod križ.
Ko sem počival na vrhu sem, tako kot ne enkrat v minulih dneh, razmišljal, kaj za vraga je šlo narobe, da sta Igor in Tatjana tako nesrečno vzela slovo. Spominjal sem se turnih smukov, ki smo jih opravili z Igorjem, kako rad nam je pokazal skrite kotičke, ki jih jaz sam ne bi nikoli našel, spomnil sem se kopnih tur in naključnih srečanj v Zadnjici ali Bcu in nenazadnje na tisti dan, ko smo vrh očaka uspešno branili Aljažev stolp, da ga niso preselili v dolino. Spomnil sem se tudi najinega zadnjega srečanja v Zadnjici, ko nihče ni slutil, da je res zadnje in ko sva se po prijetnem klepetu poslovila s "se vidimo". Če je onstran še kaj, zagotovo ne bo ostalo pri obljubi !
Prijetno toplo vreme in brezvetrje sta nama pustila kar dolgo počivati, preden sva se počasi odpravila navzdol. Sestop sva opravila po 668, ki je zgoraj malce manj strma in spodaj precej bolj položna od one, po kateri sva se povzpela. Blizu Plavčeve domačije sva še malo posedela na travniku, potem pa po cesti zaključila prijeten potep.
Prav vesel sem bil, da sva obiskala te konce, saj se tod najde še kar nekaj neprehojenih poti, pa tudi kak vrh v Stolovem grebenu, katerega še nisem obiskal.
=> fotografije Mačenski vrh - Matschacher Gupf
Mali traven , sobota 1.4.2017
Pontebbana, Možac, tokrat samo skozenj, in iz Grauzarie strmo navzgor v Badiuz.
Na koncu je začetek ; konec ceste se prične pešpot in vožnjo zamenja hoja. Počasi sva se pripravila, potem pa po kolovozu stopila proti bližnjemu Borgu di Mezzo.
Pozdraviva nekaj ljudi, ki delajo na njivah, jako podobnim onim v Reziji ali Trenti, kjer je vsaka ped obdelovalne zemlje dragocena. Obzidane s kamenjem, da dež ne spira prsti in ograjene z mrežo, da divjad ne poje vsega, kar tam zraste v kratkem času med minulo in prihodnjo zimo. Nad vasjo se odžejava, potem pa nadaljujeva v kratkih rokavih, saj je zelo toplo, strmina pa, z izjemo travnikov na planini, ne popusti vse do vrha.
Pot nama je šla dobro izpod nog in kmalu so razgledi zmogli zaobjeti bližnje gore in doline in če se vreme ne bi kujalo, bi videla še več in dalj. Krajši položen del skozi gozd naju je pripeljal na travnike in do zavetišča, kjer sva malce počila, potem pa po prekrasnem bukovem gozdu nadaljevala navkreber. Ko sva prišla do škrbine, kjer se pot nadaljuje proti Creti Grauzarii, sva zavila levo, ter po strmejšem vršnem pobočju kmalu zmogla do križa vrh Cimadorsa Alta.
 |
| Foto: Eka Z. |
Razgledi na divje ostenje Crete Grauzarie in sosednji Sernio so veličastni. S pomočjo zemljevida proučiva steze, ki vodijo nanju in v en glas ugotoviva, da bi bilo poleti smiselno prenočiti v koči Grauzaria onstran gore in obiskati oba vršaca. Potem sva stopila še na sosednji vršiček in se še tam malce razgledala, nato pa počasi odšla v dolino.
Na planini si še enkrat malce odpočijeva, potem pa kmalu zmoreva preostali del sestopa.
Ko v vasi prijateljica nabere vrečko regrata, ki je tod res bio in eko, se odpeljeva proti domu. Tudi tokrat še z avtom narediva manjši anello, saj sva v Tabljo / Pontebbo potovala po dolini Avpa / Val Aupa prek sedla Čez Kladje / Sella di Cereschiàtis , si med potjo v Dordolli privoščila okusen cappuccino in si ogledala nekaj izhodišč za prihodnje potepe.
Da sva se pred prihodom domov ustavila tudi v Ukvah in na Bledu, vemo zakaj, pa se razume samo po sebi !
=> fotografije Monte Cimadors Alto
