petek, 5. maj 2017

Zahomec - Monte Acomizza

Veliki traven , ponedeljek 1.5.2017

Po soboti, ko smo z enimi prepotovali dobršen del severne Primorske in kar nekaj osrednje Slovenije in po nedelji, ko smo z drugimi opravili imeniten potep v karnijskih hribih, se mi ni ljubilo potovati prav daleč. 

S princesko sva se odpravila bližje kot običajno in za izhodišče izbrala Vrtinjlogarski graben (Val Bartolo) z namenom, da se povzpneva na Zahomec (Monte Acomizza). Gorjanski vrh in Kapin ( Veliki Kopinj ) sem že obiskal, Ojstrnik in Gozman takisto, Zahomec, ki je nekako na sredi,  pa kdo bi vedel čemu še ni dočakal mojega obiska. 

Jutro je bilo dokaj jasno in hladno, ko sva jo drobila po cesti skozi Vrtinji log (Prati del Bartolo), večina hiš je imela zapahnjene duri in okna in nikjer ni bilo nikogar, da bi mu voščil dober dan. Do Stobovce (Sella di Bartolo) sva se lepo razmigala in korak nama je stekel lažje in hitreje. 











Po avstrijski strani sva več po gozdni cesti in manj po pešpoti nadaljevala pot proti najinemu hribu in uživala v samoti, miru in ubranem ščebetanju ptic. Nekje na pol poti do vrha sva prišla v medvedjo deželo in od tam dalje sva vsake toliko rekla kakšno bolj na glas, jaz pa sem se za povrh še glasno odkašljal. Ali je to pripomoglo k temu, da nisva ne gor ne dol grede srečala nobenega kosmatinca, ali pa jih takrat pač ni bilo tam, ne bi znal reči.  















Na Zahomski planini sva na kratko počila in se odžejala, potem pa hrib obšla po levi strani in se od zadaj, iz laške strani, povzpela nanj. Vrh je bil samo najin, zato sva kar dolgo posedala zgoraj, se šla dolce far niente in vmes seveda tudi nekaj pozobala in popila. Dragoceni so taki trenutki samote vrh gore ali hriba, tudi med potepom po gozdu, ko lahko o marsičem premisliš, se marsičesa spomniš,  ko se lahko nasmehneš ali potočiš solzo ali dve . . . 















Sestopila sva po isti poti in bila skoraj vse do avta spet sama. Osamljena pač ne.











Pot, po kateri sva šla gor in dol, sem izbral zato, da sem se prepričal, da se da tod res opraviti lepo smuško turo. Na sentiero 508 mimo Cime Muli pa se bomo odpravili enkrat v prihodnje, ko se bomo zbrali vsi ali večina nas, ki se skupaj potepamo.

Zvečer sem se odločil, da bom po treh krasnih in tudi napornih dneh in po prevoženih tisoč in sto kilometrih, v torek meril čas in prostor s knjigo in kavčem.

=> fotografije Zahomec - Monte Acomizza

sreda, 3. maj 2017

Monte Dauda

Mali traven , nedelja 30.4.2017 

Spet Karnijske Alpe, kaj bi drugega. Oziroma kaj drugega še pride. 

Da smo zmogli do Fielisa smo se peljali nekaj kilometrov dlje in nekaj sto metrov višje, kot smo se minuli konec tedna. Vreme je bilo, da bi prej pomislil na kakšno kapljo dežja kot na razvedritev, a se je k sreči še preden smo zmogli do vrha zgodilo slednje.

Dauda mi je padla v oko, ko smo se oni dan odpravili na Giaideit . . .  



Spomnil sem se, kako sva neko pomlad s princesko obrnila malo pod vrhom, ker je bilo preveč snega in kako sva taistega leta jeseni zmogla nanjo, čeravno sva ubirala pota po dveh drugih, ne ravno najbližjih hribih. In ko sem med tednom premišljeval kam, se je Dauda po poti, kjer naju je ustavil sneg, ponudila kot odgovor na dlani . . . 

Na trgu sredi vasice smo vzeli pot pod noge in se podali v breg. Po strmi ulici smo hitro zmogli mimo zadnjih hiš, nekaj višje je asfalt zamenjal beton in še višje beton makadam. Zložno smo jo ubirali po bolj ali manj strmi cesti  in se šele zadnja dva, morda tri ovinke pod planino z istim imenom odločili za bližnjico po gozdu, katera nas je pripeljala do umetnega jezerca, kjer smo za nekaj minut posedeli in se malce okrepčali. 











Bilo je hladno in oblačno, povsem drugače, kot so napovedi obetale. Onstran doline so se v daljavi bleščali karnijski vršaci, odeti v svežo snežno odejo, na katere je skozi oblake zmoglo posijati nekaj sončnih žarkov. Nadaljevali smo po gozdni cesti, ki nas je popeljala okoli hriba skoraj do planine Meleiet, od tam pa po lepi travnati poti na greben in po njem na vrh Daude. 












Tu nekje so se nam vremena končno zjasnila in že tako prijeten dan je postal še prijetnejši. Na vrhu smo poiskali vsak svojo zaplato suhe mehke trave in si privoščili daljši počitek, med katerim je enim uspelo celo zadremati in smo drugi stopili nekaj metrov navzdol, do križa, ki stoji pod vrhom na razglednem robu. Pred sestopom smo poklepetali z dvema domačinoma, ki sta prišla gor, potem pa po grebenu odšli v dolino. 








Sestopali smo po drugi strani hriba, sprva po kar strmih travah, potem pa po čudovitem bukovem gozdu položneje do planine in naprej do jezerca, kjer smo še enkrat počili. V dolino smo se vrnili po poti, označeni z rumeno rdečimi markacijami, ki je vodila po temačnem smrekovem gozdu  in ki je bila mestoma tako strma, da smo se strinjali, da je bila zložna cesta kot pot navzgor primernejša. 

















V Zugliu, eni vasici nižje, smo se odžejali in pri možu iz Sicilije nakupili jagode in melone, se potem odpeljali v Ukve po sir, testenine in grisine, tam tudi polizali sladoled in si nekaj kasneje blizu Trbiža rekli adijo do naslednjič.



Kje bo ta naslednjič vemo, kdaj, pa bo povedalo vreme.

=> fotografije Monte Dauda

ponedeljek, 24. april 2017

monte Giaideit

Mali traven , sobota 22.4.2017

Med minulimi prazniki sem po daljšem času našel čas za spomine, ki sem jih spravil na papir (pravzaprav trdi disk, tipkovnica in zaslon) in za materialne dobrine kot so brošure, zemljevidi in vodniki, nabrani tekom nedavnih gorniških potepanj, ki sem jim našel prostor v knjižni omari.

Na turo smo se tokrat odpravili trije, ki smo se kot običajno našli blizu Trbiža. Po desetih potovanjih po Pontebbani samo v letošnjem letu, sem tokrat na koncu Žabnic zavil na avtocesto. Malce spremembe ne škodi in s tem ne mislim samo na potovanja sem ter tja.

Skozi Imponzo smo se sprehodili do cerkve svetega Bartolomeja in od tam po zložno speljani poti do višje ležeče cerkve svetega Florijana. Ko smo se razgledali in si od zunaj ogledali čudovito cerkev, smo si na klopci pod njo privoščili krajši počitek. 


Foto: Eka Z.





Nadaljevanje je bilo bolj hribovsko, saj se je pot višje postavila strmo pokonci in je bila tam, kjer je bilo najstrmeje, v pomoč celo jeklenica. Vreme ni bilo povsem skladno z napovedmi, saj je bilo nebo prepredeno z oblačnimi koprenami, ki niso pustile soncu, da bi posijalo skozi. Na predvrhu, kjer je križ in kjer sta klopi, smo si privoščili daljši počitek, med katerim smo se temeljito podprli in prijetno poklepetali. Razgledi so bili koprenam navkljub daljnosežni, kar nekaj že obiskanih gora smo spoznali takoj, nekaj njih pa šele s pomočjo zemljevida. 





Ko smo se spočili, smo stopili še tisto nekaj malega do glavnega vrha, kamor je bilo zadnjih nekaj metrov nesramno strmih in je jeklenica prišla kar prav, da si se lahko povlekel navzgor. Tudi tu smo se razgledali in se pomenili o prihodnjih turah na okoliške vršace.



Misli so mi zgoraj spet odplavale nazaj, v čase, ki jih ne bo nikoli več. Spomnil sem se misli, ki me je prvič obšla po Majinem slovesu in katera me je obšla spet oni dan, ko smo se sorodniki, prijatelji in znanci še zadnjič poslovili od Igorja. Misel, da nas vse čaka zadnja gora, s katere ne bo drugega sestopa kot onstran, v neko drugo dimenzijo. Misel, kako daleč na poti do vrha te zadnje gore sem že in ali me tekom te poti čaka še kaj lepega, morda še nedoživetega ali pa je preostanek poti samo že videno in že doživeto, ponavljajoče se na malo drugačen način. Zna biti, da nam je ta gora usojena že ob rojstvu in pot nanjo, z dolžino in doživetji vred, takisto. 


Sledil je sestop po drugi strani hriba, v smeri Mignezze (stavoli Mignezza). Do tja smo morali malce gor in dol in preko suhe struge potoka z istim imenom, od tam pa malo po betonski cesti strmo in malo po pešpoti malo manj strmo navzdol, nazaj v Imponzo. Med sestopom smo si ogledali nekaj zanimivih zgradb, posestvo, kjer je vse še bolj zasebno, privatno, kot je drugod in si tudi malce oddahnili v senci, saj je sonce takrat, ko smo stopili na vrh, zmoglo skozi oblake in je postalo tekom sestopa že precej vroče.









Foto: Eka Z.
Nekoč si želim živeti nekje pod gorami in upam, da bo zadnja strmina moje zadnje gore klopca pred hiško, pogled na okoliške vršace in lepi spomini ...