Vinotok , nedelja 15.10.2017
Po dolgem času sem bil sopotnik na zadnjem sedežu in moram reči, da je tudi taka pot na turo nadvse prijetna. Voznica in sovoznica spredaj, za menoj pa črna mrcina, tista, ki se potepa z nami, kadar princeska počiva doma. V Kranjski Gori smo pobrali še enega in slabo uro pozneje smo dve in dva in ta kosmata stopili na pot. Vreme je bilo še lepše kot dan poprej, saj tudi v dolini ni bilo meglic.
Do zavetišča ricovero Jeluz smo šli malo po cesti in malo po pešpoti, od tam naprej pa po lepi stezi skozi macesnov gaj do sedelca, kjer je pot zavila na drugo stran. Macesni so žareli v svoji zlatorumeni barvi, zna biti, da so bili te dni še najlepši in da bo dež, ki bo prej ali slej pričel padati poskrbel, da se bode drevje kmalu sleklo, to je, da bo odvrglo iglice. Tostran je bilo v senci kar hladno, ko pa smo stopili na sonce, nam je bilo v trenutku vroče, skorajda preveč.
Križ vrh Lipnika je bil videti na dosegu roke in res ni preteklo veliko časa, da smo posedli okoli njega. Obiska je bilo kar nekaj in če bi nas bilo samo nekaj več, bi skoraj zmanjkalo prostora za posedanje. Počitek ni bil dolgega veka, saj je bila pred nami še dolga pot.
Nekaj malega smo se vrnili po pristopni poti, nato pa zavili strmo navzdol in se kar precej spustili, preden se je pot spet pričela dvigati proti Vrhu Dunje. Sonce je vse bolj grelo in človek bi pomislil, da smo pri koncu poletja in ne na začetku jeseni. Pot je bila spretno speljana sem ter tja med gostim rušjem, le kratkih in nizkih gor in dol je bilo skoraj preveč. Čeravno sta bila videti Lipnik in Vrh Dunje izpred planine Poccet nesramno blizu drug drugemu in tudi z Lipnika je bil Vrh Dunje videti le streljal proč, je pot iz enega na drugi vrh zahtevala kar nekaj časa in truda. Presenetilo me je, da nihče ni prišel za nami, saj je imel Lipnik res veliko obiska.
Nad tem da smo na Dunji sami se seveda nismo pritoževali - v miru smo poklepetali in se podprli, potem pa so ene malce zadremale in smo drugi malce sanjali z odprtimi očmi, preden smo se odločili nadaljevati s potepom. Do pod Lipnik smo se vrnili po taisti poti kot prej, tam pa smo se usmerili na pot 602 in po njej sestopili na sedlo Sella Bieliga in se od tam sprva po gozdni cesti in kasneje po pešpoti vrnili na izhodišče.
V gostišču na planini Poccet so poskrbeli za naša suha grla, potem pa smo odpotovali domov. Ura je bila pozna, ko smo se ustavili v Ukvah in če bi prišli samo četrt ure kasneje, z nakupom dobrot ne bi bilo nič. Tako kot včeraj je bila tudi danes zunaj trda tema, ko sem prišel domov in za razliko od včeraj sem se tokrat tudi jaz zleknil na kavč kot sem dolg in širok. Imeniten dan je bil, lepšega si težko želiš.
=> fotografije Lipnik - Monte Schenone in Vrh Dunje - Jof di Dogna
Vinotok , sobota 14.10.2017
Ko sva odpotovala zdoma, princeska ni vedela, da imam s seboj tudi kopalke zame in brisači za oba, jaz pa nisem vedel, ali nama bo dano ...
Do izhodišča pri astronomskem observatoriju "L'osservatorio astronomico di Montereale Valcellina" sva v dobrih treh urah prepotovala dvestotrideset kilometrov, kar je tam nekje, kar se mi zdi še povsem znosno za enodnevni potep.
Na avtocesti sva imela meglo, na lokalnih cestah mrak, na gorski cestici zadnjih nekaj kilometrov pa je sonce že sijalo v vsem svojem sijaju. Ko sem izstopil iz avta in se zazrl v nebesno modro nebo, mi je v uho prišla Modugnova Volare - Nel blu dipinto di blu, felice di stare lassù ! V modrem modre barve, srečen, da sem tu gori ! Prosto, po moje prevedeno. Tudi princesko je razganjalo od vsega lepega, ko je skočila iz svojega boksa. Že dolgo ne take sreče in veselja na samem začetku, tako princeska kot jaz !
Kraji, kjer sva se namenila potepsti, sodijo v provinco Pordenone, hrib pa uvrščajo v predalpski svet Karnijskih Alp oziroma v skupino Prealpi Bellunesi. Poleg običajnih rdečebelih markacij CAI s tremi številkami so pota tod označena tudi z lokalnimi markacijami rumenomodre barve in s kombinacijo črk in številk. Tako sva navzgor grede začela po poti MV05, vmes hodila po poti CAI 988, sestopila pa po poti MV02.
Začetek je bil kot običajno hiter in kmalu sva zmogla nad gozdno mejo. Razgledi na okoliške gore, tudi tiste najbolj oddaljene so bili veličastni, dočim se v smeri obale oziroma morja vsled meglic ni videlo daleč. Pot je višje zavila okoli roba v gozd, kjer nama je senca dobro dela in ko sva drugič stopila na plano, sva nedaleč stran že ugledala zavetišče Ricovero Rupeit in nad njim vrh najinega hriba s križem na temenu. Pri zavetišču sva si privoščila daljši počitek, saj nama je v želodčkih krulilo in je bilo grlo suho kot poper.
Po počitku sva si ogledala notranjost zavetišča in okolico, potem pa nadaljevala z vzponom.
Nadalje pot ni bila več označena, smer v visokih travah so nama kazali možici. Hoja do vrha je bila kar zahtevna, saj so bile trave visoke, podlaga pa zelo neravna, polna manjših in večjih jamic, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak, vmes pa so bila področja ostre skale, podobne tisti, kakršno se najde na dalmatinskih otokih. Previdno sva jo drobila v breg, šla sem ter tja tudi drugače kot so možici nakazovali, da sva se izognila šavju ali ostrim skalam in kar hitro zmogla do vršnega pobočja, koder sva imela samo še nekaj korakov do križa. Precej upehana zaradi strmega terena in še bolj radi vročine sva sedla na mehke trave in počakala, da prideva do sape. Počitku je sledilo krepčilo, potem je princeska zadremala in sem se jaz razgledoval, nato pa sva jo zložno in složno ubrala navzdol, saj sem imel do konca dne še mnogokaj za bregom.
Zoprn del sestopa do zavetišča sva šla previdno počasi, tam na kratko počila, potem pa nadaljevala po drugi poti proti izhodišču. Nižje sva bila, bolj je bilo vroče in ko sva stopila v gozd, je obema kar odleglo. Princesko sem uspel prepričati, da je začela drobencljati počasneje in k avtu sva prišla kot se spodobi, še zdaleč ne tako upehana, kot sva prišla na vrh.
Ker je bil avto v senci, je šla princeska počivat v svoj boks, jaz pa sem se preoblekel v kopalke, saj naju je čakal drugi del najinega popotovanja.
Odpeljala sva se v Monfalcone -Tržič in tam do Marine Julie, kjer je ob tem času kosmatincem spet dovoljen dostop do plaže in morja. Čeravno je bilo tam kar precej ljudi, ki so se sprehajali ali sončili in tudi kosmatincev ni bilo malo, v vodi ali tik nje ni bilo nikogar. Princeska je kot običajno komaj čakala da zaplava, zato sem pohitel s slačenjem in kmalu sva veselo čofotala v hladni, a še zdaleč ne mrzli vodi. Kar dolgo je trajalo, preden sva imela plavanja dovolj in ker je bilo tudi zunaj prijetno toplo, sva se še malce nastavila soncu, saj sva vedela, da sva s plavanjem in sončenjem za letos zaključila. Pred odhodom sva si privoščila še dolg sprehod ob obali, potem pa je bil pred nama še zadnji, tretji del najinega potepa.
Zapeljala sva se v Solkan na obisk k Majinim staršem, kjer smo prijetno poklepetali in so me obilno pogostili, nato pa šla do Maje, kjer sva ji prižgala svečko.
Ni čudno, da je bila zunaj že trda tema, ko sva se vrnila domov. Princeska se je zleknila kot je dolga in široka, četudi drobižek je zasedla pol kavča, jaz pa sem šel pripravljati vse potrebno za prihodnji dan, saj me je čakal še en lep gorniški potep.
Vse, kar sem si zjutraj potihoma želel, nama je bilo dano ...
=> fotografije Pala d'Altei
Vinotok , nedelja 1.10.2017
V soboto zvečer so bili vremenski obeti manj obetavni kot dan poprej, a ne dovolj, da bi se odpravila drugam. Že res, da je po grebenih najlepše pohajati v lepem, sončnem vremenu, ko so razgledi brezmejni, je pa tudi res, da imajo svoj čar tudi sive megle, ko le sem ter tja skozenj posveti kak osamljen sončni žarek. Baje stara modrost pravi, da kdor čaka na lepo vreme doma na kavču, ga zlepa ne dočaka.
Rozajanski kumün je kazal čemerno lice, ko sva prispela, saj je bilo nebo sivo in so nad okoliškimi grebeni visele goste, vlažne megle. Ko sem motovilil po ovinkih med Solbico in Koritom sem imel občutek, da bo vsak čas pričelo škropiti.
Kot biseri velike kaplje rose so se lesketale na travnih bilkah in če pot ne bi zavila v gozd, bi bila mimogrede mokra do kolen. Princeska je spet hitela, tako da sva mimo ruševin na Spodnji Slatini skoraj tekla, potem sva do Zgornje Slatine malce upočasnila in šele nad njo stopila kot se spodobi, saj je breg postal hudo strm, tako da sva do Predoline pošteno grizla kolena. Nekje na pol poti do tja naju je prestrašilo nekakšno rjovenje, ki je bilo slišati precej blizu naju. Zelo podobno jelenjemu ruku, čeravno sem sprva pomislil na divje svinje, za katere vem, da jih tam ni malo. Prav dolgo se nisva bala, kaj hitro sva stopila naprej. Ne princeska, ne jaz nisva imela želje po srečanju z divjadjo, naj si bo taka ali drugačna. Zložnejša pot naju je kmalu pripeljala iz gozda na greben, od koder sva imela nekaj malega razgledov v dolino in po poti naprej in nazaj.
Ker se je kmalu po tem, ko sva prišla na greben, rjovenje ponovilo, sem počitek prestavil na kasneje, le odžejala sva se, da nama je šla pot lažje izpod nog. Grebenu ni bilo videti ne konca ne kraja, čeravno se ni videlo daleč, a je bila radi imenitno speljane poti hoja en sam užitek - kako bi šele bilo, pravzaprav kako šele bo, ko se vrneva nekega sončnega dne. Blizu vrha je skozi oblake pokukalo sonce in ko sem že pomislil da se bo zjasnilo, ga že ni bilo več. Tik pod vrhom sva se srečala s prvimi, ki so gor prihajali iz planine Kot, na vrhu pa s tolikimi, da skoraj nisva imela kam sesti. Ker se je sonce uspešno kosalo z oblaki sva izkoristila prav vsak žarek posebej, zato je bil počitek temu primerno dolg. Ker je bila kar dolga tudi pot za nama in sestop, ki naju je še čakal, sva se med počitkom temeljito podprla ; princeska mi je pomagala pri banani, suhih figah in jabolku, pršut in kos kruha pa sem zmogel sam.
Sestopila sva po poti naprej, to je v smeri Male in Velike Babe in kmalu pod Skutnikom zavila levo ter zložno sestopila do planine Kot.
Nazaj do Korita niti ni bilo tako daleč, kot sem se bal da bo, tam pa sva pri cerkvi še zadnjič počila.
Vreme se je med sestopom obračalo na lepše in ko sva zmogla nazaj do avta in se odpeljala proti domu, je bila dolina obsijana s soncem.
Če se vremenski obeti uresničijo, zna biti, da prihodnjič stopiva na sneg ?!
=> fotografije Skutnik - Monte Guarda
