Sušec , nedelja 18.3.2018
Želel sem si snežnih planjav in turne smuke, pa so snežne razmere in vremenska napoved narekovale drugačno pot. Kam drugam kot proti morju, tokrat skoraj do Benetk, saj nama je samo osemdeset kilometrov, tam nekje, zmanjkalo do tja. Potepa sta bila pravzaprav dva; prvega sva opravila v krajinskem parku ValleVecchia, ki se razprostira na močvirnatem terenu med mestecema Bibione in Caorle, drugega pa pri Bibioneju, kjer sva se sprehodila do slikovitega svetilnika, blizu katerega se reka Tilment izliva v Jadransko morje.
ValleVecchia - Laguna di Caorle
Ko sva prispela na parkirišče, do kamor sva imela 185 km dolgo pot, za katero sva potrebovala slabi dve uri in pol, sem bil prijetno in neprijetno presenečen. Prijetno zato, ker celodnevno parkirnino v višini 5 € začnejo pobirati šele prihodnji mesec, neprijetno pa zato, ker je bilo parkirišče v dobršni meri poplavljeno. Dež v minulem obdobju je tudi tod storil svoje. Ker nas ni bilo veliko, ne pohodnikov, ne vozil, sem zlahka našel kopen prostor(ček) za svoj avto, tako da mi ni bilo potrebno stopiti iz avta v lužo. Ko sem videl, da se nekaj njih odpravlja na pot v nizkih čevljih, sem tudi sam storil enako in ker je sonce sijalo z jasnega neba, je dežnik ostal v avtu. Malce sva še počakala, da so se ostali odpravili naprej, potem pa počasi tudi midva stopila ... ne, tokrat ne v breg, ampak lepo položno in zložno po gozdni cesti.
Cesta naju je vodila med borovim gozdom na levi in močvirnatim svetom na desni, kjer so se v daljavi bleščali zasneženi vršaci. Zaradi gozda sva bila v senci, tako da nama je bilo navkljub prijetnih plus deset kar malce hladno, ko pa sva po dobre pol ure hoje zavila desno proti razglednemu stolpu in stopila na sonce, je bilo takoj precej prijetnejše. Okolje je tod precej podobno tistemu pri izlivu Soče, le da je svet bolj prostran in odprt v notranjost pokrajine.
Tudi tu so postavljene kolibe za opazovanje ptic, od katerih sva midva videla le ogromno labodov, nekaj račk in ob morju galebe. Nadaljevala sva do nasipa, kjer so postavljene lične slamnate hiše in naprej do rta, kjer sva imela lep razgled na Caorle, potem pa je pot zavila nazaj in kmalu sva stopila na že znano pot, s katere sva kmalu zavila v gost borov gozd, skozi katerega sva prišla na prostrano peščeno obalo.
Tod je bilo precej vetrovno, a naju to ni kaj dosti motilo. Hoja po mehkem pesku je bila obema v užitek in če bi bilo malce topleje, bi kos poti zagotovo prehodil bos. Če nas je bilo na poti po močvirnatem svetu vsega skupaj šest, s katerimi smo se srečevali in so se nam križale poti, nas je bilo ob morju mnogo več, saj so peščene sipine primerne tudi za tek in nordijsko hojo, da o sončenju in plavanju v toplejšem delu leta ne govorimo. Pot sva zaključila malce prej, kot sem sprva nameraval, saj sem se med potepom odločil, da si tisti konec obale, ki je najbližje Bibioneju in kjer stoje slamnate koče, ogledava prihodnjič, ko bo v programu tudi ogled Caorleja in plavanje med in po potepu.
K avtu sva se vrnila ob istem času kot oni štirje, s katerimi smo začeli, in ko sva se malce osvežila, sva se odpeljala v Bibione na drugi del najinega potepa.
klikni za => spletna stran ValleVecchia
=> fotografije ValleVecchia - Laguna di Caorle
Bibione - naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
Do sem sva imela 30 km oziroma slabe pol ure vožnje, čeravno sta si ValleVecchia in Bibione na zemljevidu zelo blizu. Z avtom po morju in močvirju pač ne gre, zato sva morala po cesti naokoli. Bibione, mestece, kjer je gneča poleti neznosna, je bilo ob najinem prihodu precej prazno in tudi tod je bilo parkirišče tik ob obali brezplačno.
Vreme se je tekom dneva poslabšalo, jasno nebo se je prekrilo s temnimi oblaki in veter je močneje zavel. Sprehodila sva do konca naselja in tam stopila na lepo urejeno in označeno pešpot, katera naju je popeljala do svetilnika.
Tu sva stopila na cesto, ki naju je povedla levo v gozd, šla nekaj časa po njej do odcepa pešpoti v desno in po njej do sipin reke Tilment. Ko sva hodila po sipinah navzgor, proti toku, sploh nisem imel občutka, da hodim ob reki, šele višje, že blizu ceste, se je lažje ločilo kaj je reka in kaj morje. Nekaj časa naju je cesta vodila ob Tilmentu, blizu, ne čisto tik, potem pa pričela zavijati proti Bibioneju.
Čez čas je makadam zamenjal asfalt in kasneje asfalt trava, tako da je bilo vsega približno ravno prav. Zaključek krožne poti, dolge 11 km, je bil v zgornjem delu mesteca, tako da sva morala še skozenj, da sva spet prišla do obale.
Tako kot pri prvem potepu, sva tudi tod v bližini pustila nekaj malega za prihodnjič, saj je lepo imeti nekaj v dobrem.
klikni za => spletna stran Bibione - naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
=> fotografije Bibione-naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
Potepa sta se v mojem spisku Nekoč medila dolgo vrsto let, preden sem ju udejanjil. Ker sva se imela lepo in ker je tod blizu še mnogokaj zanimivega, zna biti, da se pred poletno vročino vrneva. In takrat bodo poleg pohodniške opreme v avtu tudi hladilna torba, brisača in kopalke.
Sušec , sobota 10.3.2018
Kdor čaka, se načaka in z malo sreče tudi dočaka. Zato bom na nekaj že dalj časa pričakovanih turnih tur še malo počakal, v upanju, da prej ali slej tudi dočakam stabilne snežne razmere in lepo vreme. Ker pa se ne spodobi, da bi med čakanjem ždel doma, sva se s princesko odpravila na potep v povsem drugo smer in spet končala skoraj na morju. Glinščica mi je zelo pri srcu, saj so tamkajšnja pota taka, da se jih da imenitno povezati v krajši ali daljši potep, kar sva s princesko storila tudi danes.
Od Sprejemnega centra v Boljuncu sva se sprehodila do koče Premuda in šla od tam do razgledišča Zabrežec, si nekaj višje ogledala ruševine Muhovega gradu in nato mimo Boršta nadaljevala do ceste.
Oblačnemu vremenu navkljub za razglede nisva bila prikrajšana, videlo se je dalj, kot zmore oko. Le barv je bilo radi vremena bolj malo in če ne bi bilo zelenih trav ob poti, drevja in redkega cvetja, bi človek pomislil, da naravo okoli sebe gleda kot črno beli film. Po cesti sva jo drobila bolj ob robu, saj je bilo kolesarjev v eno ali drugo smer kar nekaj, dočim sva pešcev srečala manj, kot je prstov na eni roki. Ko sem pogledoval prek doline, je bila pot, ki sem si jo danes zamislil, kot na dlani. Botač, cerkev Marije na Pečeh, Comicijev obelisk, le sestopno pot zadaj so skrivale pečine. Skozi prvi tunel je bilo najbolj temačno, skozi zadnjega pa sploh nisva šla, saj sva tik pred zavila desno strmo navzdol in sestopila do Botača. Tudi tod nisva srečala nikogar, čeravno je bila gostilnica odprta in je bilo spodaj ob vodi kar nekaj avtov. Do cerkve sva se povzpela po bližnjici in ker od tam do obeliska ni daleč, kar nadaljevala naprej navzgor in kmalu sedla na skale pod njim. Mislim, da tod zgoraj še nikoli ni bilo tako prijetno ; popolno brezvetrje, toplo in nikjer nikogar. Ker naju je čakala samo še pot navzdol, sva tod kar dolgo posedela in se vmes tudi podprla. Razmišljal sem o mojih minulih potepih v tej prekrasni dolini, ki jih je bilo že precej, o osebah, ki so me spremljale na teh poteh in jaz njih, se spomnil posameznih dogodkov s posameznega potepa . . .
Če se ne bi vreme počasi obračalo na slabše, bi kar posedal in razmišljal, saj je bilo ždenje na oni skali zgoraj nadvse prijetno, tako pa sva hočeš nočeš morala nadaljevati s potjo. Sestopila sva po drugi strani, med sestopom občudovala ostenje nad nama, vsaj jaz sem ga, in kmalu zmogla do razpotja, kjer se združi in tudi razcepi več poti, med katerimi sva midva nadaljevala po oni, ki naju je odpeljala nazaj v dolino in šele blizu koče spet srečala nekaj njih, ki so se odpravljali po poti navzgor. Ne pomnim, da bi bila dolina kdaj tako samotna, kot je bila danes, pa sem se po njej potepal že v bistveno slabšem vremenu, tako v dežju, kot med orkansko burjo.
Ko sva se odpeljala domov, zadovoljna s prijetnim potepom, so dolino že pokrili temni oblaki.
=> fotografije Potep po Glinščici
Sušec , nedelja 4.3.2018
Faeit sem našel pred leti, ko sem med brskanjem po spletu iskal vrhe okoli Humina, na katere vodi nezahtevna pot, katero se zlahka zmore tudi pozimi. Nekaj vrhov sem potem tekom let obiskal, kakšnega tudi večkrat, Faeit pa je počasi utonil v pozabo. Kar dobim pred tednom dni Anino pošto, ki pravi, da sta z Vikom obiskala Faeit in Campeon in se imela krasno. Ti šment, si rečem, zdaj bo pa res čas, da vzamem pot pod noge. Ker so mi tisti kraji dobro znani, saj jih pogosto obiskujem, sem se odločil, da se tokrat v Artegno odpeljem po primorski namesto gorenjski poti, to je mimo Nove Gorice namesto skozi Kranjsko goro. Po eni strani zato, ker sta poti skoraj enako dolgi in po drugi zaradi Pokala Vitranc in posledično morebitne prometne gneče v okolici Kranjske gore.
Vajen zgodnjega bujenja sem se moral prav potruditi, da sva vstala nekaj kasneje kot običajno in zdoma odpotovala šele ob sedmih. Želel sem ogniti jutranjemu hladu, saj sva bila oba s princesko naveličana nesramno nizkih temperatur v minulih dneh, pa tudi sam potep ni obetal ne vem kako dolgega pohajanja. Točno ob devetih sva prispela v Artegno in pet minut kasneje že pričela s potepom v prijetno toplem sončnem jutru. Po cesti in potki med hišami sva jo ubrala v breg in kmalu zmogla do konca vasi in vmes zmotila nekaj kokoši in psov, ki so kokodakale in lajali še dolgo potem, ko sva se jim izgubila izpred oči.
Do mostička, kjer je najina pot zavila desno in je levo bila steza, po kateri so bova vrnila, ni bilo daleč in kmalu sva se izgubila v gozdu. Na kamniti, mulatjeri podobni poti, nama je nesramno drselo, saj je bilo kamenje vlažno, če si stopil ob kraj, pa nama je ponagajalo blato. Do lične hišice na Tamersu sva se lovila po poti, potem pa je bilo bolje, saj so bila tla pomrznjena in pokrita s poprhom snega. Presenečen sem bil nad cvetjem ob poti, saj sem pričakoval, da ga bo strupeni mraz v preteklih dneh ugonobil, pa temu ni bilo tako. Pogosto je bilo slišati ropotanje motornih žag in malo pod vrhom sva prišla do gozdarjev, ki so odstranjevali podrta drevesa na poti. Če sta se Ana in Vik pred tednom dni še morala plaziti spodaj in skozi, je bilo nama s princesko to prihranjeno. Kmalu zatem sva stopila na cesto, od tam pa sva imela samo še kratek strmejši vzpon do Faeita. Razgledov med potjo ni bilo kaj dosti, nekaj malega se je videlo skozi gole krošnje dreves in tudi na vrhu ni bilo dosti boljše, saj so meglice krnile pogled po furlanski nižini navzdol.
Ker naju lakota in žeja še nista dajali, sva se odpravila naprej in se kar po zasneženi gozdni cesti povzpela na Campeon. Sonce je prijetno grelo, zato sva se med primerno dolgim martinčkanjem primerno okrepčala, preden sva nadaljevala s potepom.
Nekaj malega sva se vrnila po isti poti, potem pa zavila desno navzdol in po drugi poti pričela s sestopom. Sestop do rečice Orvenco je bil previden, saj je bila pot blatna in spolzka. Tam, kjer se je dalo, sva hodila levo ali desno ob poti, tam kjer se ni, pa sva se bolj drsala kot hodila in k sreči zmogla brez padca. Bog ne daj, da bi čofnil v blato, saj sem bil že tako ves svinjski vse do kolen. Spodaj sva stopila na potko, ki naju je ob strugi navzgor povedla proti slapu Tulin. Sprva sem nameraval do njega kar spodaj ob strugi, pa mi je tako drselo, da sva se raje povzpela nadenj, šla po mostičku preko in se na drugi strani strmo spustila do tolmuna pod njim. Živo sem si predstavljal, kako imenitno bi bilo zaplavati v bistri vodi, ko sem pomislil na lanskoletno poletno pripeko. In nič manj živo, kaj bi bilo, če bi eden od naju ali celo oba zdaj čofnil noter. Princesko sem moral kot običajno držati bolj na kratko, saj sta z vodo veliki prijateljici.
Po isti poti sva se vrnila do razpotja, kjer sva prišla iz Campeona in od tam nadaljevala s sestopom, med katerim sva morala sem ter tja tudi malo gor. Pot se je iztekla pri stari vaški pralnici perila, ki je lepo obnovljena, tako da si zlahka predstavljaš stare čase, ko so ženske skupaj prale perilo in vmes kakšno razdrle. Do avta sva še enkrat vznemirila tako kokoši kot pse, pri avtu pa je mene vznemiril termometer, ki je nameril reci in piši trinajst stopinj.
Ko sem pospravil nahrbtnik in palice v avto in se za silo uredil, blaten sem bil namreč do kolen, sva se odpravila na vzpetino nad mestom, na Colle di San Martino, kjer stojita dve veliki cerkvi in obnovljen grad Savorgnan. Sprehodila sva po travnikih okoli cerkva in si ju ogledala od zunaj, grad takisto, kavice pa nisem bil deležen, saj je bila grajska terasa zasedena in sprehajalcev željnih pijače precej.
Po dobrih šestih urah potepanja sva sedla v avto in odpotovala domov, kjer sta naju pričakala sneg in mraz.
=> fotografije Monti Faeit in Campeon
