Mali traven , sobota 21.4.2018 Včasih se ti tura, na kateri marsikaj ne gre po načrtih, bolj vtisne v spomin kot tista, kjer gre vse kot po maslu. Današnja je ena teh ...
Pri zapornici ni bilo več snega, zato sem smuči pripel na nahrbtnik in vzel pot pod noge. Dvesto metrov višje sem moral nesti smuči, da sem prišel do strnjene snežne odeje, potem pa sem jih snel še enkrat blizu Dola pod Plazmi, saj je bilo kopnega v gozdu preveč. Navkljub temu, da sem se od avta odpravil ob šestih, je bilo zelo toplo in tudi višje ni bilo nič bolje. Ko sem imel samo še ovinek ali dva do planine v Plazeh, presenečen za seboj zaslišim nek glas. Ko se ozrem nazaj, vidim, da me zasleduje velik divji petelin. Pustim mu, da pride čisto blizu in pripravim fotoaparat, prepričan, da bo zdaj zdaj pobegnil. Petelin pa prične z ljubkim oglašanjem plesati okoli mene. Kakih deset minut sva bila skupaj, potem pa sem nadaljeval s potjo. Njemu kot da ni bilo dovolj, saj mi je sledil še nadaljnjih dvajset minut, preden sva se poslovila. Čudovito srečanje !
Ko sem nad planino zavil strmo v gozd, je bil sneg že tako premočen, da se je plazil pod smučmi in ker stare smučine nisem našel, sem šel po svoje. Višje sem našel sledi smučine, zavojev, ki so jih naredili navzdol in si z njimi pomagal, da sem se vzpenjal v pravo smer. Ko sem prišel iz gozda, se mi je začelo udirati pod smučmi, saj je bil sneg gnil in se je ponekod vrhnja plast, debela za ped ali dve, kar odpeljala izpod smuči. Ker sem do tod potreboval več časa, kot sem mislil, da ga bom, saj sem se spodaj precej lovil po gozdu in ker so bile snežne razmere slabe, sem Čisti vrh odmislil in se odločil, da sledim dolinici pred menoj, ki je bila manj osončena. Ko pridem okoli enega od številnih robov, slišim lomljenje suhih vej in ko pogledam navzgor, vidim, kako se veje košate smreke zibljejo, kot da bi pihal močan veter. Zamišljen, kot sem bil, nadaljujem navzgor, ne da bi pomislil, kaj bi to lahko bilo. Pod smreko vidim suhe, poležane trave, kotanjo podobno brlogu in korak ali dva naprej tik pred smučmi ugledam stopinje. Sveže stopinje, ki vodijo prek čistine v gostejši gozd. Ker sem vedel, da pred menoj ni nikogar, sem mi je kar zdelo, kaj bi to lahko bilo, a o tem nisem želel razmišljati. Podvizal sem se do roba, do škrbine med Veliko Tičarico in Čistim vrhom, kjer sem pogledal v Trebiški dol in si tam na razglednem mestu pripravil počivališče. Zemljevid mi je razodel, da počivam pod Šnito.
Smuka do ravnine na planini je bila južnemu snegu navkljub prijetna, po cesti in skozi gozd malce manj, prečka pod Špičjem je bila trša in je šlo fajn, kar je ostalo poti skozi gozd do ceste pa sem šel peš, ker je bilo že preveč kamenja in vej na smučini. Potem pa še nekaj zavojev po cesti, smuči na nahrbtnik in nazaj do avta. Nekaj malega pred zapornico sem srečal domačina, ki mi je dejal, da se okoli planine potepa medved. Sumijo, da gre za starejšo medvedko, za katero so mislili, da jo bo zaradi starosti pobrala zima. Če sem bil petelina vesel vsaj toliko, kot on mene, si zaradi tega, da sva se z medvedom zgrešila, nisem kaj dosti belil las.
Po turi sem se ustavil v Zadnjici na kosilu, Justi in Vinko hvala, potem pa odpotoval domov. Med ovinkarjenjem na Vršič sem se razgledoval po vrheh nad Zadnjo Trento in se ob poslušanju rezijanske glasbe domislil, kam se bova prihodnjega dne odpravila s princesko. => fotografije Smučarski potep nad planino v Plazeh
Mali traven , sobota 14.4.2018 Dolgo sem te čakal, potrpežljivo, saj sem vedel, da prideš. Še vedno si prišel. Dan, ko se življenje piše z veliko začetnico in ko v samo bit svojega bitja čutiš, kako je lahko življenje lepo. Nisi vedno tak, dan, saj znaš pokazati tudi svojo temno plat in takrat življenje ni prijetno. Zato je toliko lepše, kadar si tak, kot si bil danes. Do izhodišča na prelazu Val Tochel sem se pripeljal iz Forgarie, saj mi je pot iz te strani ljubša, kot ona iz Avasinisa. Tudi planota pod Pratom (l'altopiano del monte Prat) mi je zelo všeč, saj nudi imeniten razgled na vse tri hribe; ko se zjutraj pelješ na izhodišče, vidiš vse, kar si se namenil prehoditi in ko se vračaš, ob zadnjem pogledu na vrhe, podoživiš pravkar prehojeno pot. Že dolgo se odpravljam na planoto pozimi, ko je pokrita s snegom in letos sem zamudil imenitno priložnost, saj je bila zima radodarna s snegom. Tokrat s princesko nisva hitela, zato sva pot pod noge vzela nekaj minut po pol deseti. S ceste, ki vodi na Cuel di Forchia, sva po nekaj korakih zavila levo v gozd in po zložni stezi stopila proti najinemu hribu. Mehka, ponekod blatna pot je dajala vedeti, da ni dolgo tega, kar je tod še ležal sneg. Nekaj višje naju je ozka pot vodila po kar izpostavljenem svetu, saj je bil gozd pod njo skoraj prepaden, a vajenima tudi česa hujšega, nama ni predstavljala težav. Ko sva prišla iz gozda, naju je pričakal strm travnat svet, kjer je bila hoja naporna, zato sva se držala smeri, ki so jo nama kazale redke obledele markacije. Že tako je bila pot težko sledljiva, če pa sva naredila nekaj korakov po svoje, je bilo samo še slabše. To je, napornejše. Sonce je vse bolj kazalo svojo moč in prav vesel sem bil vetra, ki je pričel prijetno pihljati na grebenu. Ko sem se ozrl desno proti Cuarju in levo proti Flagjelu ni bilo nikjer nikogar, kar me je presenetilo, saj je bil dan tak, kakršnega si lahko samo želiš.
Povzpela sva se na bližnji Cuel dai Poz in glej ga zlomka ... čakal naju je kar konkreten spust, preden sva lahko nadaljevala vzpon proti Flagjelu. Dol je šlo hitro in enostavno, kako bo nazaj, pa sem si rekel "o tem, potem". Spodaj sva stopila na udobno mulatjero, ki je bila na izpostavljenem mestu celo zavarovana z jeklenico, višje pa naju je možic usmeril v gozd, skozi katerega sva hitro zmogla do ogromnega križa na vrhu. Pravzaprav tik pod. Počitek sva si privoščila nekaj višje, vrh hriba, kjer sva si na sončnem kotičku dolgo privezovala dušo. Ko sem se razgledoval, sem sledil Tilmentu proti morju, katerega se je navkljub rahlemu mrču dalo videti, na ostalih treh straneh neba pa so se pod sinje modrim nebom bleščale s snegom odete gore.
Med sestopom sva nekaj nižje srečala dve dekleti, kateri sem kot običajno, kadar sem v tistih krajih, pozdravil z "Bon di" ! In ena odvrne: "Dober dan, turbo in princeska." Beseda je dala besedo in klepet se je raztegnil na slabo uro. No, dobre pol ga je zagotovo bilo. Odkar obstaja svetovni splet, je svet res majhen, ni kaj. Če bi ne bili v gorah in bi sedeli za mizo ob vrčku pijače, sem prepričan, da bi prijeten klepet trajal več ur. Ko smo se poslovili, smo se odpravili naprej, vsak v svojo smer. Tisto "o tem, potem" se je izkazalo za mačji kašelj, naprej na Cuar pa nama tudi ni bilo hudega. Pod vrhom sva v gozdu morala tudi nekaj malega po snegu in kmalu sem pozvonil na vrhu. Včasih mi zvonec na tem ali onem vrhu ni kaj dosti pomenil, odkar življenje teče drugače, kot sem nekoč upal da bo, pa rad pozvonim za vse, ki so mi blizu, naj so še tu, ali so že odšli ... Krajši počitek sva si privoščila malce naprej, pri Marijinem kipcu, tudi zaradi spominov na potep, ki je bil tod nekoč.
Potem pa naju je čakala samo še pot navzdol, ki sem jo tako kot navzgor, opravil v kratkih rokavih. Prvič letos. Do sedla Cuel di Forchia sva zmogla hitro, saj je bila pot strma, si tam na kratko oddahnila, potem pa kar po cesti stopila nazaj do avta. Ovinek ali dva pred izhodiščem sta naju v avtu dohiteli oni dve, s katerima sva se srečala zgoraj, pozdravu je sledil klepet in spet je preteklo nekaj časa, da smo si povedali, kar si zgoraj še nismo. In bi si še kaj, če bi čas dopuščal. Ker sva bila s princesko povsem blizu avta, sva se povabilu za vožnjo zahvalila in kmalu po tem, ko smo se poslovili, tudi midva odpotovala domov.
Nekaj minulih potepov v krajih tod okoli sem končal ob takem času, da je bila zadruga v Ukvah zaprta, ko sem se peljal mimo, tokrat pa sva tja prispela ob pravem času. Ker zadrugo prenavljajo, je odprt samo majhen prostorček, kjer je ponudba skromnejša, kot je bila, a sem vseeno dobil prav vse, kar sem se namenil kupiti. Domov sva se vrnila zvečer, čeravno je bilo zunaj še povsem svetlo. Ko se je zmračilo, sva ždela na kavču, kjer je princeska trdno zaspala, jaz pa sem podoživljal čudovit potep ob gledanju še svežih fotografij. Prekrasen dan je bil, ni kaj. => fotografije Monti Flagjel, Cuel dai Poz in Cuar
Mali traven , nedelja 8.4.2018 Ker so travniki v dolini že začeli kazati gola rebra, sva se odločila, da začneva zgoraj. Gor in dol in še enkrat gor sva morala, da sva zmogla do parkirišča, najvišjega, potem pa še enkrat gor, tokrat peš, da sva zmogla do koče, tudi najvišje, vsaj kar se tega hriba tiče. Ker sva imela dovolj zaleta, sva mimo koče nadaljevala do prve cerkve, nato do vrha in tam še malce naprej, nad drugo cerkev. Med vzponom sva bila deležna sonca, čudovitih razgledov in tudi vetra, ki je bil na trenutke prav siten.
Pred kočo sva našla zavetje, tam posrebala kavo in se razgledala, tudi poklepetala, potem pa odsmučala proti Rosstratte. Tam, kjer je potrebno iti malce navzgor, sva se potrudila in se povzpela na Zwölfernock, z njega odsmučala pod Zehnernock in se povzpela še nanj, nato pa je šlo do izhodišča samo še navzdol. Navkljub južnemu snegu je bila smuka zelo prijetna.
Mali traven , sobota 7.4.2018 Ker sva Kanin zaradi prireditev, ki so jih imeli tam med vikendom, preložila na naslednjič, sem se odločil, da bo sobota pohodniška namesto smučarska. "Jutri greva v hribe," sem dejal princeski in njen migetajoči repek, ki je šibal sem ter tja kot brisalci na vetrobranskem steklu, kadar dežuje, je povedal, da me je razumela. Sobotno jutro je bilo prijetno, saj naju je prebudilo sonce namesto budilke. Ležerno sem pripravil nekaj malenkosti, za katere sem mislil, da nama znajo priti prav med potjo, princeska pa je medtem snedla zajtrk. Ko sem preveril ali vremenski obeti še drže, sva s princesko sedla vsak na svoje mesto v avtu in odpotovala. Pred Razdrtim sem skoraj pozabil zaviti z avtoceste, saj običajno nadaljujem ali proti Solkanu ali proti obali. Pri odcepu za Nanos sem bil bolj pozoren in kmalu sva parkirala pred lovsko kočo Vojkovo.
Kar nekajkrat sem že bil tu in vedno sem se namenil samo do cerkve svetega Hieronima, tokrat je bilo prvič, da sem imel namen stopiti še naprej in se potruditi do oddajnika vrh Nanosa. Ko sva prišla iz gozda, je pričelo pihati in ker med malenkostmi, ki sem jih pripravil zjutraj za na pot, ni bilo toplejših oblačil, sem pomislil tudi na to, da znava potep spet zaključiti pri cerkvi. Hm ?! Pot nama je šla hitro izpod nog, zagotovo je imel pri tem prste vmes tudi veter, in ker pri cerkvi ni pihalo močneje, sva urnih nog nadaljevala navkreber. Do planinske koče sva se držala ceste, saj sva bila tam v zavetju, pa še nekaj snega sva našla ob poti, kar je bilo princeski v veselje. Ker v koče (skoraj da) ne zahajava, pri nas tudi ne smeva, sva samo posedela na klopci pred njo in se malce odžejala, potem pa stopila na rob hriba pri oddajnikih, kjer je spet močneje pihalo.
Na hitro sem se razgledal, potem pa sva s hitrim korakom stopila proti dolini. Pri cerkvi je prenehalo pihati in do izhodišča se je že pošteno segrelo.
V dolini nisva zavila proti domu, temveč sva se odpravila še v Vipavo, kjer sva se pri Marjanci najedla slastnega sladoleda. Kar tri kepice sva snedla, tokrat so nama šli v slast okusi piškotka, stracciatelle in črnega ribeza. Pot domov je bila po dolgem času prijetno kratka in med pozno popoldanskim ždenjem na kavču so misli že uhajale na jutrišnjo turno smuko. => fotografije Nanos