Prosinec, sobota 12.1.2019
Nazaj sva morala, da sva lahko začela. Po cesti, po kateri sva se pripeljala iz Žabnic, sva se vrnila do mostu in tam stopila na mulatjero, katere začetek je skromno označen.
Pet stopinj pod ničlo in led na cesti in ob njej sta postala spomin že po drugem okljuku, saj sva tam stopila na sonce, ki naju je prijetno grelo vse do gozdarske koče Capanna Cima Muli. Do tam sva srečala nekaj gamsov, ki so naju, odeti v temna, skoraj črna oblačila, pozorno spremljali iz varne razdalje. Še posebej zanimivo srečanje je bilo s prvim, katerega sva presenetila za ovinkom. Če bi stegnil roko, v kateri sem imel pohodno palico, bi se ga zagotovo dotaknil. Tako gams kot princeska sta migala s smrčki in ovohavala neznane jima vonjave, potem pa se je domačin počasi umaknil malce nad pot in naju spustil naprej. Ker pri koči ni pihalo sva sedla na klopco, s katere sva imela imeniten razgled na Julijske vršace in si privezala dušo.
Če sva do planine komaj kje stopila na sneg, je bila pot naprej pod snegom. Po stari gazi sva nadaljevala navkreber in ko se je pot položila, sem začel oprezati, kje bi se bilo najbolje odpraviti na Mulejev vrh. Ko sem skoraj že zagazil v celec, sem malce naprej opazil staro, komaj vidno sled. Po njej sva se povzpela na bližnji vrh, od koder sva imela razgled samo v smeri Zahomca. Malce sem pogledal ali bi se dalo nadaljevati kar po grebenu naprej, navzdol, ker pa ni bilo videti nobene gazi in ker se mi je vdiralo tudi do kolen, sva se do markirane poti vrnila po isti poti. Nadaljevanje pod vršna pobočja Zahomca je potekalo v senci, kjer je bilo precej hladno, ko pa sva se lotila zadnjega vzpona, naju je sonce spet prijetno grelo. Na vrhu me je presenetil sneg na avstrijski strani. Bilo ga je veliko, vse od vrha do Zahomske planine in na pobočjih okoli nje. Ojstrnik, Kok in Lepi Vršič so bili skoraj kopni, pod nama pa prava snežna pravljica.
Po pričakovanju je bilo na vrhu hladno, tudi vetra je bilo nekaj, zato sva hitro sestopila. Kar strmo pobočje proti planini je ponujalo dve možnosti sestopa. Po shojeni gazi, ki je bila poledenela, ali po celcu, kjer se je vdiralo tudi do kolen. Nadel sem si derezice in sestopil po poti, saj mi ni bilo do gaženja, zna biti, da tudi zato, ker so gamaše spet ostale doma. Blizu planine sem videl, da pešpot proti Vrtinjlogarskemu grabnu ni shojena, zato sva se sestopa lotila po cesti. Stara gaz je pomagala, da se nama ni vdiralo, zato sva jo hitro drobila v dolino.
Vrtinjlogarski graben me je očaral kot vedno in upam da prihaja čas, da obiščem Vršič, kot se Zahomec tudi imenuje (Luka Kravina), še na smučeh.
-> fotografije Mulejev vrh in Zahomec - Cima Muli e Monte Acomizza
Prosinec, četrtek 3.1.2019
Ko sva se s princesko v trdi temi vrnila s prve letošnje ture, sem šel takoj preverit aktualne vremenske napovedi. Žal se tekom dneva niso spremenile, še vedno so obetale dvomestne številke minusa že na višini poldrugega tisoč metra, kaj šele tisoč metrov višje. Zato sva sredo namenila počitku in iskanju primernega potepa, kjer nama mraz ne bo segel do kosti in naju veter ne bo prestavljal sem ter tja. Spomnil sem se nedavne ture na Sabotin, od koder sem imel krasen razgled na Brda, lanskega izleta v Šmartno in razgledovanja z razglednega stolpa v Gonjačah tistega dne in nenazadnje razglednih tabel, kjer so bile vrisane pohodniške in kolesarske poti. V sredo sem po jutranjem pasjem sprehodu sedel za računalnik. Nekaj minut brskanja po svetovnem spletu je bilo dovolj, da sem zbral vse potrebne podatke, nič kaj dosti dlje ni trajalo, da sva s princesko pripravila vse potrebno za potep. Ko sem prihodnje jutro preveril vremenske podatke in videl, da je doma stopinjo pod ničlo, v Biljah pa kar sedem, sem se odločil, da zdoma odideva malce kasneje, pot, na katero se bova odpravila, pa bo druga, nekaj krajša. Ker se nameravam v Brda vrniti, verjetno tudi vračati, bodo ostale poti prišle na vrsto kasneje, vsaj upam tako. V Turistično informacijskem centru ni bilo nikogar, tako da se o poti in poteh žal nisem imel s kom pogovoriti, tudi do zemljevidov nisem mogel priti, zato sva se na pot odpravila po spominu.
Tisto, kar sem si zapomnil iz prebranega na spletu, naju je spremljalo na potepu, tisto kar sem pozabil, pač ne. Pot je lepo označena in na razpotjih so smerokazi, tako da se med potepanjem naj ne bi izgubil. Poudarek je na naj, saj sva jo že kmalu po začetku ubrala po stezi med vinogradi namesto ob cesti in potem komaj zmogla prek potoka nazaj na pravo pot, nekje na sredi poti pa nisva našla nadaljevanja in sva dva ovinka prehodila ob cesti namesto ob vinogradu.
Ker se nama ni nikamor mudilo, je najino popotovanje trajalo precej dlje, kot obetajo opisi. Prelep dan je bil, da bi hitela. Preden sva po turi odpotovala v Solkan in kasneje domov, sva si bila edina, da morava pred praznikom češenj vsaj še enkrat obiskati te kraje. Kasneje bo gneče preveč in zna biti temperatura previsoka.
-> fotografije Goriška Brda - Drugmbernca
Prosinec, torek 1.1.2019
Moji ljubi začetki in konci. O njih sem že večkrat, zato tokrat glede začetka in konca le to, da sva s princesko letos začela tam, kjer sva lani končala. V Karnijskih Alpah.
V zgodnjem jutru se peljeva na potep, ko mi pozvoni telefon. Ni bil Dedek Mraz, ki se je vračal domov pod Triglav, bilo je pravljično bitje, kakršnega najlažje srečamo v knjigah. Nekaj besed je bilo dovolj, da sva se ob poti poiskala in popila jutranjo kavico, potem pa smo skupaj odpotovali naprej.
Bližje izhodišču smo bili, ožje so postajale ceste, tudi strmejše, in zadnjih nekaj kilometrov do izhodišča je bila cesta široka le nekaj malega več kot avto in zavita kot presta. Tam so nas pričakali vršaci, porasli z visokimi zlatimi travami, nebeško modro nebo in sijaj sijaj sončece, ki nas je potem ves dan prijetno grelo, če se mu le nismo skrili v senco. Mimo nekaj hiš smo se odpravili v breg, pozdravili domačina, potem pa . . . potem pa napisali čudovito pravljico, ki je trajala vse do večera.
Po lepo speljani poti smo se skozi gozd povzpeli do sedla Tribil (sella Tribil), se tam z neimenovanega vršička razgledali, potem pa nadaljevali do vrha Tribila. Nanj ne vodi označena steza in na njem ne stoji križ, kot smo običajno vajeni v tistih krajih, le nekaj kamnov na kupu označuje vrh. S Tribila smo lepo videli nadaljnjo pot, za katero smo se že v avtu in na začetku potepa dogovorili, da bo daljša kot sva jo s princesko nameravala prehoditi sama in da se bomo sproti odločali, kje in po katerih poteh bomo sestopili. Princeska je kot izkušena poznavalka karnijskih vršacev enakopravna popotnica kar se odločitev tiče, zatorej množina. Na Tribilu smo si privezali dušo in spočili tačke pred nadaljnjim gor in dol, za katerega se je videlo, da se ga bo nabralo kar precej, nato pa nadaljevali s potjo.
Mimo planine Claupa smo stopili proti istoimenskemu vrhu, na primernem mestu zapustili označeno pot in se čez drn in strn povzpeli nanj. Tudi na ta vrh ne vodi označena pot, na vrhu pa namesto križa stoji nekakšna antena. Razgledi so bili od tod še imenitnejši kot s Tribila, na vseh straneh sveta so se bleščale gore kot na razstavi. Le navzdol po furlanski nižini je mrč onemogočal lepe razglede.
Po grebenu smo se spustili na markirano pot in se po njej povzpeli na bližnji Arvenis. Princeski sem dejal, da je tod že bila in da ji je pot do bližnjega Tamaia tudi že znana in mislim, da me je razumela. Sestopili smo do sedelca Arvenis (forcella Arvenis) in se od tam povzpeli na še zadnji vrh na naši poti, na Tamai. Na zadnji vrh, do zadnjega vzpona pa je bilo še kar nekaj poti pred nami. S princesko sva ubrala zložnejšo pot z mnogimi okljuki, ona pa bolj neposredno, naravnost navzgor in tik pod vrhom smo se spet srečali in skupaj naredili še tistih nekaj korakov do vrha. Močan veter nas je prepričal, da smo hitro sestopili in si nekaj nižje v zavetrju privoščili še en počitek pred sestopom v dolino.
Prijalo je posedati pod toplim soncem in gledati pravkar prehojeno pot. Ker je bila ura že pozna, smo se odločili, da sestopimo po najkrajši poti, čeravno sva imela čelne svetilke s seboj in četudi so bila pota takšna, da bi jih zmogli v temi. Po pešpoti smo sestopili v smeri planine Malga Arvenis alta, blizu nje stopili na cesto in šli po njej do razcepa v bližini planine Malga Arvenutis, kjer smo se usmerili levo navzgor in kar hitro zmogli do že znane poti na planini Claupa. Do sedla Tribil ni bilo daleč, od tam do avta v Val di Lauco pa prav tako ne.
Dan je počasi ugašal ves čas sestopa, ugasnil pa tik zatem, ko smo se odpeljali v dolino. V nižje ležečem Laucu sva si privoščila kavico, potem pa smo odrajžali domov.
-> fotografije Monti Tribil, Claupa, Arvenis in Tamai
Gruden, nedelja 30.12.2018
Tako sem vajen zgodnjega vstajanja, da sem spet vstal pred peto. Brez budilke. Pripravila sva vse potrebno, princeska je pozajtrkovala, jaz sem popil kavo in že sva se odpravila zdoma. Bila je trda tema, skoraj takšna, kot nekaj kasneje v Kranjski gori. Še dobro, da imam čelno svetilko sem si dejal, ko sva ponoči nadaljevala proti Trbižu. Potem se je pričelo daniti in ko sva vzela pot pod noge v Val Bartolu je bila noč samo še spomin.
Jutro je bilo hladno, zato sva hitela v breg, da se čimprej ogrejeva. Po čudoviti poti sva se vzpenjala proti sedlu Kot (sella Canton) in ponekod dobesedno gazila po z listjem nastlani poti. Malce pod sedlom sva prišla do prvih krp snega, na sedlu samem pa sva stopila v pravo snežno pravljico.
Po shojeni poti sva nadaljevala proti Gorjanski planini, nič manj hitro kot do sedaj, saj ni bilo nič manj mrzlo. Čeravno sem tod že hodil, mi je pot ušla iz spomina. Kar nekajkrat sem mislil, da bova vsak čas pri razpotju, kjer se pot odcepi proti sedlu Bartolo (sella di Bartolo), preden sva do tja dejansko prišla. Vesel sem bil gazi, ki je vodila v tisto smer, saj je to pomenilo, da nama na Kapin ne bo potrebno gaziti. Od tod do Gorjanske planine je smerokaz obetal še 3/4 ure hoje, a sva pot zmogla v slabe pol. Na planini sva končno prišla na sonce, žal tudi na veter, zato sva kar nekaj časa iskala primeren kotiček za počitek. Na terasi hišice z imenitnim razgledom na Dobrač in vasice pod njim sva si temeljito privezala dušo, potem pa še kar nekaj časa posedela v nadvse prijetnem početju 'dolce far niente'. Princeski sem dejal, da sva na zadnjem letošnjem potepu in da morava prelesti čudovitega dne zato užiti še temeljiteje, ona pa se je tesno stisnila k meni, kot da me razume. Bolj verjetno jo je samo hladilo. Ko je tudi meni postalo hladno, sva se podvizala naprej.
Po kopninah sva stopila do vrha Gorjanskega vrha, od koder sva imela čudovite razglede na vse strani neba, nato pa sledila gazi v gozd. Upanje, da bova po bližnjici zmogla do markirane poti je kmalu usahnilo, saj se je gaz v gozdu nehala, meni pa se brez gamaš ni ljubilo gaziti po precej prek gležnjev visokem snegu. Vrnila sva se do planine in se po isti poti vrnila do razpotja proti sedlu Bartolo.
Tam sva stopila na drugo pot in pričela z vzponom na Kapin. Tod je bila pot manj shojena, pogosto se nama je udiralo pod nogami, tudi podrtega drevja je bilo kar precej na poti. Ker sem vedel, da je vzpona bore malo, sva se pomujala in s strmim delom opravila hitro, potem pa sva imela samo še nekaj malega položnejše poti do vrha. Če me je sneg presenetil že na sedlu Kot in na poti od tam do Gorjanske planine, me je toliko bolj na Kapinu, saj se mi je tod mestoma vdrlo skoraj do kolen.
Kmalu pod vrhom sem videl, da pot v smeri sedla Bartolo ni shojena, oziroma da so sledi tako stare, da nama ne bodo v korist. Ko sem že pomislil na to, da se bova tudi od tod vračala po isti poti, sem nekaj nižje opazil gaz, ki je vodila proti sedlu Kot. Navigacija na telefonu mi je potrdila, da je smer prava, zato sva se odpravila po njej in kake četrt ure hoje nižje stopila na pot, po kateri sva zjutraj hodila navzgor. Do sedla Kot ni bilo daleč, od tam do doline prav tako ne.
Še nekaj deset metrov po cesti do avta in že sva končala z zadnjim letošnjim potepom.
Vsem, ki naju spremljate na najinih potepih, želiva zdravja, sreče in veselja v letu 2019!
=> fotografije Gorjanski vrh in Kapin (Monti Goriane e Capin di Ponente)
