Monte Caseratte

Gruden, četrtek 26.12.2019

Tura, ki se je medila vrsto let, se je končno zgodila. Ni ne prva, ne zadnja, ki je bila dolgo časa na seznamu "nekoč". Precej jih je, takšnih in drugačnih tur, na katere se odpravljam že dolgo, res dolgo časa, pa se kar ne morem in ne zmorem odpraviti. Ene so zahtevnejše, te imajo alpinistično oceno in tu zna vrv priti prav, vsaj kar se sestopa tiče, druge so bolj izletniške narave, torej takšne, kjer greš lahko gor in dol z rokami v žepu. S prvimi odlašam, ker se sprašujem, ali moje izkušnje zadostujejo, da bom težavam kos, z drugimi zato, ker se mi pogosto zde njih vrhovi prenizki ali poti prekratke. Potem pa čas, ki neusmiljeno teče, zadeve postavi na svoje mesto in vsake toliko se zgodi kakšna teh bolj ali manj zahtevnih tur in izletov, o katerih razmišljam dolgo vrsto let...

Do odcepa za Piancavallo mi je bila pot znana, od tam do Coste in naprej gor do svetišča Madonna del Monte pa sva se peljala prvič. Parkirišče je bilo skoraj prazno, čeravno je ura v cerkvenem zvoniku odbila devet, ko sva vzela pot pod noge.

Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva nadaljevala nekaj ovinkov naprej do smerokaza, ki naju je usmeril na pešpot v redek gozd. Pobočje je počasi prešlo v široko sleme in višje v sorazmerno strm travnat greben. Kaj kmalu sva bila dovolj visoko, da sva uzrla lesketajočo morsko gladino, če sva se ozrla nazaj, in bleščeče zasnežene vršace Julijcev, če sva pogledovala v smeri, od koder sva pripotovala. Nad nama pa travnat greben, za katerega se je zdelo, da naju vodi v sinje nebo... Sonce je prijetno grelo. Če ne bi rahlo pihljalo, bi nama znalo biti celo pretoplo. Zverinica z migetajočim repkom in sam z nasmeškom na licu sva drobila v breg. Tako lepo je bilo, da se še pogovarjala nisva, da ne bi motila skoraj svečane tišine. Da se zaradi urnega koraka ne bi upehala, sem vsake toliko naredil posnetek in vmes malce poduškal, princeska pa si je vsake toliko vzela čas in z zanimanjem ovohala in pomokrila kak grmiček ob poti. Višje sva bila, bolj je pihalo. Pod vrhom je pot zavila na desna pobočja - tu je pihalo še najbolj. Po krajšem prečenju sva nedaleč naprej zagledala planino in tam zavila levo proti nemarkiranemu vrhu. Po visokih travah sva jo ubrala proti vrhu, za katerega ne bi vedela, da je vrh, če ne bi bil zgoraj velik kamnit možic in v njem vpisna knjiga. Nobenega križa, kot sva jih vajena drugod, in presenetljivo nobenega Marijinega kipca. Suhe in visoke trave so bile kot naročene, da bi sedel nanje, pretegnil noge in si privezal dušo. A kaj, ko je za nama na vrh prišel tudi veter in poskrbel, da nama je postalo precej hladno. Nič, nižje najdeva zavetje, sem si mislil, in nadaljeval s potepom.

Navzdol je šlo kar samo vse do Casere del Medico, nekaj naprej pa sva že zavila na pešpot, ki je vodila proti izhodišču. Čim sva prišla nekaj nižje, je prenehalo pihati in z veseljem sva sedla k počitku. Prigrizek in pijača sta nama dobro dela, krajše posedanje takisto, potem pa sva nadaljevala s sestopom. Travnate strmali je nižje zamenjal gozd, skozi katerega sva prišla na cesto, po kateri sva kmalu prišla do ovinka, kjer sva zjutraj stopila na pešpot. Do avta ni bilo več daleč, tam sem se preoblekel in preobul, princeska pa je šla počivat v svoj boks. Potem sem stopil do bližnjega svetišča, si  ogledal jaslice, prižgal svečko in nekaj minut posedel v tišini.

Tako, kot sva na poti v gore dočakala jutro, sva na poti domov pričakala noč. Kdo bi vedel katerič tako, še manj, kolikokrat še...

-> fotografije Monte Caseratte

Mali Hlam

Gruden, ponedeljek 23.12.2019

Za smuko bo še čas, sem dejal princeski, ko sva razmišljala, kam naj greva pretegnit noge in tačke. Veš, visoko zgoraj je zapadlo ogromno snega, sem dodal, nižje pa je še kopno in mi ni do tega, da bi nosil smuči. Najbolje, da greva spet v hribe na morje, sem zaključil glasno razmišljanje. Beseda hribi je princeski sila domača, menim, da tudi morje že precej dobro razume, saj je veselo zastrigla z ušeski.

Tokrat sva imela izhodišče v Vrbniku, majhnem mestecu na severni strani otoka, tisti torej, kjer je pogled na celino. Parkirišče, ki je v poletni sezoni plačljivo in pogosto polno do zadnjega kotička, je bilo sedaj brezplačno in skoraj prazno. Presnetilo me je, da mestece ni bilo praznično okrašeno in je bilo videti kot izumrlo, le nekaj starejših ljudi je šlo svojo pot. Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se odpravila nad mestece in pri vinarni Katunar našla prve markacije. Po kolovozu med vinogradi sva se uspešno izogibala velikim lužam, ki so zgovorno kazale, da je tudi tod obilno deževalo. Ponekod so bili vinogradi dobesedno poplavljeni. Da sva zmogla priti na drug kolovoz, po katerem se je nadaljevala najina pot, sem moral vzeti princesko v naročje in preskočiti ogromno lužo, bog ne daj, da bi padla vanjo. Potem je bilo z blatom konec, z lužami tudi, precej prijetneje je bilo vandrati, kot prej med vinogradi. Hodila sva in hodila, kar me spreleti, da že dolgo časa ni markacij ob poti. Vseeno sva še kar hodila, bo že, sem si mislil. Potem je kolovoz zavil v napačno smer in moral sem pogledati na zemljevid. Nič, nazaj morava, sem rekel princeski, in se obrnil. Vrnila sva se do križišča obeh kolovozov, torej skoraj do vinogradov, tam sem v gozdu hitro našel široko stezo in precej markacij, ki so šle v pravo smer proti Malemu Hlamu. Nekaj minut kasneje sva se končno počutila kot v hribih, saj se je pot pričela vzpenjati.

Kmalu sva prišla tudi do prvih razgledov, saj so bile drevesne krošnje gole in se je videlo skoznje. Nekaj višje sva spet prišla do ceste, tam sem bil pozoren, in brez izgubljanja našel nadaljevanje poti. Če sva bila na najinih minulih krških potepanjih vajena golih pobočij, pravih prostranstev, in tudi ostre skale, sva tokrat hodila po bolj ali manj mehki poti skozi gozd, ki se je dvigal visoko pod vrh. Potem je stezica zavila levo in v daljšem prečenju skoraj obšla vršno pobočje, ki je na drugi strani postalo manj poraščeno in precej bolj skalnato. Čim sem zagledal nekakšen oddajnik na vrhu, sem vzel princesko v naročje, splezal preko ograje, za katero se je pasel trop ovac, in se čez drn in strn odpravil proti vrhu. Markacije so se nadaljevale ob ograji naprej, a sem imel občutek, da se poti pričenja spuščati, zato sem jo po lepo prehodnem terenu ubral kar po svoje. Princeska je ta del poti opravila v mojem naročju, saj je bila skala ostra, vmes pa je raslo obilo trnjastega grmičevja. Na vrhu sva se razgledala in odžejala, čas za prigrizek pa sem prestavil na kasneje, saj naju je pred lažje prehodnim, manj skalnatim in trnjastim svetom, čakal še lep kos poti.

Tudi nazaj grede sem imel princesko v naročju, vse do ograje, za katero sva spet prišla na markirano pot. Tam sva se malce lovila po razbitem svetu, tudi poplezala po kaki skalci navzdol, da nama ni bilo potrebno skozi grmovje, in kaj hitro zmogla do sedelca, kjer je bilo razpotje več poti. Tu sva končno sedla k počitku, na vrhu sva namreč vse opravila stoje, in poskrbela tako za prazen želodček, kot za spet suho grlo. Po počitku sva se odpravila navzdol po najkrajši poti, ovinek, ki sem ga imel v načrtu, sem prihranil za prihodnjič. Zima bo še dolga, vreme ali razmere za višje gore ne bosta primerna, zato se bova proti morju ali na otok zagotovo kaj kmalu spet odpravila, sem si mislil. Po široki stezi sva nadaljevala s sestopom, kar zaslišim žuborenje vode in za ovinkom skoraj stopim v potok, ki je drl prav po markirani stezi. Princeska se je spet preselila v naročje, ne gre, da bi se mokra potepala pozimi, jaz pa sem ob robu lovil ravnotežje in pazil, da se ne prekucneva. Podobnih kosov poti sva imela kar nekaj, potem pa sva prišla nad vinograde, kjer sva že od daleč opazila ljudi, ki so delali v njem. Ko sem že mislil, da sva z vodo opravila, sva spet prišla do potoka, tokrat tam, kjer je bil tudi velik tolmun in nad njim nekaj slapov. Čudovito. V vinogradu smo se pozdravili, bili so presenečeni, ko so naju zagledali, saj je bil ponedeljek, ko se jih tam potepa še manj, kot ob koncih tedna. Sploh v tem času leta. Pozdravu je sledilo nekaj vljudnostih besed, tem pa krajši klepet, med katerim sem izvedel, da je toliko vode velika redkost, da je potok običajno potoček brez slapov in tolmuna, da je večji del leta struga suha kot poper. No, pa sta se nama voda in blato na začetku potepa odkupila, sem si mislil. Potem so oni nadaljevali z delom, midva pa s sestopom.

Zadnji del poti sva opravila po cesti, tako kot na začetku, le da se vse do avta nisva več izgubila. Ni morja brez morja sem rekel princeski, ko sem se preoblekel in preobul, zato sva se sprehodila še skozi Vrbnik do obale in se tam malce razgledala. 

Po zadnjem potepu na Krku sem pisanje v blogu zaključil takole: "Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva." Današnji potep se je zaključil skoraj enako. Steklenici vina sta bili dve, namesto sira pa sem domov odpeljal nekaj sadja. Da se kmalu vrneva, pa se seveda razume samo po sebi.

-> fotografije Mali Hlam

Monte Bottai

Gruden, sobota 7.12.2019

Prelaz Sella Chianzutan je sameval. Nikjer nikogar in zaprto gostišče, ko sva se pripeljala iz Tolmeča skozi Verzegnis. Povsem drugače kot v začetku junija, ko sva se zaradi avtomobilskega tekmovanja samo zapeljala preko prelaza in se namesto na Bottai odpravila na Teglaro in Valcaldo. Če ne bi storila tako, bi morala po potepu čakati do poznega večera, da bi spet odprli cesto.

Vedel sem, da bo najina pot zjutraj v senci, zato sva se toplo odela. Daljši počitek zaradi novembrskega deževja in okrevanje po posegu, ki ga je prestala Cathy, sta narekovala počasen začetek in zmeren tempo. Na spodnjem koncu opuščenega smučišča sva udela pot in se odpravila proti Caseri (malgi) Avrint. S prvima dvema kilometroma sva opravila po gozdni cesti, ves čas po malem navzdol. Do razpotja, kjer naju je smerokaz spet usmeril navzgor, sva se spustila za skoraj stopetdeset metrov. Nekaj ovinkov pod planino sva prišla do odcepa poti "811", ki skozi gozd pelje do Casera Montuta. Običajno se vzpon opravi po tej poti oziroma v tej smeri, za obratno sem se odločil zato, ker nisem vedel, kako bo šla princeski pot izpod tačk. Torej položneje navzgor in strmo navzdol...

Poleti je Cathy, ki ima v potnem listu zapisano uradno ime Crazy Cathy RoadRunners, dopolnila štirinajst let. Dovolj, da so se pojavile prve starostne težavice, kot so nekaj slabih zobkov, malce obrabljen kolk in rahel šum na srčku. Vojak Švejk bi dejal: "Samo brez panike!" in tega mnenja je bil tudi najin veterinar. Slabe zobke je pod anestezijo izruval, ostalo pa zaenkrat princeske še ne ovira. Tako kot zame, tudi za zverinico velja, da z leti visoke gore postanejo še višje in strma pota še strmejša, zato bova nadaljevala po pameti, da ja ne bo prekmalu previsoko in prestrmo...

Sama na prelazu, sama na poti, sama na plan... Ne, na planini nisva bila več sama, tam sva srečala mlajši par. Sonce, na katerega sem računal, še ni zmoglo oblačnih kopren, v hladu pa nama ni bilo do posedanja.

Nadaljevala sva s potepom in za casero zavila v gozd, kjer je pot postala strmejša. V mislih sem še enkrat preletel opise poti, ki sem jih na predvečer še zadnjič prebral, in se spomnil, da je nad casero razpotje, kjer gre ena pot strmo naravnost na vrh in druga položneje naokoli. Res sva kmalu prišla do skalnatega skoka, kjer se je markirana pot nadaljevala po desni strmo gor, naravnost pa se je položno nadaljevala nekakšna stezica oziroma stečina.To bo to, sem pomislil, in nadaljeval po položni. Stezica oziroma stečina je bila vse težje sledljiva in ko jo je zmanjkalo, nisem vedel, kaj bi. Naj se vrneva in nadaljujeva po markirani poti ali naj nadaljujeva po strmem, poraščenem grebenu, ki nad nama vodi proti vršnim pobočjem. Vrh je bil videti blizu, zato sem se odločil za slednje in že nekaj minut kasneje in nekaj deset metrov višje mi je bilo žal... Pobočje je postalo strmejše, mestoma skoraj prepadno, vmes so bili skalni skoki, na tleh pa listja prek gležnjev, po katerem je hudičevo drselo. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da bi bil sestop zahtevnejši, tudi nevarnejši od nadaljevanja, zato sem pospravil palice in sila previdno izbiral smer nadaljnjega vzpona. Ponekod sem princesko dvignil na poličko nad seboj, jo drugje povlekel s povodcem, da je sama lažje zmogla strmino, nekajkrat pa sem jo imel celo v naročju in se vlekel za veje navzgor. Kaj bi bilo, če bi mi veja ostala v roki ali če bi mi zdrsnilo na skoraj navpičnem pobočju, sem razmišljal šele, ko sva spet stopila na markirano pot. Nanjo sva prišla točno tam, kjer je razpotje položnejše in strmejše, obe sta seveda markirani. 

Tu sva prišla na markirano pot. Pogled navzdol ne razkrije dejanske strmine in izpostavljenosti.

Princesko sem pocrkljal v naročju, češ, imenitno si zmogla kalvarijo, ki sem nama jo zakuhal, potem pa sva nadaljevala po strmi. Po strmi zato, ker je bila precej položna v primerjavi s pobočjem, po katerem sva prišla. Ob misli, da sva morebiti naredila prvenstveno, sem se nasmehnil, čeravno mi ni bilo prav nič do smeha. Pomrznjen sneg na poti je zahteval previden korak, čeprav ga je bilo le za prst ali dva. Vršna pobočja in vrh sam pa so bila kopna in hoja po visokih travah obema v veliko veselje. Vrh ni bil samo najin, kar nekaj se nas je našlo zgoraj. Prijalo bi posedeti na mehkih travah, a sva počitek določila pri Caseri Avrint. Prehladno je bilo na vrhu, saj se je sonce še vedno skrivalo za oblaki, tudi nekaj vetra je dodalo svoje.

Počitek pri caseri je obema dobro del. Z veseljem sem opazoval zverinico, ki ni bila videti prav nič utrujena. Veselo je raziskovala okolico, vmes pohrustala kak briketek ter se pred nadaljevanjem sestopa še malce pocrkljala v mojem naročju. Do prelaza sva imela še kar nekaj poti, zato nisva dolgo posedala. Na razpotju nekaj nižje sva stopila na "811" in po nekaj korakih osupla obstala. Pot se je nadaljevala strmo navzgor do nekakšnega sedelca, za katerim sem upal, da se bo usmerila navzdol. Do sedelca nama je šlo lažje, kot sem predvideval, nadaljevanje pa je bilo bolj po najinem okusu. Položno in navzdol, prepričan sem bil, da je najhujše za nama. Že po nekaj ovinkih je prepričanje usahnilo, saj sva spet morala navzgor, nič manj strmo kot prej. Nadalje sva morala prek hudourniških grap, ena je bila celo zavarovana z jeklenico, brez nje ne vem, če bi zmogla preko, tudi strmih gor in dol se je nabralo še kar nekaj in ne enkrat sva morala iskati nadaljevanje poti, ki je bila markacijam navkljub ponekod težko sledljiva. Do Casere Montuta sva med sestopom naredila skoraj dvestopetdeset metrov vzpona. Tam sem si pošteno oddahnil, saj sem vedel, da sva zagotovo iz hudega.

Do avta sva se vrnila po opuščenem smučišču.

Potep, ki naj bi bil kratek in naj bi naju vodil po bolj ali manj položnih poteh, je tako postal precej zahtevna tura. Nehote sva se temeljito preizkusila in z največjim zadovoljstvom ugotovila, da še zdaleč nisva za v staro šaro.

-> fotografije Monte Bottai