Viševnik

       Kdor je povsod, ni nikjer.

                  ( Seneka )

Kar precej sem zdoma zadnje čase ; naj potujem sem ali tja, vedno potujem domov.

In ker so mi gore od nekdaj blizu, domače, je tudi pot v gore nekako pot domov.

Princeska še vedno z veseljem skoči v svoj boks, kajti avto pomeni več kot le sosednje ulice in bližnji parki. Še večje je bilo veselje, ko sva v mrzlem jutru vzela pot pod noge na Rudnem polju. 

Nekje do srede zgornjega smučišča sva bila v senci, tam pa sva prišla na sonce in v trenutku je bilo, kot da bi stopila iz zime v poletje. 

Navkljub vročini, no ja, precejšnji toploti in vse strmejšemu bregu, princeska ni upočasnila koraka in šibala sva gor ven, kot bi nama gorelo za petami. Ko sva prišla nad rušje, sva se malce okrepčala in napojila, potem pa stopila še tisto nekaj malega do vrha. 

Nekaj minut več kot uro in pol sva potrebovala za vzpon, torej me je princeska res dobro gnala. Gneča, ki je na Viševniku običajna, je bila znosna in tik vrha sva posedela na zeleni trati in malce poduškala ob grizljanju priboljškov.

Sestopila sva počasi, z užitkom. Le pod Plesiščem nisva ravno uživala, ker sva se zaradi blata bolj drsala, kot hodila. A sva zmogla tudi to.

Že res, da sva si bila ves čas v mislih blizu. Najbližje. 

A kaj, ko je dovolj blizu le, ko se zmoreva objeti in z roko v roki pot pod noge vzeti .  .  .  .

=> fotografije Viševnik

Slap Kozjak, Nadiža in malo Kobarida

Ljubezen naj gre vedno v cvet, 
da bo lepši, da bo zaljši 
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.

                                

                                        ( Frane Milčinski - Ježek )

Ljubezen nama gre imenitno v cvet ; najin svet zna biti tako nor, kot prismuknjen ; da je v njem enkrat lepše in drugič zaljše, pa se razume samo po sebi.

Dnevi, kot je bil nedavno na Matajurju ali kakršen je bil minulo soboto na obali Gradeške lagune, so bolj podobni dnevom poslavljajočega poletja, kot dnevom v drugi polovici jeseni . . . . . .  in današnji ni bil prav nič drugačen. 

Namesto nad kampom sva parkirala poleg Planike ; cesta je bila namreč zaprta, čeravno so se veselo vozili tako navzgor, kot navzdol. Midva sva zaporo izkoristila zato, da sva šla navzgor tostran Soče in navzdol onstran. Se ponavljam kot stara lajna, vem, ampak krožno je pač krožno.

K slapu sva šla po spodnji poti, ker naju kaverne  na zgornji niso kaj dosti zanimale. Bližje sva mu bila, vse hladneje je postajalo in tik njega je bilo že prav mrzlo. 

Zato sva se kmalu odpravila naprej, v smeri Magozda, do slikovitega senika, kjer sva se malce pocrkljala na sončku, ki naju je prijetno ogrel. 

Nazaj grede sva po brvi prečila Sočo, v kampu nekaj malega popila in se malce kasneje že odpeljala v smeri Robiča, do Nadiže.

Tam, tik Nadiže, sva našla tak kotiček, da bi tudi sredi poletja, ko je v tistih koncih taka gneča, da je že moteča, uživala v samoti. Bilo je tako lepo in tako toplo, da sva slačila oblačila, kos za kosom . . . vse do . . . in ko se je sonce skrilo za greben, sva se počasi pričela oblačiti, kos za kosom.

Onstran meje sva že nekajkrat našla trattorio, ki je nudila cucino tipico. Tokrat sva jo poiskala tostran meje in se pustila postreči z imenitno joto. 

Lepo je bilo, zelo lepo. Pravzaprav čudovito. 

=> fotografije slap Kozjak

Leva - Špik Hude police ( sentiero A. ed E. Leva , Cima di Terrarossa )

Že rumenijo gozdovi in oblaki počasneje jadrajo svojo pot.
In tiho, tiho je v meni in tiho je naokrog.

                                       ( Ivan Minatti )

Pogosto je tako, da se mi trije koncem poletja ali zgodaj jeseni poiščemo in ko se najdemo, kaj lepega ušpičimo. Manj pogosto je tako, da se nas najde kaj več kot trije.

Našli smo se pri jezeru in pol ure kasneje že zagrizli v breg. Polno parkirišče je obetalo gnečo, prostrana pobočja nad planino pa upanje, da se bomo na njih porazgubili. Ostenje, po katerem nas bo vodila pot in gora, na katero se bomo povzpeli, sta bila obsijana s soncem, ki je grelo na vso moč, tako da smo bili veseli vsake sence, ki smo jo našli tekom ture. 

Naše gore smo se lotili z leve po Levi, gor pa pripelje tudi pot iz desne, ki ni Desna, ampak je Ceria Merlone. Tisto, ki pripelje naravnost gor iz planine, pa smo kasneje uporabili za naravnost dol. 

Pot Leva nam je bila v veselje ; hodili smo po ozkih poličkah nad globokimi prepadi, sem ter tja splezali enkrat gor in drugič dol iz poličke na poličko, čisto na koncu pa po lojtrci dosegli vršna pobočja našega Špika. 

Tam smo spet naleteli na gnečo, tako da smo komajda našli primeren prostorček na vrhu. Za okrepčilo in uživanje v dolce far niente smo si vzeli kar precej časa in ko smo se odpravili navzdol, je bil vrh že skorajda prazen. Tako kot mesec dni nazaj, ko sva tam pohajkovala s princesko, so nas tudi tokrat spremljali številni kozorogi, nekateri od njih tako pogumni, da si jih skorajda lahko prijel za roge. 

Pri koči smo še malce posedeli in si privoščili opojen kapučino, nato pa ne dosti kasneje odpotovali nazaj domov. 

Ker je bilo fajn, ni daleč dan, ko bomo spet vzeli pot pod noge.

=> fotografije Leva - Špik Hude police

Matajur - Monte Maggiore

Nikoli ne veš kako močan si, dokler biti močan ni edina možnost, ki jo imaš.

                                         ( Bob Marley )

Letošnjo pomlad nama je šlo zložneje kot minulo. V breg in z brega navzdol. Pa poprej nisva nikdar hitela, ne gori, ne doli grede. Morda je bilo to opozorilce, ki sva ga spregledala.

Poleti nama je šlo zložneje še kanček počasneje, vse do konca dopusta, ko nekako ni šlo več. Zagotovo je bilo to opozorilo, ki ga nisva spregledala.

Ko sva šla s princesko na Špik Hude police, nisem vedel, da bom nekajkrat nekaj naslednjih tur opravil sam s princesko . . . 

In ko sva šla z Majo v Trento konec avgusta, namesto v zlati jeseni, kot sva si sprva želela, nisva vedela, da sva šla zato, ker pred prihodnjo pomladjo verjetno ne bi zmogla več . . . 

So dogodki v življenju, ki se jim lahko ogneš, so dogodki, s katerimi opraviš z levo roko in so tisti, katerih se moraš lotiti na vso moč, da jih zmoreš. In jih, z močno voljo  in obilo pozitivne energije tistih, ki so ti bolj in najbolj blizu.

Matajur naj bo zadnji pred in prvi po, sva se zmenila na vrhu. In tisto, kar se zmeniva, drži kot pribito. 

Zato smo se, brez princeske v breg pač ne gre, zapeljali do koče Pelizzo, da bo vzpona manj in časa za poležavanje na vrhu več. 

Dan je bil prelesten, sonca obilo, toplote skoraj preveč. Kar dolgo smo uživali zgoraj, preden smo se po drugi poti odpravili navzdol. 

Krožna tura je pač krožna, ne glede na to, koliko narediš v višino in dolžino. Tudi domov smo potovali po drugi poti, kot tja grede - zjutraj onstran meje, da sva v Čedadu nakupila vse potrebno za okusne panine in  v Špetru jabolk za kak teden dni, popoldan pa tostran, da sva prižgala svečko noni in nonotu na počivališču.

Večer smo preživeli vsi skupaj, tudi princeska, ob prijetnem klepetu. Doma.

Fotografije => Matajur - Monte Maggiore

Špik Hude police - Cima di Terrarossa

Čudno, kako prazen je svet, če manjka le ena sama oseba.

                            ( Pierre de la Mure )

Po dolgem času sva se s Cathy sama odpravila v robe in počutje tekom ture najlepše odraža misel v uvodu. 

Od doma sva s princesko odpotovala v prekrasnem jutru, v zgornjesavski dolini sem se čudil oblačnim gmotam, ki so visele na grebenih gora, ki mejijo Primorsko od Gorenjske in v Rablju sem celo pomislil, ali ne bi bilo bolje obrniti . . .  Lepe vremenske napovedi se pogosteje izjalovijo kot manj lepe in ker je letošnje poletje manj poletno od prejšnih, nič ne de, če sva turo opravila v oblačnem, meglenem in hladnem vremenu. 

Do koče in nekaj višje sva šla počasi, lahko bi rekel lenobno. Kot da da se nama ne bi dalo. Potem pa se je pot postavila pokonci, korak je postal bolj strumen in planina je bila vse globlje pod nama. 

Kmalu sva se pričela srečevati s kozorogi ; mladi in majhni so bili radovedni in igrivi,  manj mladi in ne prav majhni so postavljaško pozirali, starejšim vseh velikosti pa se je videlo, da imajo že precej za seboj, saj so se držali ob strani ali pa poležavali v visokih travah. Princeska je bila pridna in ni prestrašila nobenega kozlička, kozlički pa so se tudi obnesli, saj se nobeden ni zakadil v naju.

Na vrhu je bilo vetrovno in megleno, zato se gor nisva dolgo mudila. Le toliko, da sva se malce okrepčala in odžejala, potem pa sva hitro začela nizati okljuke navzdol. 

Gneča . . . 

Zjutraj, ko sva začela, je ni bilo. Zgodaj popoldan, ko sva končala, je bila in bila je precejšnja. Zato sva obisk sirarne preložila na naslednjič.

=> fotografije Špik Hude police - Cima di Terrarossa

Hallstatt, Salzkammergut - gore, jezera, zgodovina

Dopust v Hallstattu se je srečno začel in še bolj srečno končal, saj nama je uspelo v suhem postaviti in pospraviti šotor in vso pripadajočo kramo. Vmes pa je bilo vsega po malem. Sonca še najmanj in dežja obilo. Nekaj deževnih dni več in Cathy bi pričela rasti plavalna kožica med krempeljčki. Tudi z nama ni bilo dosti bolje.

Gorniško smo se udejstvovali na Stoderzinknu in na Krippensteinu, pohodniško med Vorderer Gosausee in Hinterer Gosausee, plavalno v jezerih Vorderer Gosausee in Hallstatt in turistično v Bad Ischl-u in Hallstatt-u. Samo ena gora in en ledenik sta nama, nam splavala po vodi, ostalo smo z več ali manj truda zmogli kislemu vremenu navkljub.

V soboto, po tistem, ko smo pripotovali, je vreme slabi napovedi navkljub zdržalo pozno v noč, zato nisva imela težav s postavljanjem šotora, pa tudi popoldansko plavanje v bližnjem jezeru in večerno kuhanje večerje na prostem ni izostalo. 

Ko je pozno ponoči pričelo deževati, pa je padalo, kot že dolgo ne . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

V nedeljo so napovedi obetale lepše vreme, nekako sedem ur suhega in sončnega vremena naj bi zmogel dan, zato smo se odpeljali na Štajersko, z namenom, da se povzpnemo na Stoderzinken, 2048m. 
Gorska cesta nas je iz Gröbminga pripeljala do parkirišča, nekako 1800m visoko. Od tam smo se mimo gostišča Steinerhaus sprehodili do čudovite cerkvice Friedenskirchlein, nekdanjega puščavniškega zavetišča, in od tam po mestoma zavarovani poti Florasteig na vrh gore. Razgledi zgoraj so neverjetni, naj omenim samo Grossglockner in Dachstein, pa pogorje Totes Gebirge . . . Sestopili smo naokoli, po lažji poti. Vreme je držalo in zdržalo precej več kot sedem ur, tako da sva na poti nazaj posedela v gostilnici ob skodelici kave in vrčku Almdudlerja . . . 

Ponoči je spet pričelo deževati, padalo je kot že dolgo ne . . .

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Ponedeljkovo jutro je bilo sivo in mokro, tudi dan naj ne bi bil drugačen, zato sva, smo odpotovali v Bad Ischl, srce Salzkammerguta po navedbah turističnih portalov. Mestece imenujejo tudi cesarjevo mesto, po cesarju Francu Jožefu, ki je imel tam počitniško rezidenco. Vreme nam ves dan ni bilo naklonjeno, dežnik ni kaj dosti pomagal, zato smo si ogledali samo cesarjevo vilo in park okoli nje, fotografski muzej nedaleč od vile in stari del mesteca samega. Sladoled, ki nam je tako ljub, nam vsled hladnega vremena ni zadišal, kavico pa sva posrkala z veseljem. 

Ponoči je še kar deževalo, padalo je, kot že dolgo ne . . .

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Torkovo jutro je bilo ponedeljkovemu enako, napoved takisto. Zato smo raziskovali Hallstatt, sprehajalne poti nad njim in skozenj, si ogledali slap tik nad mestecem in se posladkali s slastnim sladoledom. Mestece je res nekaj posebnega. Stisnjeno na nekaj malega obale med jezerom in strmim hribovjem, da moraš skozi tunel, če hočeš z vozilom iz enega konca na drugi. Z bogato zgodovino, izjemno arhitekturo, čudovitimi gorami zgoraj in čarobnim jezercem spodaj. S svetovno znanima rudnikom soli na enem koncu in kostnico z lobanjami na drugem. Popoldan se je vreme izboljšalo in zvečer sva za kratek čas spet videla, kako izgleda sonce  . . . 

Ponoči je spet pričelo deževati, padalo pa je manj, kot pretekle noči . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

V sredo zjutraj so se oblaki trgali, sem ter tja se je že pokazalo sonce. Napoved sicer ni bila kdo ve kako obetavna, a ker zmoreva kaj pohodniškega tudi pod dežnikom, sva, smo se odpravili na potep do gosauskih jezer. S hojo smo pričeli pri spodnji postaji gondole, ki pelje na Zwieselalm in po nekajkrat nekaj korakih prišli do prvega jezera, do Vorderer Gosausee. Pogled na jezero in na Dachstein, z ledenikom pod njim, je jemal dah, okolica jezera nič manj. Pot nas je vodila tik ob jezeru in tam, kjer smo hodili pod izklesanim previsom, so nad nami plezali po zavarovani plezalni poti. Malce naprej je asfalt prešel v makadam in še malce naprej sva prišla do hišice, poleg katere je bil imeniten prostorček za skok v jezero. Vsi trije smo korajžno zaplavali v prijetno topli vodi, čeravno kopalk nismo imeli s seboj in čeravno je bila peš pot le lučaj vstran. Sonce je prijetno grelo, tako da nam je kopel dobro dela. V nadaljevanju se je vreme pričelo kvariti, višje se je tudi ohladilo in ko smo prišli do Gosaulacke, jezerca, ki nastane le zaradi topljenja snega in/ali ob obilnem deževju, je sem ter tja že padla kakšna kapljica dežja, ko pa smo prišli v kočo pri zadnjem jezeru, pri Hinterer Gosausee na Hohe Holzmeisteralm, je pričelo močno deževati. Navkljub temu je jabolčni štrudel teknil, kavica tudi in ker dež ni kazal namenov, da bi prenehal liti, smo se odpravili v dolino. Do avta smo prišli eni bolj in druge manj mokri in nekaj deset minut kasneje, v vasici Gosau, se je pokazalo nekaj malega sončka.  

Ponoči je spet deževalo, padalo je enkrat bolj, drugič manj . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Četrtkovo jutro ni obetalo, napoved takisto, a sva se vseeno odločila za pot pod Dachstein. Da bi zmogla do Simonyhütte in do ledenika, zaradi vremena nisva niti pomislila, da zmoreva na Hoher Krippenstein, 2108m in na razgledne točke okoli vrha tudi v slabšem vremenu, pač. Vožnja s kabinsko žičnico nama je bila bolj v veselje, kot je bila Cathy, saj nama ni bilo potrebno nadeti nagobčnika. Vrh prve postaje je sijalo toplo sonce, vrh druge, kjer smo vzeli pot pod noge, pa je bilo oblačno in hladno. Ogledali smo si spominsko kapelo Heilbronner, Welterbespirale in 5fingers. Kapela je čudovita, spirala, ki predstavlja svetovno kuturno dediščino pod okriljem Unesca je svetleč kovinski objekt vrh Krippensteina in 5fingers je razgledna ploščad, s katere je imeniten pogled na Hallstatt in Obertraun z jezerom. Po povratku do druge postaje smo se odpeljali še vrh tretje in sicer navzdol, ter se nato sprehodili do Gjaid Alm na jabolčnega z vanilijevim prelivom. Vreme je zdržalo, kaj zdržalo, bilo je imenitno, saj smo z razgledne ploščadi videli več, kot sva upala pomisliti. Zvečer sva se skozi tunel odpeljala na drugi konec Hallstatta in še malce naprej, ter si v domači gostilni pustila postreči z lokalnimi dobrotami in kozarčkom imenitnega rdečega vinca.

Ponoči je deževalo in kazalo je, da dežju ne bo ne konca, ne kraja . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

Petkovo jutro je bilo suho in ko sva pozajtrkovala, je sem ter tja skozi oblake pokukalo sonce. Kar verjeti nisva mogla, da nama bo dano pospravljati v suhem. Hitreje kot sva mislila in lažje, kot sva predvidevala, so bile stvari v avtu in odpravili smo se na zadnji potep v Hallstatt. Cerkeveni praznik je dal mestecu prav posebno obeležje ; domačini so bili pražnje oblečeni v noše, ženske so prodajale doma spečene sladice, na trgu so kuhali v velikih loncih . . . ne da bi zaprl očke, sem si znal predstavljati, kako je bilo sto in več let nazaj. Ko sva nakupila nekaj dobrot za domače in polizala vsak kepico oziroma dve, smo odpotovali domov. 

Večji del poti je deževalo, sem ter tja tudi neusmiljeno lilo . . . 

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 

*** vse fotografije so Majine ***