Dobrač - turni smuk

Svečan , petek 9.2.2018

Vsake toliko se je potrebno ustaviti, sem si rekel v sredo zvečer in Prešernov dan prešerne volje preživel doma. Zanimivo branje mi je krajšalo čas, princeska pa je poskrbela, da sem stopil tudi na svež zrak in pretegnil okončine med sprehodi po okolici. Čeravno so napovedi obetale bolj turoben petek v primerjavi s četrtkom, me to ni prav nič motilo. Vedel sem, da bo dan kasneje ob morju lepo in dan potem, spet v gorah, še lepše.

V Heiligengeistu sta me pričakala rahlo sneženje in gosta megla, ker pa so napovedi obetale vremensko lepše nadaljevanje dneva, mi ni bilo težko vzeti pot pod smuči.

Na položnem začetku sem se ogrel, potem pa sem prestavil v prestavo višje, skoraj bi lahko dejal, da sem vklopil avtopilota. Noge so kar same porivale smuči v breg, leva, desna, leva, desna, neskončno levih in desnih, jaz pa sem vmes sanjaril o bilo je in bo. O zdaj nekako ni šlo. Višje je smučina zavila desno v gozd in postala strmejša, tu nekje je prenehalo snežiti in ko sem še višje prišel iz gozda, sem zavil levo, do lesene hišice ob bivšem smučišču. Strmo nadaljevanje, čeravno bi me po krajši poti hitreje privedlo do koče vrh hriba, mi ni dišalo. Raje sem se odločil za nekaj daljšo, a mnogo bolj zložno pot, ki me je sprva povedla v smeri  najvišjega parkirišča in potem po zratrakirani cesti naprej navzgor proti vrhu.

Pri hišici sem se malce spočil, tu je skozi oblake zmoglo tudi nekaj sončnih žarkov, ki pa so bolj poskrbeli za difuzno svetlobo, kot za prijetnejše počutje. Ob cesti so vseskozi nekakšne smerne tablice s številkami, ki se proti vrhu odštevajo. Višje je bila megla vse gostejša, tako da vrha televizijskega stolpa sploh nisem uzrl, kočo pa sem zagledal šele tik pred, to je kakšne dve ali tri tablice preden sem prispel do nje. Običajno raje posedim nekje na samem, četudi je koča blizu, tokrat pa sem bil zaradi vremena primoran storiti drugače. Cappuccino in Almdudler sta me pogrela in odžejala, prijazna psička pa je poskrbela, da princeske nisem pogrešal preveč.

Upanje, da se bo vreme med počitkom obrnilo na lepše, je po pol ure čakanja spuhtelo in ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim v dolino. Čeravno sem bil že večkrat na Dobraču, poleti in pozimi, v lepem in manj lepem vremenu, je bilo tokrat prvič, da od koče nisem videl cerkve vrh hriba. Ne, ko sem prišel gor, ne, ko sem se odpravil dol. Dvajset metrov, raje meter manj, je bila vidljivost, ko sem odsmučal navzdol. Plužno sem tipal od tablice do tablice, od levega do desnega robu zratrakirane ceste in tam, kjer je bila položna, včasih ugibal kje je navzdol in kje navzgor. Vmes sem ne enkrat pomislil na to, da bom s takim tempom navzdol potreboval več  časa kot navzgor in tudi na to, kje moram biti pozoren, da ne zavijem narobe. Ko sem se pridrajsal do tam, kjer je potrebno malo navzgor, preden gre samo še navzdol, se je pričelo malce svetiti in po krajšem vzponu sem končno stopil iz megle. Ovinek ali dva naprej sem s ceste zavil na pobočja pod njo in po nekaj zavojih zavriskal od veselja, saj je bilo na trdi podlagi nekaj prstov pršiča. Drvel sem po belih poljanah, kolikor je pogum dopuščal in kolikor so noge zmogle in če me megla, ki se je v dolini spet pojavila, ne bi upočasnila, bi se pri avtu komaj ustavil. 

Imenitna smuka v nekaj manj imenitnem vremenu. Če ne prej, spet takrat, ko bodo drugod grozili plazovi in ali vreme ne bo dopuščalo kaj podjetnejšega.

=> fotografije Dobrač - turni smuk

Polhograjska Grmada

Svečan , nedelja 4.2.2018

Ko sva se zmenila kam in kdaj, zakaj se ve, je pričelo snežiti. Potem je snežilo in sneženju ni bilo videti konca. Zato sva se odpravila v Dolomite, namesto na Primorsko, brez princeske, ker je bilo snega preveč. Hvala za idejo, še bolj za prijetno družbo !

Monti Nedis in Dimon - turni smuk

Prosinec , nedelja 28.1.2018

Pogosta potovanja v Karnijske Alpe in njih predalpski svet so me tako razvadila, da se mi zdijo vsa izhodišča pred Tolmečom blizu in mi vsa za njim niso daleč.  

Ko sem nekaj minut pred osmo prispel do Castel Valdajerja nad Ligosullom, je parkirišče samevalo. Žive duše nikjer, povsem drugače, kot bo, ko se vrnem. Jasno in sveže jutro je obetalo prelesten dan, ves nestrpen sem se preobul, si nadel nahrbtnik na rame in nekaj minut čez osmo začel s težko pričakovanim potepom. 

Sneg je bil trd in pomrznjen, brez srenačev bi težko zmogel začetno strmino. Ker je bila tudi višje smučina trda, sem jih pospravil šele na vrhu, kaj bi se mučil brez potrebe. Na zložnih okljukih sem kmalu ujel pravšnji ritem in v počasnem drsenju na smučeh navkreber užival, kot že dolgo ne. Pred menoj nikogar, le neskončna snežna pobočja pod nebeško modrim nebom. Pogosto sem se ustavil in se razgledoval, iskal že znane in obiskane vrhe, tiste, ki upam, da še bodo in tudi tiste, za katere vem, da jim nisem dorasel. Spomnil sem se minulih potepov, ki sem jih opravil tod, tako peš, kot na smučeh. Vedno je bilo čudovito, zato se rad vračam in če mi ni usojeno drugače, danes zagotovo ni bilo zadnjič. Križa vrh Nedisa sem se skoraj ustrašil, saj zatopljen v premišljevanja nisem opazil, da sem že tako visoko.

Ker sem videl, da me dohitevata dva pešca in smučar, sem na vrhu malce počil, potem pa odšel za njimi proti Dimonu. Po krajšem spustu sem še enkrat zagrizel v breg in se kmalu pridružil ostalim na vrhu. Vsi smo vzdihovali od navdušenja nad prelestnim dnem in razgledi, dan je bil tak, ko se življenje piše z veliko začetnico. Ko sem razmišljal o počitku, to je, ali bi počival tu ali nižje na Nedisu, so se ostali pričeli pripravljati za odhod. Ogromen nasmešek se mi je zarisal na licih, kajti na poti navzgor ni bilo videti nikogar, kar je pomenilo, da bom v kratkem sam samcat na vrhu in bo ves hrib z vsemi razgledi samo moj. Samota vrh gore mi je dobro dela, pol ure je minilo kot za šalo in od vsega lepega se mi je utrnilo nekaj solz sreče.

Med mojim lenarjenjem je sonce opravilo svoje, saj je sneg ravno prav odjenjal. Prvih nekaj zavojev je bilo previdnih, ko pa sem videl, da je snežna razmera odlična, sem pustil veselju prosto pot in risanju zavojev ni bilo videti ne konca ne . . . no, skoraj. Kar prehitro je bila prva strmina pri kraju, tam sem dal smuči na rame in se peš še enkrat povzpel na Nedis, kjer je že bilo kar nekaj njih, od tam do izhodišča pa prešernemu vijuganju po belih strminah res ni bilo videti ne konca ne kraja.

Nižje je bilo ob poti kar nekaj njih, ki so imeli tečaje varnega gibanja v gorah pozimi, parkirišče pa je bilo videti, kot bi bil tam avtomobilski semenj. 

Ne prvič se mi je rana ura, zlata ura, obrestovala in to trojno ; zjutraj je bilo parkirišče prazno, na poti navzgor sem poslušal tišino in vrh imel samo zase, smuka pa je bila odlična, saj ni bilo ne pretrdo, kaj šele premehko.

Imeniten dan !

=> fotografije Monti Nedis in Dimon - turni smuk

Sinji vrh

Prosinec , sobota 27.1.2018

Ko sva se pripeljala do izvira Hublja, je vse kazalo na to, da bo vreme zdržalo. 

Čeravno so obetali poslabšanje iz zahoda z nekaj malega dežja, sem se kot običajno ravnal po tujih napovedih in računal na suho dopoldne, nekaj sonca in prijetne temperature.  

Jutro je bilo toplo, zato sem že po nekaj okljukih začutil prve potne srage na čelu.  Zatopljena vsak v svoje misli, vsaj jaz, sva jo počasi drobila navzgor in se vsake toliko ustavila tam, kjer je princeska morala ovohati grmiček ob poti ali tam, kjer sem jaz želel narediti posnetek ali dva. Počasnejšemu koraku in zložni poti navkljub sva do spodnjega okna zmogla dokaj hitro. Ogledala sva si ga od blizu, skozenj in nadenj pa nisva lezla, saj nisem želel, da naju preseneti kak padajoči kamen. Malce naprej sva si ogledala jaslice, ki so bile postavljene v votlini ob poti in kmalu zatem prišla do kapelice in razpotja, kjer sva si privoščila krajši počitek, med katerim sva tudi pozvonila za srečo.

Razgledoval sem se po dolini in onkraj in ugibal, v katero stran se bo vreme obrnilo. Bilo je takšno, da je bilo v doglednem času za razmišljati tako o sončni kremi, kot o dežnih kapljah.

Spomnil sem se neštetih voženj po Vipavski dolini sem ter tja, tega, kolikokrat sem si ogledoval te skalnate robe in ugibal kaj je tod zgoraj, ko sem bil mlajši in razmišljanj kdaj se bom odpravil na pot in pogledal za rob, ko sem bil starejši.  

Nad kapelico sva prišla na travnike in po njih do Otliškega okna, katerega sva si za razliko od malega ogledala od zgoraj navzdol in ne od spodaj navzgor. Nadaljevanje potepa naju je pripeljalo do električnih drogov, kjer sem se spomnil, da sem na skalnat vršiček ob poti, imenovan Navrše, čisto pozabil. Nič ne de, sem si dejal, tako ali tako se vračava po isti poti in ga obiščeva nazaj grede. Do ceste in asfalta je bilo samo še streljaj in ker je cesta obema odveč, še posebej v "gorah" med turo, sva skrajšala korak in ležerno počasi stopicljala proti vrhu. Bližje sva mu bila, lepše je bilo vreme in ko sva prišla na vrh je že sijalo sonce.

Počitek sva imela malce nižje, saj je pričelo pihljati, tam sva se tudi okrepčala. Potem pa je šlo samo še navzdol, četudi sva vmes naredila kak korak navzgor. Z mislimi sem že odtaval naprej,  v jutri, in razmišljal o načrtovani smuški turi, zato ni čudno, da sem se šele pri oknu spomnil, da sva že v drugo zgrešila Navrše. Pa drugič, sem si mislil, in nadaljeval do vrtače, v kateri je kamniti polž, oziroma kamnita spirala.

Pri kapelici sva še enkrat pozvonila, za naju in vse najine, in nedolgo zatem zaključila z nadvse prijetnim potepom.

Vreme je zdržalo in midva tudi. 

=> fotografije Sinji vrh