Monte Pisimoni in Monte Crostis

Rožnik, sobota 8.6.2019

Monte Pisimoni, najjužnejši vrh v masivu Zuc dal Bora, je zelo markanten, saj zavzame večji del obzorja, ko se pelješ mimo Možaca v Trbiž. Njegova strma pobočja nad dolino Bele so videti neprehodna, a je po njih speljana čudovita steza, ki spretno izkorišča naravne prehode. Kot mucek okoli sklede z vročo kašo sem obiskoval bližnje in nekaj manj bližnje mu vrhove in si ga ogledoval enkrat s te in drugič z one strani. Dve, tri leta bo tega, kar sem se pričel odpravljati in danes sem se končno odpravil.

Začel sem pri mostičku, na zahodnem koncu Ovedassa, in se po cesti odpravil do zadnjih hiš nad vasjo, kjer se prične pešpot. Tam sem srečal starejšega moža, s katerim sva izmenjala nekaj besed. Malce je zavil z očmi, ko sem mu razodel kam se odpravljam in kod nameravam sestopiti. Je že vedel čemu, saj sem enako storil tudi sam, dobrih deset ur kasneje, ko sem se vrnil do avta.

Čakalo me je poldrugih tisoč metrov vzpona, zato sem začel počasi. Ne gre, da bi se hitro upehal in bi bila nadaljnja pot zato napornejša, sem si prigovarjal. Čeravno je bilo jutro sončno in toplo, vročine nisem čutil. Strma pot je vodila navkreber po senčni strani gore, bilo je prijetno sveže in korak temu primerno lahak. Dolgo časa sem grizel kolena skozi borov gozd, dokler me steza ni privedla do strmih pečin, ki so zapirale pot navzgor. Pot jih je obšla po polici v desno in me nato prek izpostavljenih pobočij, grap, ozkih polic in sila strmih travnatih vesin pripeljala na odprta pobočja pod vrhom. Hladen vetrc je prijetno hladil pregreto čelo, saj je sonce že kazalo svojo moč. Prihod na vrh me je prevzel. Neverjetno močan občutek odmaknjenosti od sveta, navkljub markirani stezi in vpisni skrinjici na vrhu, me je dobesedno ganil. Dolgo časa sem sedel na trati poleg skrinjice in mislil na nič, uživajoč v dragocenih trenutkih brezčasja.

Ko je bilo poskrbljeno za duševno ugodje, sem se lotil še telesnega, pijače in hrane. Po počitku sem nadaljeval proti severu, v smeri Zuc dal Bora. Čim sem zapustil Pisimoni, je prenehalo pihati in postalo je pošteno vroče. Sploh tam, kjer je steza vodila med rušjem, je kar puhtelo od vročine. Pred zadnjim vzponom na Crostis, me je čakalo slabih tristo metrov spusta do škrbine Forcella Vidus. Pot po skrotastem svetu je bila sem ter tja slabše razvidna, zato sem bil pozoren na markacije, sploh potem, ko sem moral že drugič malce nazaj in poiskati pravo nadaljevanje. Ko sem prišel do razpotja, kjer se je moja pot nadaljevala naprej navzgor in se je druga pot odcepila nazaj navzdol, proti Roveredu, sem bil zaradi vročine in prehojene poti že pošteno utrujen. Pomislek, da bi skrajšal turo in samo še lagodno sestopil, je bil kratkega veka. Vedel sem, da ture kot take verjetno ne bi več ponavljal, da bi se na pot odpravil samo zaradi Crostisa, pa je malo verjetno. Pomujal sem se naprej in počasi nadaljeval navkreber. Bližje sem bil Crostisu, težji je bil korak in krajša sapa, zato sem se ustavljal na vsakih nekaj deset korakov in duškal, kot bi imel naduho. Samega sebe sem obrajtal, ko sem stopil na vrh Crostisa.

Proti Pisimoniju sem lepo videl pot, ki sem jo prehodil, proti Caseri La Cita pa tisto, ki me še čaka. No, del tiste, saj je bilo potem od Casere do doline še daleč. Zuc dal Bor, ki ga s Pisimonija nisem videl, ker je bil skrit v oblakih, je bil tod skoraj na dosegu roke. Od blizu je bila vršna kupola videti precej podobna velebitskemu Stapu. Vedoč, da me čaka še dolga in naporna pot v dolino, med katero me bo pestila vročina, se nisem dolgo zadržal na vrhu. Sestopil sem do Forcelle Fonderis in od tam nadaljeval po prekrasno speljani poti proti Caseri La Cita. Snežišči, prek katerih sem moral, nista predstavljali težav, prav tako ni bilo sile na mestih, kjer je bila pot zaradi naravnih sil podrta. Dolgo časa sem hodil skoraj naravnost, pot je bila pač tako speljana, preden sem se pričel občutneje spuščati. Pri Caseri sem se razgledal, saj je tam razpotje več poti, potem pa nadaljeval nad potokom Rio Simon proti dolini.

Do kraja, imenovanega Sasso delle Croci, kjer je tudi odcep poti, ki vodi proti Pisimoniju in Crostisu prek Forca Diame, sem moral še preko kar nekaj grap in voda. Navkljub precej vodnatim potokom, prečenja niso bila težavna. Lepo se je dalo skakljati po kamnih v vodi in priti suh na drugo stran, težavnejši oziroma napornejši so bili številni spusti v grape in vzponi iz njih, saj jih zlepa ni bilo konec. No, vsaj občutek je bil tak, ker se pot ni in ni hotela spuščati proti dolini. Kar nekajkrat sem mislil, da bom šel samo še navzdol in kar nekajkrat temu ni bilo tako. Ko sem zagledal asfalt, sem ga bil vesel kot že dolgo ne. Pravzaprav mi je v gorah oziroma med turami odveč. Tokrat pa je pomenil bližino konca nepozabnega potepa in prečudovitega doživetja, zato mi tiste slabe pol ure hoje po njem ni predstavljalo težave.

Čeravno je bila klopca pri avtu na soncu, jaz pa potreben sence in hladne pijače, sem se z veseljem usedel nanjo in v samih spodnjicah nekaj časa zadovoljno ždel pod žgočim soncem. Bistra studenčnica, če smem tako reči vodi iz potoka, ki sem jo zajel v čutarico, je prijala bolj kot hmeljev napitek v zarošenem vrčku. Tudi tod, med sedenjem na klopci, sem obrajtal samega sebe. Kaj se ne bi, po tako imenitni turi.

Pot domov je bila tokrat drugačna. Tudi prijetnejša.

-> fotografije Monte Pisimoni in Monte Crostis

Monte Teglara in Monte Valcalda

Rožnik, sobota 1.6.2019

Ko sva se zjutraj odpravila zdoma, si nisem mislil, da skoraj nič ne bo tako, kot sem na predvečer načrtoval. Zvečer sem bil navkljub temu nadvse zadovoljen in tudi princeska se ni zmrdovala, ker se je dan odvil drugače kot sva zjutraj pričakovala.

Zbudil sem se, še preden je zazvonila budilka, in ker mi ni bilo več do spanja, sva vstala. 

Zato sva zdoma odpotovala pol ure prej kot sem načrtoval. Na poti proti izhodišču so bile Julijske Alpe pokrite s temnimi oblaki, kazalo je, da bo vsak čas pričelo deževati in res je za Trbižem padlo nekaj kapelj.

V Verzegnisu sva se ustavila pred cestno zaporo in dvema policistoma, od katerih mi je eden nakazal, naj pripeljem bližje. Na njegovo vprašanje kam, sem mu povedal o svojih namenih in ko sem ga že hotel vprašati, ali je kje blizu obvoz, mi je dejal, da je cesta do prelaza Chianzutan odprta še pol ure in se lahko peljem naprej. Le nazaj bom moral po drugi cesti, je dodal, na drugi strani prelaza, ker bodo cesto po kateri sva prišla, zaradi rally-ja zaprli do polnoči. Mar sem se zbudil sam od sebe zato, sem si mislil, da sva odpotovala pol ure prej kot sem načrtoval in tako prehitela zaporo... Zahvalil sem se policistu in odpeljala sva se proti najinemu izhodišču. Ko sem že mislil, da bo edina težava v tem, da se bova domov vračala naokoli, po daljši poti, me je na koncu vasi ustavil redar in mi rekel, da je potrebno plačati 10€, če se želim peljati naprej na prelaz. Zaradi organizacijskih stroškov, nekaj takega, in da je njim prav vseeno ali bom gledal rally, šel v hribe ali počel kaj tretjega. Ni kaj, če drugi plačujejo, bom pa še jaz, sem si mislil, in odštel tisti desetak ter se odpeljal naprej. Na prelazu je bilo, tako kot med potjo do tam, vse ograjeno, zato sem vprašal gospodično mično, ki je bila redarka ob cesti, kje naj pustim avto. In ji tudi povedal o mojih pohodniških namenih. Še dobro, da sem to storil, kajti če bi parkiral za gostiščem na prelazu, bi s princesko morala čakati do polnoči, da bi odprli cesto. Zapora se je namreč končala šele dva kilometra onstran prelaza, kar je pomenilo, da bi morala ta dva kilometra opraviti pred in po turi. Nič, peljala sva se naprej še ta dva kilometra, do konca zapore, vmes pa sem razmišljal, kako bova po turi to pot prehodila, še bolj kje, ker bo cesta zaprta zaradi dirke. Potem sem se spomnil še na to, da je hrib, na katerega sva namenjena, tik nad cesto in da bova morala vso turo poslušati ropot dirkalnih avtomobilov... Ko sva pripeljala do konca zapore, sem že vedel, kaj nama je storiti. Peljala sva se naprej navzdol proti Spilimbergu, vse do odcepa ceste proti Preoneju. Tudi tam so bili redarji, ki so pobirali 10€ od tistih, ki so se pripeljali z one strani. Povprašal sem jih, v kakšnem stanju je cesta proti Preoneju, in bil vesel odgovora, da je normalno prevozna. Cesta je namreč sila ozka, nič več kot za avto, in včasih jo zaradi podora kamenja, recimo ob močnem deževju, tudi zaprejo. 

Karnijske Alpe in njih predalpski svet mi je že tolikanj znan, da sem na prelazu hitro premislil, katere hribe imam tod blizu na mojem spisku 'nekoč' in se spomnil na Val Preone in na turo nad to dolino. Ime hriba mi je sicer ušlo iz spomina, a sem se dobro spomnil fotografije izhodišča in tega, da je na parkirišču smerokaz, kjer piše, na katere hribe vodi pot in koliko časa traja vzpon nanje. Po sila ozki cestici sva se hitro pripeljala na planoto, kjer sva na parkirišču blizu Stavoli Pie della Valle res našla smerokaz, in kmalu zatem vzela pot pod noge.

Ko sem že mislil, da so vse tegobe za nama, me je pričela skrbeti še princeska. Njen pogled je bil bister in zvedav, tudi repek je veselo migotal sem ter tja, le korak ji ni in ni stekel kot običajno. Saj bo, sem si mislil, pa kar ni bilo. Sem ji prigovarjal naj pospeši, nič. Ji rekel bolj odločno, naj stopi že enkrat, spet nič. Vzel v naročje, pregledal tačke oziroma blazinice, jo zmasiral, še vedno nič. Že res, da ima skoraj štirinajst let in tudi jaz nisem od včeraj, ampak takega 'slow motiona' nisva imela niti na najzahtevnejših turah, ki sva jih že kar nekaj opravila. Capljala sva navkreber, nekaj časa jaz spredaj, nekaj časa ona, in po dolgem času, vsaj občutek je bil tak, končno prisopihala do Casere Teglara.

Če nama je bilo v gozdu vroče, je bilo tod prijetno, saj je rahlo pihljalo. Ko sem si ogledal nadaljnjo pot sem videl, da do vrha Teglare ni daleč in da bo pot sila strma. Ker sem predvideval, da bo princeska nadaljevala počasi, sem se odločil, da nadaljujeva in si počitek privoščiva na vrhu. Dejansko sem imel občutek, da sva tako počasna, da zlepa ne bova prišla nikamor. Do casere naju je pot vodila po precej zložni gozdni cesti, ki je bila včasih bolj podobna kolovozu in včasih mulatjeri. Teren je bil sila strm, zato je prav prijalo hoditi po njej, saj bi morebitna bližnjica, ki je sicer ni bilo, pomenila pravi kolenogriz. Nad casero sva stopila na travnat teren, bilo je, kot da bi hodila po mehki preprogi.  Nikoli ne bom vedel, ali je bila trava tista ali je bilo kaj drugega, da je princeska pospešila in se zagnala v breg, da sem jo komaj dohajal. Kmalu sem izgubil markacije in stezo, zato sva se vzpenjala kar naravnost navzgor, po najstrmejšem pobočju, ki je obetalo najkrajšo pot. Sila strmo, prava direttissima. Ne enkrat sem si pomagal z rokami, grabeč travo, da sem imel boljši občutek. V snegu bi bil še kako vesel dveh cepinov. Princeski je bilo na štirih tačkah lažje in tako kot sem se jaz nekajkrat ustavil na poti do casere in jo pogledal navzdol, češ kaj mečkaš, je tod podobno ona gledala mene, saj je šibala naprej in bila ves čas pred mano. Tudi nad. Strmina ni popustila vse do vrha, zato sva zadnjih nekaj deset metrov skoraj hropla in je na vrhu trajalo kar nekaj časa, da je bitje srca padlo na običajno raven. Vrh Teglare sva našla samo majhen betonski podstavek in nekaj železa v njem, drugega nič. Ker sem videl, da je greben do Valcalde kar dolg in da bo potrebno tudi malce gor in dol, sem še enkrat prestavil počitek. Princeska ni imela nič proti, urno je nadaljevala po grebenu naprej. Hiteč za njo sem godrnjal, češ spodaj sva skoraj stala, tu pa tako divjava, a sem se raje pomujal, kot da bi jo druge pol poti prosil naj upočasni, če sem jo že prve pol, naj stopi hitreje. Valcalda je bila vse bližje in bližje in ko sva zmogla še zadnjo vzpetinico, sva sedla na vrh poleg podrtega križa.

Princesko sem pocrkljal z nekaj briketi in koščkom sira, tudi nase nisem pozabil, potem sva malce ždela in se razgledovala in ko sem naredil še nekaj posnetkov, sva se odpravila navzdol. Del poti sva sestopala po taisti poti, kot sva šla navzgor, potem pa sva se po nekaj manj strmem pobočju, kot je vodilo na Teglaro, usmerila navzdol in previdno sestopila do casere. Tam sva se odžejala, saj je bilo pošteno vroče, potem pa nadaljevala s sestopom. Princeska proti mojim pričakovanjem ni upočasnila tempa, ko sva spet stopila na cesto, živahno in urno jo je drobila v dolino, jaz pa nekaj manj živahno in enako urno za njo. Pot v dolino je bila dolga, zato sem imel dovolj časa, da sem premišljeval o dnevu, ki ga živiva. Z zadovoljstvom sem ugotavljal, da nama prav nič ne manjka, ker brusiva pete drugje, kot sva sprva nameravala, in da se imava nadvse imenitno.

Precej utrujena sva se vrnila do avta, saj je bila kar dolga pot za nama. Tudi sonce je pripomoglo k utrujenosti, saj je bilo toplo, toplejše kot sva bila vajena na zadnjih nekaj potepih. Ni kaj, poletje trka na duri in temu se bo potrebno prilagoditi. Ko bodo jezera in morje dovolj topli, da se bo po turi lahko tudi zaplavalo, bo gotovo lažje.

Vožnja od izhodišča do Preoneja je bila previdno počasna. Cesta je sila ozka, motorista me nista mogla prehiteti, vse dokler se jima nisem umaknil na izogibališču. Vrh vsega sta bila dva ovinka navzdol tako zavita, da sem moral 'popravljati', da sem ju speljal. Na to, da bi tam moral peljati vzvratno, če bi se kdo pripeljal nasproti, raje nisem pomislil.

Ko sem doma urejal fotografije in je dan postajal dragocen spomin, se je princeska ulegla v njej najljubši položaj in utonila v sanje...

-> fotografije Monte Teglara in Monte Valcalda

Guslica in Snježnik

Veliki traven, sobota 25.5.2019

Nestabilno vreme, milo rečeno, še kar traja. Petkove vremenske napovedi niso obetale kaj prida, naju pa so srbeli podplati, saj sva imela en vikend kavča vrh glave dovolj. Popoldanske plohe nama niso dišale, nevihte še manj, hoja po snegu najmanj, saj je zima že davno mimo. Kam torej?

Gorski Kotar in otok Krk sta dovolj blizu, da tam opraviš imeniten enodnevni potep, po turi pa običajno ostane nekaj časa, da si še kaj ogledaš ali kje posediš. Grobniške Alpe sem že kar dobro spoznal, na Krku sva bila pred kratkim, zato sem se odločil, da se zapeljeva na Platak in se od tam povzpneva na Guslico in Snježnik. Med vožnjo proti Platku sem razmišljal o turah po Grobniški Alpah, kjer sva vedno naletela na medvedje sledi. Prej o zveri nisem razmišljal, nikjer in nikdar, kaj šele, da bi pomislil na srečanje. Tukaj pa so me sledi pripeljale do zavedanja, da je zver še kako prisotna, da je zelo verjetno, da naju je med vrsto potepov vsaj enkrat zaznala in da je prav možno, da smo si bili kdaj precej blizu. Ker princeska nikdar ni bila z nama, ture so bile zanjo predolge in prenaporne, sem bil in sem še prepričan, da bi se zver umaknila, če bi se srečali. Ali bi se tudi, če bi bil s princesko, ne vem, še manj, če bi moja zverinica zarenčala ali zacvilila... Razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, sem zaključil z odločitvijo, da se moja zverinica, zver in jaz pač ne bomo srečali. In pika.

Prazno parkirišče pri malem domu, kot pravijo Domu Sušak, mi je dalo vedeti, da družbe na poti ne bova imela, katera me v tisti, pogojno rečeno, divjini ne bi motila. Res sem bil presenečen, da ni bilo nikjer nikogar in da je bil tudi dom še zaprt. Princeska se je lenobno pretegovala v svojem boksu, ko sem se sprehodil do bližnjih kažipotov in pogledal, kam vodijo poti, potem pa sva se en, dva, tri pripravila in vzela pot pod noge. Odpravila sva se do smučišča Radeševo, ter po glavni cesti nadaljevala mimo velikega doma, kot pravijo Domu Platak, do odcepa pešpoti proti Guslici. 

Zložna pot naju je povedla v gozd, kjer so bile krošnje dreves že tolikanj olistane, da so se obsijane z jutranjim soncem lesketale v nebroj zelenih odtenkih. Luže na cesti in blatna pot so nama dale vedeti, da ni minilo dosti časa, kar je prenehalo padati. Višje v gozdu sem dobil podoben občutek, kot sem ga imel med potepanji po Grobniških Alpah. Počutil sem se, kot da bi bil sredi ničesar, nekje strašno daleč od ponorelega sveta. Tudi princeski se je dogajalo, saj me je vlekla od grmička do grmička in jih tako glasno ovohavala, da jo je bilo slišati, kot da bi smrčala. Počasi sva jo drobila proti Guslici, vsak v svojem svetu in svojih razmišljanjih, kar pred seboj zagledam veliko stopinjo v blatu. Nič drugačno kot so bile tiste, ki sem jih vedno znova videval med potepanji po Grobniških Alpah. Popraskal sem se po glavi, pogledal princesko, ki je veselo migala z repkom in me radovedno gledala in šel naprej; kaj pa nama je ostalo drugega. Nekaj časa sva se glasneje pogovarjala, malce sem udaril s palico ob drevo in skalo in nekajkrat zacepetal po tleh, da je bilo cepet slišati daleč v gozd. Tesnoba je bila kratkega veka, saj sva kmalu prišla nad gozdno mejo in je nadaljnja pot vodila po odprtem in preglednem svetu.

Prek krasnega travnika naju je pot privedla do ceste, kjer sva nedaleč naprej zagledala opuščene vojaške objekte, zapuščino bivše države. V drugo smer je pogled uzrl Snježnik, ki sploh ni bil videti daleč. Po cesti sva se odpravila do bližnje opuščene vojašnice, se okoli nje sprehodila in razgledala, potem pa poiskala zavetrn kotiček in si privoščila zaslužen počitek. Prazen žakelj ne stoji pokonci, ne pasji, ne človeški, zato sva si pošteno privezala dušo, potem pa malce ždela, saj ne gre, da bi s polnim želodčkom koj nadaljeval potep.

Po počitku sva se odpravila proti Snježniku. Do travnika, kjer sva prišla gor, po taisti poti, potem pa sva zavila v gozd. Enako pravljičen, kot tisti nad Hahličem, ki mi je dobesedno sedel v srce. Nizke bukve, umetelno skrivenčene, kot da bi jih naredil rokodelec in ne narava sama. Res so nekaj posebnega ta drevesca, ki kljubujejo silam narave. Kaj vse bi povedala, če bi znala govoriti. O ljudeh, ki so šli tod mimo, o ujmah, katere so prestala, o živalih, katerim so nudila zavetje... Gozda je bilo kmalu konec, najine pravljice pač ne, saj sva morala še do bližnjega vrha in od tam nazaj do izhodišča. Po travnikih sva jo drobila po položni poti sem ter tja do razpotja pod opuščenim domom, nato pa naju je čakala še zadnja strmina, ki je bila nad domom tolikšna, da sem si jaz pomagal z rokami, princeska pa je počakala, da jo dvignem in postavim na skalo nad njo. Vajena podobnih potov sva hitro opravila z nekaj zahtevnejšimi mesti in že sva sedla na skale vrh hriba. Pri domu in na vrhu je bilo kar nekaj pohodnikov. Prstov ene roke je bilo premalo, da bi jih preštel, prstov obeh pa preveč, gneče torej nobene. 

Počitek je bil kratkega veka, saj je bila pot od Guslice do tod kratka, glede sestopa pa sem tudi vedel, da prav dolg ne bo. Sestopila sva po razglednem grebenu, kjer je bilo zgoraj nekaj podobno zahtevnejših mest kot nad domom, zato sem princesko kar s povodcem 'abseilal' prek dveh, morda treh skokov, potem pa je pot zavila v gozd. Do razpotja, imenovanega Rimska vrata, sva skoraj pritekla, princeska je pač imela tak tempo, tam pa sva upočasnila in se po cesti in pešpoti vrnila na izhodišče.

Krasen dan je bil, res imeniten. Nikoli si ne bi mislil, da me bodo tisti konci tako prevzeli. Poti so večinoma nezahtevne, vrhovi, večina njih, neznani. Tako podobno drugim krajem in tako drugačno.

Ker so bile mize pred domom zasedene, kar me zaradi hladnega vetra niti ni motilo, sem si kavico privoščil znotraj. Ob zakurjenem kaminu sem srebal kapučino, misli pa so bežale nazaj in naprej, na pravkar opravljeni potep, na nekaj njih pred tem in na tiste, ki si jih obetam tod blizu in daleč stran.

-> fotografije Guslica in Snježnik