Javor (kolesarjenje)

Vinotok, sobota 31.10.2020

Prvi kolesarski potep po barju in mestu se je obnesel, kot kaže, sem preudarno izbral traso in nje dolžino. Posledic v obliki bolečih nog in krčev vsled pomanjkanja kolesarske kondicije ni bilo. Ker v gore ne smem, ljubljansko gričevje pa me ne mika, sem se odločil nadaljevati s kolesarjenjem. Če sem se občine med prvo epidemijo naveličal v nekaj dneh, saj je bila vsepovsod nepopisna gneča, sem se na drugo pripravil in si s kolesom odprl nova obzorja. Tako bom teh nekaj tednov zmogel precej lažje kot tiste spomladi. Potem pa... No, potem bo, kar bo. Dokler ne odpro meja, se bom izgubljal v domačih gorah in pil njih prelesti, čim bom zmogel na tuje, pa me pot zagotovo zanese v gore nad Sappado in Saurisom, morebiti celo kam dlje. Ob misli na ljube mi Karnijce me vedno znova prevzame žalost, saj imam občutek, kot da se ne smem vrniti domov... 

Zavedajoč se, da je tudi s kolesom lahko hitro prehitro, to je predolgo in prestrmo, sem pazljivo izbiral, kam naj se odpeljem na naslednjo turo. Izbral sem si tak kolesarski potep, kjer sem se lahko z ozirom na počutje in razpoloženje na kraju samem odločil, ali naj nadaljujem po strmejši in daljši poti, ali pa bo krajša in položnejša dovolj. Vožnja od doma do Štepanjskega naselja je bila prijetno ogrevanje. Meglice so se počasi razkrajale, sonca je bilo vse več in blizu Bizovika se je povsem zjasnilo.

Poganjanje pedal je bilo v trenutku prijetnejše, čeravno je hlad v senci še vedno ščipal v prste. Opisi navajajo, da je trasa zelo priljubljena med kolesarji, zato sem pričakoval,da nas bo kar nekaj, pa temu ni bilo tako. Samota je bila podobna tisti v gorah, časa in prostora za premišljevanja in spominjanja, tudi za želje in načrte, je bilo več kot dovolj. Kilometri so minevali kot za šalo, Podlipoglav je bil vse bližje in s tem tudi čas, da se odločim za krajšo ali daljšo pot. Srce me je vleklo v breg, na daljšo traso, razum pa mi je narekoval previdnost, češ, kondicije imaš še premalo. Počutje in razpoloženje sta bila na nivoju, noge "sveže", zato sem prisluhnil srcu. "Če klanca ne boš zmogel, greš lahko peš ob kolesu, v najslabšem primeru pa obrneš in se odpelješ po taisti poti domov", sem se pogovoril sam s seboj in močneje pritisnil na pedala. V križišču sem zavil proti Javorju, pričakujoč klanec, ki bo odločil, kako se bo odvila moja kolesarska (avan)tura. Dolge ravnine, ki sem jo zagledal pred seboj, ko sem pripeljal iz ovinka, sem bil sila vesel. "Več bo ravnega, manj bo klanca", sem se režal samemu sebi, in ugibal, koliko od štirih kilometrov do Javorja sem že prevozil.

Potem se je cesta postavila pokonci, nekje na začetku klanca me je dohitelo mlajše dekle na cestnem kolesu. "Dajmo, dajmo", je vzkliknila z nasmeškom, ko sva si bila vštric, in že je ni bilo več. Ti šment, sem si mislil, in odločneje stopil na pedala. Počasi sem prestavljal v nižje prestave, kmalu se mi je zdelo, da vrtim pedala "v prazno". "Dajmo, dajmo" sem si prigovarjal, držeč se nasveta dekleta, in počasi lezel v klanec. Noge so trpele, pljuča so hlastala za zrakom, konec prvega klanca, ki je bil sprva videti nedosegljivo daleč, je bil vse bližje in bližje. Na ovinku, kjer je bilo malce ravnine, sem se ustavil in naredil nekaj posnetkov. Vesel sem bil, da sem najhujši klanec zmogel, ne da bi stopil s kolesa. Tudi nadaljevanje je bilo uspešno, ustavil sem se šele blizu table Javor, prav tako zaradi fotografiranja. Potem sem zavil do cerkve in po krajšem počitku nadaljeval v zadnji klanec, ki me je pripeljal iz vasi. Ko sem videl, da se cesta preveša navzdol, se mi je pričelo kar smejati. Pri kapelici nekaj nižje sem se ustavil in oblekel, da me ne bi med spustom prepihalo.

Klanec do glavne ceste je bil tako strm, da sem imel občutek, da vozim v prepad, ko pa sem zavil proti Besnici, sem pritisnil na pedala, da je bilo veselje. V Besnici sem zavil proti Zalogu, vse do Podgrada je šlo skoraj samo od sebe. Tam sem  naletel na precejšnjo gnečo, avtomobili so bili parkirani na obeh straneh ceste, na cesti pa smo se drenjali kolesarji in pešci. K sreči je bilo tega hitro konec, čim sem zavil proti Zalogu je bilo bolje, takisto v nadaljevanju do doma, do koder sem imel še deset kilometrov ravnine. Bližje domu sem bil, bolj se mi je smejalo. Ne noge, ne zadnjica se niso pritoževali zaradi daljše poti in klancev na njej. 

"koliko časa še vas bom lahko samo sanjal?"

"takole opazujem gore skoraj izpred domačega praga"

Navigacijski pripomoček, ki je meril čas, razdaljo in višinsko razliko, je pokazal, da sem v treh urah in pol prevozil šestinštirideset kilometrov in opravil s slabimi štiristo metri višine. Popoldanski počitek je prijal, zvečer pa sem že raziskoval, kam naj se odpravim prihodnji dan. S kolesom, kako drugače, saj se v gore še ne sme.

-> fotografije Javor (kolesarjenje)