Žagarski vrh (kolesarjenje)

Listopad, nedelja 29.11.2020

Sivo jutro ni bilo nič kaj prijazno, ko sem sedel na kolo in se odpeljal na potep.

Po dobro znani cesti sem se skozi Sadinjo vas in Podlipoglav pripeljal do križišča Pance-Javor, kjer sem zavil proti slednjemu.

Na začetku klanca sem se podprl in slekel, prvič sem tod skoraj zakuhal, potem pa lagodno nadaljeval v strm breg. Če sem se prvič spraševal, ali bom strmino zmogel, sem se danes čudil temu, kako zlahka mi je šla od nog. V Javorju sem nadaljeval po makadamu v smeri Pečarja in prek nekaj klancev prišel do kapelice, kjer sem spet zapeljal na asfalt. Tam sem se toplo oblekel, celo podkapo sem si nadel, vedoč, da mi bo navzdol grede spet žvižgalo okoli ušes. Dan sicer ni bil tako mrzel, kot je bil pred tednom dni na Toškem čelu, da je bil topel, pa tudi ne bi mogel reči. Do odcepa cestice, ki vodi proti domu radioamaterjev na Žagarskem vrhu, je šlo samo od sebe, celo zavirati sem moral, tam pa sem spet pošteno pritisnil na pedala in še zadnjič zagrizel v breg. Klanec je bil kratek, mimogede sem bil pri domu. Le ta je bil ograjen, da se ne bi posedalo na klopcah pred njim. Saj se ve čemu, mar ne. Sprehodil sem se po travnatem slemenu v bližini in se razgledal.

Utrujenosti nisem čutil, vreme je bilo kanček prijaznejše kot na začetku, zato sem se odločil, da se vrnem po drugi poti, kot sem si sprva zamislil. "Namesto, da bi pri Pečarju zavil desno proti Besnici in se skozi Podgrad vrnil domov," sem skoraj na glas razmišljal, "boš pred Pečarjem zavil levo in se skozi Zagradišče spustil v Sadinjo vas, naprej pa pot poznaš skoraj na pamet." Rečeno, storjeno, samo nekaj trenutkov je minilo od odločitve do prvega koraka oziroma pritiska na pedala. Do odcepa, kjer sem zavil na makadam, sem srečal kar nekaj pohodnic in pohodnikov, tudi avtomobilskega prometa je bilo tod več, kot med vzponom na Javor. Makadamska cesta skozi gozd do Zagradišča mi je bila zelo všeč, saj sem bil v gozdu sam. Zaradi vlage ni bila prašna, kot zna biti recimo poleti, strmina pa je bila ravno pravšnja, da sem lahko drvel brez pretiranega zaviranja. Na asfaltu skozi Češnjico je šlo še kanček hitreje in kaj kmalu sem prikolesaril v Sadinjo vas.Tudi v nadaljevanju vračanja domov sem izbral drugo pot. Namesto skozi Spodnjo in Zgornjo Hrušico in Štepanjsko vas sem se zapeljal do Litijske ceste in od tam do Poti spominov in tovarištva. Po njej sem nadaljeval do športnega objekta Stožice, od koder sem imel do doma samo še nekaj malega.