Pot spominov in tovarištva - Pot (kolesarjenje)

Listopad, nedelja 1.11.2020

Če bi bil Kalimero, bi dejal:"To je krivica, zares!" Med tednom bi se najraje pokril čez glavo in spal naprej, ko se oglasi budilka, konec tedna pa se brez nje zbudim čim se zdani, čeravno bi lahko potegnil daleč v dopoldan. Narobe svet, mar ne? 

Po sobotnem kolesarjenju sem predvideval, da se mi v nedeljo ne bo ljubilo kaj dosti. Po sprehodu s princesko sem ždel pred računalnikom, srebal kavo in razmišljal, kaj mi je storiti. Če bi zunaj sijalo sonce, bi se kaj hitro nekam odpravil, v sivo in vlažno meglo pa me ni vleklo. Potem sem se spomnil na Pot, o kateri sem že nekajkrat premišljeval, in na to, da se lahko, če se v doglednem času ne zjasni, po najbližji možni poti vrnem domov. Četrt ure, če ne manj, sem potreboval, da sem pripravil vse potrebno, vključno mene, in vzel Pot pod kolesa.

Do Celovške ceste ni bilo daleč, pot do tja mi je bila znana, naprej do Koseškega bajerja pa sem šel malce po svoje, saj mi ni uspelo povsem udeti trase Poti skozi blokovsko naselje. Megla se ni in ni dala, komaj sem videl na drugi konec bajerja. 

Po Poti sem zadnjič hodil v osnovni šoli, katere odseke smo v tistih letih prehodili, mi je ušlo iz spomina. Zadovoljen z odločitvijo, da jo prekolesarim v celoti, me prešine, da sem se že doma odločil, da vzpon na Golovec izpustim - gneča zaradi zapore v občino je tam ob koncu tedna obupna - in se namesto prek njega zapeljem naokoli. "No, pa imaš spet nekaj v dobrem za prihodnjič" sem si zamrmral v brado, in nadaljeval s potepom. Kolesaril sem skozi Rakovo Jelšo, Murgle in Galjevico do Rakovnika in tam zapustil Pot. Vse do Livade sem kolesaril v vlažnem in hladnem vremenu, tam se je pričelo jasniti, postalo je topleje, vesel sem odločneje stopil na pedala. Mimo strelišča sem nadaljeval do Hradeckega ceste in po njej nadaljeval do Štepanjskega naselja, kjer sem zavil na Hruševsko cesto.

Tod mi je bila cesta domača, saj sem se po njej peljal dan prej, ko sem se odpravil na Javor. Takrat sem si tudi zapomnil, kje moram zaviti s ceste nazaj na Pot, kar sem storil malce naprej od Spodnje Hrušice. Če je bilo nekaj gneče na Poti v okolici Koseškega bajerja in mimo Murgel, drugod skorajda nič, me je tu presenetilo precej sprehajalcev, ki so večinoma prihajali iz fužinskega konca. Potreben sem bil počitka in pijače, a so bile vse klopce zasedene, zato sem se peljal naprej...

Mimo Fužinskega gradu v Polje in naprej proti industrijski coni Moste, kjer sem ob Poti končno našel primeren kotiček oziroma klopco na soncu, kjer sem pretegnil noge, nekaj malega pojedel in malce več popil. "Počasi se boš že navadil, kdaj počiti in kdaj kaj popiti in pojesti" sem se menil sam s seboj, "in potem bo "avtomatizem" tak kot je v gorah" sem zaključil. Šele med mletjem Frutabele in srkanjem izotoničnega napitka sem namreč ugotovil, da sem precej lačen in žejen. Tudi dan prej je bilo tako, v Zalogu mi je že tako krulilo v želodcu, da sem nameraval na črpalko po sendvič, kar bi tudi storil, če se že ne bi vračal domov. Počitek mi je dobro del, okrepčilo še bolj, in preostanek Poti do doma sem prekolesaril, kot bi s potepom šele začel. 

Od Novih Jarš domov sem podobno kot v Šiški kolesaril malce po svoje in malce po Poti in ko sem doma stopil s kolesa, mi je navigacijski pripomoček razodel, da sem v dobrih treh urah in pol prekolesaril osemintrideset kilometrov. "Le koliko jih bo prihodnjič, ko se pomujam čez Golovec" sem se vprašal in pospravil kolo v klet. 

Popoldan sem poskušal prinesti noter nekaj tistega, kar mi vsako jutro (z)manjka, a mi navkljub prijetni utrujenosti ni uspelo, zvečer pa sem že brskal po spletu in načrtoval prihodnja kolesarska potepanja. Na gore še pomisliti ne upam, se ve čemu, na to, koliko časa še bo občina ves moj svet, pač....

-> fotografije Pot spominov in tovarištva - Pot (kolesarjenje)