Listopad, nedelja 22.11.2020
Med tednom sem bolj razmišljal o tem, kam se bom odpravil kolesarit, kot o tem, kdaj se bo spet smelo v gore. Čudni časi, mar ne?
Minus tri stopinje je bilo zunaj, ko sem zajahal kolo, sončno jutro je bilo kot iz pravljice. Običajno imam s seboj nahrbtnik in v njem nekaj opreme in oblačil, tudi pijačo in prigrizek, če nanj ne pozabim, tokrat pa sem zdoma odšel light&fast. Tudi zato, ker, po pravici povedano, nisem bil niti najmanj prepričan, da mi bo zneslo prikolesariti do vrha. Do Podutika sem se primerno ogrel, potem pa...
Kmalu za zadnjo postajo LPP sem zapeljal v prvi klanec, tam še nisem vedel, da strmina ne bo popustila vse do vrha. Počasi sem sopel navkreber, uspelo mi je ujeti primeren ritem, v katerem sem navkljub naporu zelo užival. Na vrhu klanca sem zavil desno in s pogledom ošvrknil števec, da sem si zapomnil trenutno prevoženo razdaljo. "Tri kilometre boš pa ja zmogel" sem si prigovarjal, toliko je namreč smerokaz obetal do vrha. Krajši položnejši del ceste je prijal, noge so mu bile hvaležne, potem pa je šlo spet zares. Spomnil sem se številnih turnih smukov, predvsem tistih z veliko višinsko razliko, tudi tistih v Centralnih Alpah na najvišje vrhe, kjer so vzponi potekali nekako avtomatično - leva, desna.., leva, desna... Takrat sem si dejal, da sem vklopil avtopilota, pogosto se mi je uspelo tudi izklopiti in je bil ves moj svet skrčen na meter ali dva okoli mene in na trenutek, v katerem sem bil. No, danes se mi je podobno dogajalo na kolesu. Ujel sem pravšnji ritem in skoraj avtomatično poganjal pedali, miselno pa sem bil takisto odklopljen oziroma sem se vzpenjal sam v svojem svetu. Navkljub množici avtomobilov, kolesarjev in pešcev. Zamišljen, kot sem bil, sem za gostilno skoraj pozabil zaviti proti Lovski koči, res ni manjkalo dosti, da bi nadaljeval naravnost navzdol. Koj za prvim ovinkom, kjer je cesta postala precej ozka, sem vedel, da mi bo uspelo. Da mi pravzaprav že je, četudi so noge pekle in sem bolj hropel, kot sopel. Še zadnjih nekaj obratov in svet se je odprl, cesta položila in v daljavi sem uzrl zasnežene Kamniško Savinjske Alpe. Zapeljal sem malce naprej, da sem bil sam, si vzel nekaj časa za razglede in seveda za to, da sem se umiril, nadihal in spočil noge. Smejalo se mi je samo od sebe, zadovoljstvo je bilo še večje, kot pred časom na Rašici. Potem me je čakalo najslajše, tako kot pri turnih smukih, to je spust. Do Podutika je letelo, da je veselje, naprej do doma pa nekaj manj, saj je zmanjkalo klanca in sem spet moral vrteti pedala.
Ko sem pospravil kolo na toplo, sem se ozrl na turne smuči, cepine in dereze, vse to imam v kleti, in žalostno pomislil: "Koliko časa še...?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar