Ob Ljubljanici (kolesarjenje)

 Listopad, sobota 14.11.2020

Slutnja, da bo trajalo, se uresničuje. "Če te pobere prej, kot se bo spet smelo v svet, se ne boš sekiral" ni kaj prida tolažba, a se tudi take misli utrnejo v trenutkih žalosti in brezupa. Pasji sprehodi, veliko kolesarjenja, dobre knjige in izgubljanja v spominih s pomočjo bloga in foto albuma so kar dobra tolažba v teh nesrečnih časih. Tudi obujanje starih potepuških želja in načrtovanja novih vse pogosteje polnijo čas med slabimi, recimo jim žalostnimi, tudi težkimi trenutki, ki jih je iz dneva v dan več...

Spomladi sva se s princesko drenjala na Šmarni Gori, Debenjem vrhu in še kod in takrat so se med sprehodi porajale nove ideje. Spoznaval sem svojo občino na način, ki mi je bil tuj in vsiljen, zato pretirane radosti med temi sprehodi ni bilo, bolj je šlo za to, da se nekaj naredi za zdravje in da se ne čepi med štirimi zidovi. Sedaj mi spomladanska potepanja koristijo, saj so mi tisti kraji znani, za precej cest vem, kam vodijo, katere se da povezati, kod narediti krožen potep... In tako sem se danes odpravil na kolesarski potep ob Ljubljanici in sicer od Tromostovja do ribnika pod Debenjim vrhom.

Od Tromostovja sem smuknil do Špice, tam malce postal in se razgledal, se spominjal tistega maja z Majo ter nadaljeval do Kodeljevega in od tam proti Štepanjskemu naselju. Tega sem obvozil po lepi sprehajalno-kolesarski poti in ob Ljubljanici prišel do hidroelektrarne Fužine. Nadaljeval sem ob reki do mostu Harfa (vzhodna obvoznica), šel pod njim in po kolovozu med vrtički prikolesaril do Litijske ceste, po kateri sem nadaljeval proti ribniku, mojemu današnjemu cilju. Če je bilo nekaj malega ljudi v starem delu mesta in nekaj malega več na poti okoli Štepanjskega naselja, sem od hidroelektrarne naprej spet užival v samoti. Prometa je bilo tako malo, da ni omembe vredno. Na ovinku, kjer bi moral zaviti na stransko cesto proti Zavogljam, sem nadaljeval po glavni cesti, saj sem se odločil narediti ovinek do tam, kjer se prične vzpon proti Besnici. Podobno kot v gorah, se tudi na kolesu potepuške ideje utrinjajo ena za drugo. Potem sem se vrnil do tistega ovinka in od tam do Zavogelj ni bilo daleč. Mimo cerkve Svetega Urha sem se odpeljal do brvi, prek katere sem prišel do ceste, po kateri sva se pred kakega pol leta sprehajala s princesko po sestopu z Debenjega vrha. Do ribnika ni bilo daleč in kmalu je bila prva etapa za menoj. Sedel sem na štor ob vodi, zadovoljen s prekolesarjenim, in se nameraval lotiti dobrot. Še preden sem segel z roko v nahrbtnik, sem se spomnil, da bom poskrbel samo za žejo, saj je prigrizek ostal doma. "Ti šment," sem pomislil, "na biciklu pa res nimam sreče s hrano - ali jo je premalo ali pa je sploh ni." "Bom pač kolesaril, kot bi šel na zdravniški pregled," sem se pošalil sam s seboj, "to je na tešče." Do železniškega podvoza, blizu katerega je izhodišče za Debenji vrh, ni bilo daleč, od tam do doma pač, a sem pot poznal in mi je šla urno izpod koles. 

"Čas je, da se odpraviš še v druge konce svoje občine," sem si zabičal, ko sem pospravil kolo v klet, "skrajni čas". Če bo temu res tako, bo pokazal čas...