Jezerce Mühlen in Zirbitzkogel

V večnosti so gore prav tako minljive kot oblaki. 
                          

                        ( Robert Green )

Običajno v album fotografij vtaknem tudi nekaj Majinih, tokrat pa so prav vse fotografije njene ; je bilo moje razpoloženje take sorte, da je fotoaparat potoval na goro in z nje v nahrbtniku, varno skrit med pijačo, sadjem, pecivom, pasjimi briketi in gorniškimi potrebščinami. Recimo razpoloženju take sorte pomanjkanje navdiha.

Pred daljšim počitnikovanjem sva se odločila za krajše, da na kraju samem preveriva, kaj nama manjka in kje imava morebiti izkušnjo premalo.

Krajše sva si zamislila tako, da traja danes in jutri, da plavamo, da si zvečer kaj dobrega skuhamo, da se povzpnemo na lep vršac in da se imamo imenitno.  Vse to in še kaj sva našla v psičkom prijaznem kampu ob jezer(c)u Mühlen in bližnji okolici.

Šotor sva postavila lučaj stran od jezera, vozilo tik šotora in mizico s stoli malce vstran. Plaže imajo ob jezeru kar tri ; v kampu, javno poleg kampa in streljaj proč še pasjo. Ker kosmatinci prvih dveh ne smejo obiskati, smo vsi trije obiskali tretjo dvakrat in se pošteno naplavali. Voda je bila tako ali tako povsod enako mokra in topla.

Zvečer sva si skuhala več kot dobro ; testenine z inčuni, kaprami, olivami in paradižnikom, primerno začinjene, so imenitno sedle v želodčka.

Zirbitzkogel, katerega smo obiskali prihodnji dan, pa je bil ne samo lep, temveč tudi najvišji vršac Labotniških Alp (Lavanttaler Alpe) . Mi smo se nanj povzpeli po zahodni strani, od Tonnerhütte navzgor. 

Vzpon bi lahko razdelil na tretjine :)

Med prvo smo razmišljali, ali je vzpon sploh smiseln, ker je bilo hudo vroče. 

Med drugo smo si dopovedovali, da lahko kadarkoli obrnemo, če se nam bo zdelo prehudo. 

Med tretjo pa smo uživali, ker se je pooblačilo in ker je prijetno pihalo. 

Pri koči smo se ustavili bolj na kratko, le toliko, da smo se malce okrepčali in izmenjali nekaj besed s prijaznim oskrbnikom.

Obotavljanje in zložnejši korak navzgor se nam je obrestovalo, kajti sestop smo opravili sami v primerjavi z množicami med vzponom, pa tudi vreme se je zgoraj okoli vrha razjasnilo, tako da smo videli precej daleč naokoli. Tudi pot proti Waldheimhütte, od koder se nameravava na vrh povzpeti pozimi, se je lepo videla in smaragdno zeleno jezero nedaleč pod kočo prav tako. 

Z Majo sva po turi v dolini še enkrat skočila v jezero, nato pa smo odpotovali domov. 

Postanek v kraju Hüttenberg, kjer se je rodil in kjer ima zadnje počivališče Heinrich Harrer in kjer je tudi njegov muzej, sva preložila na naslednjič, kajti veliko je še gora v tistih krajih, ki se jih bo nekoč obiskalo.

Imeli smo se imenitno in več kot to, manjkalo nama ni nič, zmanjkalo še manj, izkušenj pa je bilo tudi dovolj, da sva zlahka zmogla.

Osojščica - Gerlitzen

Življenje najde svoje bogastvo v hrepenenju po svetu in svojo vrednost v hrepenenju po ljubezni.

                                 

                                                ( Rabindranath Tagore  )

Vsega se ne da opisati in o vsem ne gre, da bi pisal.  Dan dnevu sledi, dan dnevu ni enak. 

So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš, v trgovini nakupiš dobrot in odpotuješ v Rezijo, vse do zadnje vasi,  tik pod Kanin. Poklepetaš z domačini, se sprehodiš naokoli in si privoščiš pozen zajtrk v senci košatega drevesa. Nato se zapelješ do Humina, kjer se okrepčaš s kavico in dobro urico kasneje že čofotaš v toplem morju v Sesljanu. Potovanje, bogato doživetij, te zlakotni, zato si skuhaš kosilce nad doberdobskim jezerom, dan pa zaključiš v sosednji Gorici ponoči, s slastnim sladoledom.  

So dnevi, ko zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in zadovoljno poslušaš škrebljanje dežja po strehi, vedoč ,da ni potrebno nikamor in da se bova ves ljubi dan pretegovala in crkljala doma. Ne samo midva, tudi princeska obožuje pretegovanje in crkljanje in se nadvse rada stisne med naju.

In so dnevi, zadnja junijska sobota je bila taka, da zjutraj vstaneš, si očke pomaneš in se odpelješ k severnim sosedom, kjer že dolgo, predolgo nismo bili. V zadnji vasi pod hribom skočiš v trgovino, da napolniš hladilno torbo z dobrotami take in drugačne sorte, potem pa z avtom po gorski cesti opraviš prvo polovico vzpona, drugo polovico pa opraviš peš po pešpoti, ki je spodaj bolj gozdna cesta, višje bolj kolovoz in šele povsem zgoraj res pešpot. 

Na poti navzgor smo srečali več krav kot pohodnikov, kasneje, med sestopom, pa je bilo ravno obratno. Princeska je bila kravam zanimivejša, kot one njej. Osojščica je imeniten razglednik in tudi nam je bilo dano, da smo uživali v razgledih po Julijcih, Karnijcih, Karavankah, Nockbergih, po znanih in neznanih vrhovih in če ne bi bilo že zgodaj dopoldan precej kopaste oblačnosti, bi videli še več in še dlje. 

Po sestopu, tistem peš in tistem z avtom, smo si privoščili osvežitev v Osojskem jezeru. Našli smo plažo, ki ima ograjen pasji kotiček in ker drugih kosmatincev ni bilo, smo uživali v samoti, dovolj topli vodi in ravno prav toplim sončkom. Tudi sladoleda je bilo dovolj in je bil ravno pravi. 

Vsak zakaj naj bi imel svoj zato. Najini zakaji so imeli take zatoje, da sva, kdo bi si mislil, dan zaključila z večerjo ob zgornjem mangrtskem jezeru in s cappuccinom ob spodnjem.

In potem je pojutrišnjem tistega dné končno prišel tisti  dán . . . . . 

=> fotografije Osojščica - Gerlitzen

Monte Fara

" Narava je bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj "

                            ( Tomaž Zwitter )

Z Majo sva se tokrat nekega hriba prvič lotila drugič in med vzponom bolj ali manj glasno premišljevala o tretjič. 

Izhodišče je pod prelazom, ki ima sila privlačno ime Pala Barzana in tudi imena vasic tu in onstran prelaza so nekako pravljična ; na primer Andreis in Bosplans tu ali Pian delle Merie in Poffabro tam. Karnijske Alpe pač, oziroma njih predalpski svet, na samem robu naravnega parka Furlanski Dolomiti. 

Prvič sva prišla vrh prelaza pozimi, po napačni strani, in ker je bil zaprt, nisva (z)mogla preko. Drugič, to je tokrat, sva prišla pod prelaz na pravi strani in nama je bilo vseeno, da je bil še vedno zaprt, ker nisva imela namena iti preko. Tretjič nameravava priti na prelaz takrat, ko bo prevozen in po tistem, ko bova, bomo ob bližnjem jezeru Barcis nekaj dni šotorili . . .

Turo sva, smo zastavili kot običajno, to je po eni poti navzgor in po drugi navzdol. Precejšen del vzpona je potekal po gostem bukovem gozdu, kjer sva uživala v nebroj zelenih odtenkih, gornji del pa smo hodili ob robu gozda na eni in ob prepadnih strmalih na drugi strani, ter uživali v razgledih daleč dol po furlanski nižini. 

Križ vrh hriba na monte Fari ni na vrhu, temveč nekajkrat nekaj metrov nižje, zaradi boljšega razgleda pač. Vrh Fare smo nekaj časa poležavali pod toplim soncem, potem pa so nas oblaki, ki so se pričeli zbirati nad nami, napotili v dolino. 

Sestopili smo mimo planine, kjer smo še malce počili, nekaj ovinkov nižje od izhodišča, že v avtu, pa je padlo prvih nekaj kapelj dežja.

Naslednji dan sva izvedela,da se bo otoplilo in obema je zadišalo morje . . . 

=> fotografije Monte Fara

Monte Cesen

Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.

                                   ( Mark Twain )

Še preden sem prvič stopil na njegovo teme, sem vedel, da ga bom znova obiskal.

Pogosto začutim, ko prvič stopim vrh novega vrha, ali je to hkrati zadnjič ali ga bodem ponovno obiskal. In tudi, kateri so tisti, ki znajo biti pogosteje deležni mojega obiska . . .

Monte Cesen sem si ponovno zaželel že lani, pa je bilo ostalih dovolj in je leta prej zmanjkalo. Sedaj si ga želim še v snegu in zelo zna biti, da bova v eni od naslednjih zim tam zgoraj nekje šotorila in prenočila. Morda celo pod polno luno.

Tokrat je bilo napovedano tako, da bo vreme daleč naokoli precej slabo. Zato sva, smo se zapeljali malce dlje od daleč, da je bilo ne samo lepo, temveč naravnost čudovito. In to ne samo vreme. 

Do Valdobbiadeneja smo potovali po ta najhitrejši cesti, da smo imeli velik del dneva za vandranje. Vračali pa smo se po ta počasnejših, da smo lahko uživali v krajih, skozi katere smo potovali. Starodavne vasice, vinogradom ne konca ne kraja, zgoraj zeleno hribovje in nedaleč za njim Dolomiti, spodaj pa nižina vse tja do morja.

Večina njih se je zapeljala do konca ceste in imela do vrha slabe pol ure hoje. Tisti, ki niso šli na vrh, so nabirali regrat, ostali, ki niso nabirali regrata, pa so jadrali z zmaji in padali ali pa se vozili s kolesi. Takih, kot smo bili mi, hribolazcev, skoraj da ni bilo. 

Midva sva pustila vozilo spodaj, na Pianneze, in imela v breg za pet metrov manj od pol tisočaka in kdo bi vedel koliko v dolžino. Ker je bilo lepo, ker sem malce pozabil, kako je bilo v prvo in ker nama je prijalo vandrati, princeski pa sploh, smo v dolžino naredili zagotovo pol več od markiranega in v višino ne dosti manj od pol več za povrh. Če je lepo, je pač lepo in če je lepo, naj traja. 

Sestop sva, smo opravili po najkrajši poti, da smo hitreje zmogli do sladoleda v dolini. Tudi princeska ga je bila nekaj malega deležna. Sladoled je sladoled in ga je najpametneje polizati kar tam in takoj, zato sva tako tudi storila. Prosecco, peneče vince, ki je doma prav v tistih krajih, pa je take sorte, da se ga lahko tudi s seboj vzame, zato ga bova kaj kmalu srebala doma, ob sladkanju z jagodami.

Nekaj dolin in voda naprej, nedaleč od tam, pa naju že pričakuje mestece Asolo z Monte Grappo nad njim in zna biti, da nama bo Benečija sedla enako globoko v srce, kot nama je Furlanija.

=> fotografije Monte Cesen

Monte Cuar

Ena najbolj tragičnih plati človeške narave je, da odlašamo z življenjem.
Sanjamo o čarobnem rožnem vrtu na obzorju, namesto da bi se veselili vrtnic, ki že danes cvetijo pod našim oknom.

                                                                      (Dale Carnegie)

Kdo bi vedel, kolikokrat vdahneš, preden izdahneš. In . . . se ti odšteva tudi, ko vzdihuješ od sreče in veselja ?

Okoli Humina, kateremu ne zmoreva reči drugače kot najina Gemona, se najde vseh sort gričev, hribov in gora. Še najraje greva na ono stran Tilmenta, v Karnijce. Zna biti, da je to najina pravljična dežela, kajti tam se imava vedno znova vedno pravljično lepo. Tudi ljudje, ki jih srečujeva v tistih krajih, so nekako pravljični, polni topline in prijaznosti.

Cuar po furlansko pomeni rog, tako da me močno zanima, kako bi Furlani poimenovali Matterhorn ?!  Hrib namreč ni ne rogat, ne skalnat, saj je na vrhu poraščen s travo in od daleč prej spominja na ženske nedri, kot na kaj ošiljenega, da ne rečem špičastega. 

Ker radi delamo krožne ture, smo tokrat zaokrožili tako z avtom, kot peš. Na izhodišče, sedelce Cuel de Forchia, smo se pripeljali iz Forgarie in se po turi z njega odpeljali v Avasinis. Peš pa smo šli gor po strmejši poti in dol po položnejši, naokoli, mimo planine Malga Cuar. 

Vreme je bilo tako, da nismo videli prav dosti in ne ravno daleč, pa tudi sončne kreme nisva potrebovala. Zima se tod še ni povsem poslovila, saj je pod vrhom v gozdu  še nekaj snega, drevje na osojni strani je še v popkih, na prisojni šele pričenja zeleneti, trobentice in žafran pa cvetijo, kot so drugod pred mesecem in več. 

Z Majo sva si večerjo v naravi pripravila sama na samem, pod drugim hribom, kavico in sladoled pa sva si pustila postreči v Gemoni.

Naj bo kakorkoli že, midva bova še kar vzdihovala . . . 

=> fotografije Monte Cuar