V sivem in meglenem jutru sva odpotovala zdoma. Kar dolga pot je bila pred nama, saj sva morala skozi dve državi, da sva s turo lahko začela v četrti. Iz Nemčije, kjer počitnikujeva, sva skozi Avstrijo in Švico odpotovala v Liechtenstein in tam po strmi in ovinkasti cesti do vasice Malbun.
Tudi tu je bilo vreme bolj kot ne oblačno, a so bili oblaki k sreči dovolj visoko, da nisva bila prikrajšana za razglede. Najina gora nad zatrepom doline je bila lepo vidna, prav tako pot do grebena in po njem na vrh.
Začela sva počasi, lenobno, kot da se nama ne ljubi kaj dosti. Princeska je ovohavala okolico in vsake toliko spustila par kapljic, jaz pa sem se razgledoval po okoliških gorah in vsake toliko naredil kakšen posnetek. Ko sva zapustila cesto in stopila na peš pot, nama je korak lažje stekel in ko sva zmogla do grebena, sva že imela običajen tempo.
Po krajšem počitku in razgledovanju sva nadaljevala s potjo. Snežna zaplata ob poti je razveselila princesko, videti je bilo, da je začudena nad drugačno podlago, kot sva jo imela do tod. Do vrha naju je čakal še skalni skok, zavarovan z jeklenico in nekaj bolj podrtega sveta, kjer sva šla malo po svoje, da se nama je manj mlelo pod podplati, potem pa sva zadovoljno sedla pod križ. Privezovanje duše je bilo dolgotrajno, saj sva snedla vse, kar sem imel v nahrbtniku.
Ko sva se še odžejala, sva počasi začela s sestopom. Res počasi, nič drugače, kot nekaj ur pred tem z vzponom. Tudi sonce je počasi začelo siliti izza oblakov in spodnjega pol sestopa nama je bilo že kar vroče. V vas sva prikrevsala, kot da je ne vem kako dolga in težka pot za nama. Vodnjak ob poti je poskrbel, da sva se malce osvežila in očedila, potem pa sva v bližnjem gostišču sedla na teraso in si privoščila osvežilni napitek. Jaz, kot običajno na počitnicah, brezalkoholno pšenično pivo, princeska pa skodelico sveže vode. Tudi kot običajno, ne samo na počitnicah.
Pri avtu sem gorniška oblačila zamenjal z mestnimi, recimo tako, potem pa sva se odpeljala v Vaduz. Sprehodila sva se po mestecu, se razgledala in si za slovo v Dolce Viti privoščila okusen sladoled.
Če sva sem potovala po avtocesti, da bi bila hitreje na izhodišču, sva se domov vračala po lokalnih cestah. Pot naju je prav tako vodila skozi Švico in Avstrijo, le da sva se sedaj vozila skozi mesteca in vasi. Blizu doma, že v Nemčiji, je v vasici, podobni naši Mojstrani, štopal mlajši par. Oba hribovsko napravljena, z nahrbtnikom in palicami v rokah. Ustavim in ju povprašam, kam sta namenjena. Povesta mi, da sta med sestopom v vasico videla, kako jima je pred nosom odpeljal avtobus, zadnji ta dan. In da sta namenjena v Oberstdorf. Z veseljem sem ju zapeljal domov, čeravno sem moral narediti majhen ovinek.
Ko sva ponoči utrujena legla k počitku, sva soglasno sklenila, da si po treh potepuških dneh vzameva dan počitka. Kdor se trudi, se pač utrudi.
=> fotografije Augstenberg in ščepec Vaduza
Ni komentarjev:
Objavite komentar