Spet sva s pridom izkoristila vozovnico za neomejeno uporabo žičniških naprav v Oberstdorfu in Kleinwalsertalu, brezplačno seveda, in si občutno skrajšala in olajšala turo. Hoher Ifen se namreč dviga nad kraško planoto Gottesacker, kako je na kraškem svetu poleti, pa se ve. Toliko bolj, kadar so kraji v primežu vročinskega vala.
Izhodišče oziroma parkirišče sva imela pod kočo Auenhütte, pot pod noge pa sva vzela na zgornji postaji gondole pri Ifenhütte. Da na poti ne bova sama, sva vedela vnaprej, da nama bo vroče tudi, zato naju ne eno, ne drugo, ni (z)motilo.
Do razpotja nekaj višje nas je šlo kar nekaj, tam pa jih je večina nadaljevala na Hahnenköpfle. Spustila sva se pod ostenje Hoher Ifna in po lepo speljani poti prek melišča prišla do zavarovane poti. Čeravno nič posebno težkega, kvečjemu izpostavljeno, je že začetni del marsikomu povzročal težave, nekaj njih si je celo nadelo samovarovalni komplet. Vajena takih in tej podobnih poti sva jih s princesko prehitela in hitro zmogla kratek zahtevnejši del vzpona. Ko sva stopila na vršna pobočja, so skalo zamenjale travnate poljane, po katerih je korak drugače stekel, kot je tekel nižje na melišču in po zavarovani polici. Princeska je bila, ne prvič tako, deležna pohval in na vrhu, do kamor nisva imela daleč, je bilo slišati tudi nekaj takega: Ti šment, tako zahtevna pot, da se je marsikdo ne upa lotiti, potem ti pa pes primaha na vrh. Na prostornem vršnem pobočju sva zlahka našla dovolj samoten kotiček, da sva se na samem okrepčala in odpočila.
Preden sva pričela s sestopom sem se še razgledal in si ne prvič v teh dneh zaželel nekoč obiskati te kraje s turnimi smučmi. Kdo ve, ko pa je teh nekoč vse več in nič ne kaže, da se bodo nehali nabirati. Sestop do melišča je minil hitro, na zavarovanem delu sva bila sama, potem pa sva se usmerila po dolini navzgor in se odpravila še na bližnji Hahnenköpfle. Po skalah in šodru sva sopla navkreber, vročina je bila res pasja. Med krajšim počitkom mi je princeska zadremala v naročju, potem sva popila, kar sva še imela in se zatem odpravila navzdol.
Ko sva se z gondolo vrnila v dolino, je bila Auenhütte na najino presenečenje zaprta. Vodo za princesko sem zlahka našel, jaz pa sem se odžejal v gostišču nedaleč stran in tam blizu nakupil še nekaj dobrot za domov.
Med večernim ždenjem na terasi so misli že uhajala na dan po jutrišnjem, na pot domov in na gorniške želje v drugi polovici počitnic ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar