Monte Volaia

Veliki srpan, sreda 15.8.2018

Monte Volaia je prvič pritegnila mojo pozornost, ko sem lani poleti počival vrh Cime Ombladeet. Konec pomladi, med vzponom na Monte Navagiust, je mogočno ostenje Volaie nad jezerom Bordaglia ves čas privlačilo moje poglede, zato sem sklenil, da z obiskom ne bom odlašal.

Ko sem se minulo nedeljo vračal iz  Cime Sappade, še ves pod vtisom čudovitega vzpona na Piccolo Siero, sem se spomnil nanjo. Med vožnjo proti domu sem premislil, kaj pravijo opisi in se odločil, da za izhodišče izberem Pierabech oziroma pot, ki se prične pri polnilnici mineralne vode nekaj naprej. Prav tako sem sklenil, da se na pot odpravi tudi princeska, saj sem vedel, da bo vsa težja mesta zlahka zmogla z mojo pomočjo.

Po počitku v ponedeljek in pripravah v torek, sva danes zgodaj odpotovala zdoma. Tako zgodaj, da bi skoraj morala počakati, da se zdani, ko sva pripotovala na izhodišče. Jasno nebo je obetalo lep dan, prijetno razpoloženje obeh pa obilo veselja med potepom. Po že precej domači poti sva se odpravila v breg in pri razcepu poti, kjer gre ena proti planinama in jezeru Bordaglia in druga proti Forcelli Ombladeet, nadaljevala po slednji. 

Kmalu sva prišla do skoraj porušenih stanov na spodnji planini Ombladeet di sotto, kjer sem nameraval malce počiti. Ker pa je bilo tod vse zaraščeno, sva nadaljevala do zgornje planine Ombladeet di sopra in si pri dobro ohranjeni caseri malce oddahnila in se odžejala. Navdušila me je domiselna zaščita poslopja pred snežnim plazom, ki je bila postavljena tik za njim. Pot naju je nato pripeljala do vodnjaka, katerega sem bil vesel, saj sem vedel, da nama bo med sestopom prišel še kako prav, in kmalu zatem na škrbino Forcella Ombladeet.

Nadaljevanje poti, speljane v kdo bi štel koliko okljukih, naju je pripeljalo do ruševin vojaških objektov tik pod vrhom Tacca del Sassonero, tam pa se je začelo prečenje pod sam vrh Volaie. Pot je vodila po policah, ki so bile včasih poličke, prek skokov, kjer si je bilo potrebno pomagati z rokami, in po skrotastem svetu, kjer sva morala popaziti na korak. Pot je bila ves čas bolj ali manj izpostavljena, zato sva napredovala počasi in previdno, saj varoval vse do vrha ni bilo. Počitek na vrhu nama je dobro del, saj je bila pot do tod dolga in naporna.

Ko sva se pripravila na sestop, je na vrh prišel mož, ki je bil nadvse presenečen, da zgoraj vidi psa. Z ozirom na zahtevnost poti jih verjetno prav veliko res ni bilo gori. Sestop do ruševin nama je šel lažje izpod nog, kot sva mislila, in ko sva prišla do njih, sva se odločila še za en počitek. Mehke trave so kar klicale po tem, da nekdo sede na njih in z veseljem sva jih uslišala. Ko so se nad nama in nad okoliškimi gorami pričeli zbirati oblaki, sva nadaljevala s sestopom, saj nobenemu ni bilo do tega, da naju bi preganjalo slabo vreme. Do avta sva se vrnila po taisti poti, kot sva šla navzgor in obema se je spodnje pol poti zdelo daljše kot zjutraj, vsaj vleklo se nama je tako.

Med potovanjem domov se mi je utrnila imenitna ideja, kam prihodnjič. Še preden je pravkar opravljena tura postala čudovit spomin, me je že vabila nova.

=> fotografije Monte Volaia