Pozimi sem po nekaj letih spet stopil na turne smuči in veselju ni bilo ne kraja, ne konca. Vse do konca, do takrat, ko je zmanjkalo snega.
Med vzponi, ko sem na smučeh sopel v breg, sem pogosto premišljeval o poletju, o kopnih turah, takšnih, kakršne sem sam ali v družbi opravil pred leti. O zahtevnejših brezpotjih, o turah, kjer je potrebno zlesti kako dvojko, o bolj ali manj zahtevnih ferratah, o vsem, kar mi je bilo svoje čase v veliko veselje.
Razmišljanja so me pripeljala do tega, da sem se odločil, da se tudi poleti počasi vrnem na stara pota.
Če mi je prvih nekaj zavojev zadostovalo, da sem prišel tja, kjer sem že bil, sem vedel, da v strmi skali ne bo šlo tako zlahka. Če drugega ne, mi je lani Creta Grauzaria zgovorno pokazala, kje sem.
Za prvo stopničko na stara pota sem izbral Piccolo Siero. Zahtevnejše brezpotje, kjer sem si nekajkrat pomagal z rokami in kjer sem moral pazljivo iskati pot, čeravno so mi bili v pomoč možici in obledeli bolli rossi. Tura me je navdušila in začel sem razmišljati, katera gora bi bila primerno nadaljevanje. Utrnilo se mi je, ko sva se s princesko vračala z Monte Volaie.
Vzel sem si dan počitka, tudi za to, da ponovno preberem opise in da strnem svoje vtise, ki so, sicer že precej zbledeli, še dovolj živi, da sem vedel, kaj lahko pričakujem na poti.
Vzpon sem si olajšal z gondolo. Mož, ki je prodajal vozovnice, me je dvakrat vprašal, če res samo navzgor. Kot kaže, se jih bolj malo pelje enosmerno. Mimo kapelice, kjer je bilo nekaj nun, sem se po krajšem sestopu povzpel na Prevalo, kjer se je moja tura pravzaprav šele začela.
Med prečenjem pod Vršiči pod Lopo sem se spominjal mojih premnogih potov tod, tako tistih peš, kot tistih na smučeh. Turni smuk v Možnico, na primer, je res imeniten in upam, da ga ob priliki ponovim(o). Preden sem prišel pod Lopo, sem se povzpel še na škrbino med njo in Golovcem, saj naj bi se nanjo brez večjih težav prišlo tudi od tod. Recimo med prečenjem Vršičev pod Lopo.
Nato sem nadaljeval do sedelca na vzhodni strani Lope, tam pospravil palice za skalo in se pripravil na zahtevnejši del vzpona. Skok, prek katerega je potrebno splezati, če hočeš na vrh, sem pred leti obšel po polici v levo in se nato prek gladkih skal zavihtel na trave nad njim. Danes mi te skale na koncu police niso dišale, zato sem se skoka raje lotil na njegovem povsem desnem robu. Dva potega in prestopa sta bila dovolj, da sem ga zmogel in pot do vrha je bila odprta.
Nadaljevanje ni bilo povsem enostavno, saj so bili prehodi pod vrhom strmi in sem si marsikje pomagal z rokami, a najtežje je bilo za menoj. Na vrhu sem se sprehodil po vršnem pobočju in se razgledal, potem pa sedel poleg velikega možica in se pošteno okrepčal.
Sestop do skoka mi ni delal težav, tam pa sem našel prusikovo vrvico, namenjeno za spust po vrvi prek skoka, katere med vzponom nisem opazil. Bila je nekako na sredi med koncem police in mestom, kjer sem šel gor in tam je bilo tudi najlažje priti prek skoka. Kmalu sem bil pri palicah, kjer sem malce počil, potem pa nadaljeval s potjo v dolino. Do Prevale sem sestopil po taisti poti, od tam pa pod Pobičem v dolino.
Prekrasna tura, ki mi je še za kanček bolj odprla vrata na stara pota. Kam sedaj, vem. Kaj sledi, takisto.
=> fotografije Lopa
Ni komentarjev:
Objavite komentar