Ko sva s princesko pred mesecem dni posedala vrh Crete Forate, sem se kot običajno razgledoval po okoliških gorah. Videlo se je daleč in veliko, še najbolj pa sta moj pogled dražili bližnji Monte in Piccolo Siera. Za začetek sem se namenil povzpeti na nižjo, nekaj lažje dostopno Piccolo Siero in sicer iz Cima Sappade.
Še v mraku sem stopil na pot nasproti kapelice, kjer je odcep ceste proti izviru reke Piave. Cesta, ki pelje proti koči Siera, je bila polna luž in blata, videti je bilo, da je tod še pred kratkim deževalo. Jutro je bilo sivo in oblačno, oblaki so bili k sreči dovolj visoko, da so se videle okoliške gore. Počutil sem se podobno osamljenega kot na Rutarskem Vršiču, saj je princeska ostala doma, ker bi bila tura zanjo prezahtevna.
Tudi z iskanjem poti je bilo podobno kot na Rutarskem Vršiču. Začetek poti 318, ki je povezava poti 316 in 319, ni bil označen, zato sem ga poiskal s pomočjo navigacijskega app-a na telefonu in zemljevida. Ko sem pot 318 udel, je bilo z orientacijskimi težavami konec in do planine sem zmogel kar hitro. Pred zahtevnejšim delom vzpona sem si pri Caseri Siera privoščil krajši počitek, potem pa nadaljeval s potjo.
Do odprtega sveta me je ločilo kakšnih dvesto višinskih metrov, kjer sem moral skozi gosto rušje in visoke trave in ker je bilo oboje dodobra namočeno, sem ven prišel premočen do kože. Hlačnice sem moral ožeti, saj so se napile vode, tudi s spodnjim delom majice ni bilo drugače, o čevljih oziroma o tem, kako je bilo v njih, pa raje ne bi.
Kmalu sem prišel do razpotja, kjer se razcepijo poti proti Monte in Piccolo Sieri. Nadaljeval sem po slednji, sledeč rdečim pikam in možicem, ki so obetali najlažjo smer vzpona. Po daljšemu vzponu v desno, med katerim sem moral prečiti nekaj grap, me je pot povedla strmo navzgor do grebena in od tam levo pod Monte Siero. Po lepi polički sem prišel na sedlo med Sierama in ko sem zmogel še zahtevnejši skok, sem stal vrh Piccolo Siere. Srečen sem se usedel poleg možica in dolgo časa užival v početju niča.
Potem sem se slekel do spodnjic, ožel majico in hlače in ju pustil sušiti, enako se je godilo čevljem in nogavicam. Vreme se je ves dan kujalo, oblaki in megle so uspešno kljubovali soncu. Le na vrhu jih je zmoglo sonce za krajši čas, dovolj, da sem za silo posušil oblačila in obutev. Če je bila Creta Forata pred dobrim mesecem dni radodarna z razgledi, mi Piccolo Siera tega veselja ni namenila. Ko sem se okrepčal, za silo posušil in nekaj sila malega razgledal, sem z nekaj kamni povišal možica in se odpravil v dolino.
Previdno sem sledil stezi in možicem, saj je bil razved kar zahteven. Pot mi je šla dobro izpod nog in kmalu sem prišel do zadnje grape, ki sem jo moral prečiti, da sem se vrnil do razpotja. Tam sem srečal par, ki se je vzpenjal proti Piccolo Sieri. Fant se je dajal s skokom, ki je bil izven poti in je vodil v napačno smer, zato sem ga usmeril na poličko, po kateri sem prišel, dekle pa je bilo še pod njo in je komaj zlezlo nanjo. Povedal sem jima, da je pot višje zahtevnejša, kot je bila do tod in da se zna popoldan vreme skujati. Ura je bila namreč poldan. Potem smo šli vsak svojo pot, onadva naprej gor in jaz nazaj dol. Malce sem ju še opazoval, dokler se nista skrila za rob in videl, da sta šla tam, kjer sem šel gor in dol s palicami, skoraj po vseh štirih. Čeravno se me ni tikalo, sem imel slab občutek, saj se je zdelo, da nista povsem dorasla turi.
Na planini sem malce počil in poklepetal z domačini, potem pa hitro opravil s preostalim delom sestopa v Sappado.
V bližnjem albergu sem si privoščil macchiato in radler, potem pa srečen vsled prekrasne ture odpotoval proti domu.
=> fotografije Piccolo Siera
Še v mraku sem stopil na pot nasproti kapelice, kjer je odcep ceste proti izviru reke Piave. Cesta, ki pelje proti koči Siera, je bila polna luž in blata, videti je bilo, da je tod še pred kratkim deževalo. Jutro je bilo sivo in oblačno, oblaki so bili k sreči dovolj visoko, da so se videle okoliške gore. Počutil sem se podobno osamljenega kot na Rutarskem Vršiču, saj je princeska ostala doma, ker bi bila tura zanjo prezahtevna.
Tudi z iskanjem poti je bilo podobno kot na Rutarskem Vršiču. Začetek poti 318, ki je povezava poti 316 in 319, ni bil označen, zato sem ga poiskal s pomočjo navigacijskega app-a na telefonu in zemljevida. Ko sem pot 318 udel, je bilo z orientacijskimi težavami konec in do planine sem zmogel kar hitro. Pred zahtevnejšim delom vzpona sem si pri Caseri Siera privoščil krajši počitek, potem pa nadaljeval s potjo.
Do odprtega sveta me je ločilo kakšnih dvesto višinskih metrov, kjer sem moral skozi gosto rušje in visoke trave in ker je bilo oboje dodobra namočeno, sem ven prišel premočen do kože. Hlačnice sem moral ožeti, saj so se napile vode, tudi s spodnjim delom majice ni bilo drugače, o čevljih oziroma o tem, kako je bilo v njih, pa raje ne bi.
Kmalu sem prišel do razpotja, kjer se razcepijo poti proti Monte in Piccolo Sieri. Nadaljeval sem po slednji, sledeč rdečim pikam in možicem, ki so obetali najlažjo smer vzpona. Po daljšemu vzponu v desno, med katerim sem moral prečiti nekaj grap, me je pot povedla strmo navzgor do grebena in od tam levo pod Monte Siero. Po lepi polički sem prišel na sedlo med Sierama in ko sem zmogel še zahtevnejši skok, sem stal vrh Piccolo Siere. Srečen sem se usedel poleg možica in dolgo časa užival v početju niča.
Potem sem se slekel do spodnjic, ožel majico in hlače in ju pustil sušiti, enako se je godilo čevljem in nogavicam. Vreme se je ves dan kujalo, oblaki in megle so uspešno kljubovali soncu. Le na vrhu jih je zmoglo sonce za krajši čas, dovolj, da sem za silo posušil oblačila in obutev. Če je bila Creta Forata pred dobrim mesecem dni radodarna z razgledi, mi Piccolo Siera tega veselja ni namenila. Ko sem se okrepčal, za silo posušil in nekaj sila malega razgledal, sem z nekaj kamni povišal možica in se odpravil v dolino.
Previdno sem sledil stezi in možicem, saj je bil razved kar zahteven. Pot mi je šla dobro izpod nog in kmalu sem prišel do zadnje grape, ki sem jo moral prečiti, da sem se vrnil do razpotja. Tam sem srečal par, ki se je vzpenjal proti Piccolo Sieri. Fant se je dajal s skokom, ki je bil izven poti in je vodil v napačno smer, zato sem ga usmeril na poličko, po kateri sem prišel, dekle pa je bilo še pod njo in je komaj zlezlo nanjo. Povedal sem jima, da je pot višje zahtevnejša, kot je bila do tod in da se zna popoldan vreme skujati. Ura je bila namreč poldan. Potem smo šli vsak svojo pot, onadva naprej gor in jaz nazaj dol. Malce sem ju še opazoval, dokler se nista skrila za rob in videl, da sta šla tam, kjer sem šel gor in dol s palicami, skoraj po vseh štirih. Čeravno se me ni tikalo, sem imel slab občutek, saj se je zdelo, da nista povsem dorasla turi.
Na planini sem malce počil in poklepetal z domačini, potem pa hitro opravil s preostalim delom sestopa v Sappado.
V bližnjem albergu sem si privoščil macchiato in radler, potem pa srečen vsled prekrasne ture odpotoval proti domu.
=> fotografije Piccolo Siera
Ni komentarjev:
Objavite komentar