Rutarski Vršič

Veliki srpan, petek 10.8.2018

Prva polovica počitnic je mimo in po dnevu počitka sem se spet odpravil v robe.

Začel sem pri starem Špiku, še v mraku. Do tam, kjer smo pred davnimi časi parkirali vozilo, sem razmislil o zadnjem, tudi edinem, obisku Rutarskega Vršiča. Kakih dvajset let bo tega in čeravno mi je tura ostala v lepem spominu, so podrobnosti s poti zbledele. Strm začetek kolovoza me je lepo ogrel, potem pa sem zložno nadaljeval proti krnici Za Akom. Pot do tja je bila polna spominov na minule čase. Na Rušico, Malo Martuljško Ponco, Zgornji Kotel in Rutarski Vršič. Nenazadnje tudi na Jugovo grapo, ki sva jo presmučala z Big Foot smučmi istega dne, kot Rokavski ozebnik. 

Ko sem po skobah zmogel preko edinega malce sitnega mesta do krnice, sem zavil desno navzgor, da pogledam kod vodi pot do bivaka, potem pa nadaljeval po eni mnogih stečin nazaj dol v krnico oziroma grapo. Ob levem robu sem nadaljeval navkreber, oprezajoč za stezo in možicem, ki bi me usmerila na pot proti Rutarskemu Vršiču. Vedel sem, da se pot odcepi v gozd, zato sem se, ko sem prišel do rušja, obrnil in se vrnil do možica spodaj v grapi. V drugo sem začel oprezati za potjo, tokrat počasneje. In v drugo prišel do rušja, ne da bi jo našel. Še enkrat sestopim do tam, kjer sem že dvakrat začel, grem v gozd in si rečem: "Pot pelje iz desne v levo, zato jo boš prej ali slej prečkal". Lomastim po gozdu, ki je vse težje prehoden, potem zaidem v tako grmičevje, da sem se ga komaj rešil, in se na koncu priplazim ven tam nekje, kjer sem že dvakrat obrnil. Ker mi ni nič jasno, nadaljujem od možica do možica navzgor pod Tri macesne in Široko peč do razglednega prostorčka, kjer si privoščim zajtrk.

Misel, da je odcep poti zaraščen, hitro odmislim, saj vem, da je tam vedno velik možic. In da je pot dokaj široka in razvidna. Ko meljem zajtrk, razmišljam o turi pred davnimi časi in se trudim spomniti podrobnosti s takratnega potepa. In se tako domislim, da sem takrat v opisu prebral, da spodaj zavijemo v levo grapo. Nato se spomnim, da sem jaz danes v grapo prišel višje in ... Pogoltnem zadnji grižljaj, naredim nekaj požirkov in že skoraj tečem navzdol. Do tistega možica, kjer sem trikrat začel iskati pot in še naprej navzdol, do naslednjega možica, kjer grem po stezici desno v redek gozd in ko stopim iz njega, me pozdravita velik možic in pot, ki sem ju iskal več kot uro. Ti šment, si rečem, kaj takega pa že dolgo ne. Skoraj, da sem se že sprijaznil z rekom: "Gora ni hotela" in pričel s sestopom.

Hitro stopim v breg in po manj strmih delih poti skoraj tečem. Popoldan je namreč napovedano poslabšanje vremena in v tem času, ko sem iskal pot, so se okoli gora že začeli zbirati oblaki. Precej upehan pridem na vrh, kjer malce posedim in se razgledam, potem pa se odločim, da bom sestopil na drugo stran do Belega potoka, saj se je vreme spet malce izboljšalo.

Tudi navzdol sem hitel, saj sem vedel, da pot ne bo prav kratka in da se bo vreme  prej ali slej skujalo. Ker je pot v gozdu ponekod težko sledljiva, pazljivo spremljam, kam me vodijo možici. Ko pridem približno tristo metrov nižje, se na levem robu gozdnega hrbta ostro v levo odcepi lepa stezica. Spomnim se, da naj bi bila to tista pot, ki okoli hriba pripelje na Jasenje, črna črtkana stezica, vrisana na zemljevidu Kranjska gora z okolico v merilu 1:25.000. Ker sem pot od Za Akom navzgor in do Belega potoka navzdol že prehodil, sem se v trenutku odločil, da spoznam še to. Če naletim na težave, se obrnem in grem po že znani poti nazaj in v dolino, sem si rekel in nadaljeval po stezici.

Srečno sem prišel do Jasenja, čeravno bi moral večkrat obrniti, če bi se držal tistega, kar sem si zabičal. Pot je bila nekajkrat podrta in marsikje zaraščena, tako da sem imel ne enkrat težave z iskanjem nadaljevanja, povrh vsega pa ves čas ob poti ni bilo nobenega možica, ki bi mi dal vedeti, da sem na pravi poti. Pri Ingu sem na dušek spil Radler in koj zatem v dveh dolgih požirkih še brezalkoholno pivo, malce posedel, potem pa nič počasneje kot do tod nadaljeval s sestopom.

Ko sem zapuščal Rute, so padle prve kaplje dežja in ko sem se peljal mimo Jesenic, je deževalo kot že dolgo ne.

=> fotografije Rutarski Vršič