Od Sabotina do Rezije

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

...

... 

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič in zopet in znova.

    ( Tone Pavček )

Vsake toliko se ustavim in potegnem črto. Vsake toliko, ko se zgodi in vsake toliko, ko začutim, da moram. Potegnem črto med prej in potem, pogledam kje sem in kam grem. Biti sam, tudi samosvoj, živeti sam, tudi samosvoje, mi je bližje, bolj domače, kot biti skupaj.

Če je skupaj, so mi blizu čustva, toplina in iskrenost. In so mi tuja sprenevedanje, pretvarjanje in hlad. Ko se pot, kakršnakoli že, razide, mi je bližje adijo, nasvidenje, zbogom, kot zanikanje, žaljenje, obrekovanje. Nikoli ne rušim za seboj, ko grem naprej, ker ne želim Naprej graditi na ruševinah.

Ker vem, da se dobro z dobrim vrača, se bojim, da če se tudi slabo s slabim, nekaterim ne bo prav lepo, še manj dobro.

Dobra vila, meni neznana po videzu in glasu, kaj šele otipu, mi je sporočila, da me čaka zaklad na Sabotinu. Da naju čaka, mene in princesko. Ker je bilo prvič, da je bila dobra vila in ker na Sabotinu še nisem bil, princeska še manj, sva vzela pot pod noge. In bilo je tako, kot sem nekaj poglavij nazaj zapisal.

Nato sva s princesko našla pot, po kateri sva se dobri vili zahvalila . . .

Minulo nedeljo se je zgodil čudovit hrib sredi prečudovitih gora, na hribu sama z dobro vilo in v zraku nekaj nerazpoznavno čarobnega.

Dolga je bila pot od zaklada na Sabotinu do Ta lipe poti v Reziji, bogata in doživeto dolga. Še daljši je bil dan minulo nedeljo na hribu sredi gora, sončen in srečen, blagoslovljen z nekaj zrni sodre, ki so bili kot biseri, samo nama dani.

In včeraj je bilo in smo bili, kot sva si zaželela. Vsi trije za najmanj tremi gorami, za najmanj tremi vodami,  sami na samem.  Princeska je, tako kot zna samo ona, v trenutku posvojila mojo ljubo in ona princesko. Srečni vsi trije.

Prav veseli smo bili, ker nam ni uspelo priti do konca. Je bilo preveč vode in mostovi in mostički podrti. 

Zato smo šli tudi malo naokoli in zato smo tudi malce brodili po vodi in zato smo se tudi zanalašč malce izgubili ... tistih nekaj ur, na samo najinem, našem, zelenem travničku tik deročega potočka, se je vsem zapisalo globoko v srce. Malo preden se je sonce pričelo poslavljati od Rezije, smo se od nje poslovili tudi mi.

Ljuba moja, Rezija ni bila izbrana naključno.

Prvič smo bili vsi trije, tudi moja zverinica. In šli smo na Ta lipo pot, kajti tudi najina pot je lepa.

Še se bova in bomo igrali Zverinice iz Rezije in še se bomo potepali po lepih poteh in po najini Ta lipi poti.

To, prvič prvo Rezijo, posvečam tebi, zato ker Si.

=> fotografije Rezija Ta lipa pot

Žingarica

In kadar bova midva,

jaz in samota končala,

pojde srce in razda,

kar mu je samota dala.

( Matej Bor )

Vreme še kar po aprilsko nagaja in ker ne marava ploh, neviht še manj, sva potovala bližje in nižje.

Bližje ni nujno blizu, zato sva se do izhodišča onstran Karavank, morala zapeljati skozi tunel. In nižje ni nujno nizko, saj nama je samo enajst metrov zmanjkalo, da bi bila tisoč in šesto metrov visoko.

S turo sva pričela in nekaj ur kasneje končala v Slovenjem Plajberku, bila sva na Žingarici, pot navzgor pa je bila drugačna od tiste navzdol.  

Včasih jaz ne zmorem tako hitro, ko bi princeska rada. In drugič ona ne zmore tako zložno, kot bi želel jaz. Ker pa se veliko potepava, se povprečno odlično ujameva. 

Razgledi iz razglednega vrha so bili, ne najlepšemu vremenu navkljub,  daljnosežni in čudoviti. Kar verjeti ne moreš, da obstaja tudi avstrijski vrh, na katerem ni križa. In tudi skrinjica, katera ti da vedeti, da si res na vrhu, je nekako bolj ob strani skrita. 

Sestopala sva naokoli, preko sedla, in bila deležna celo nekaj dežnih kapelj. Nekje na pol poti v dolino, na čudovitih zelenih travnikih, sva si privoščila malico  . . .  Bila je tista zelena, ko se korak sam od sebe ustavi.

Čas bi bil, da vreme postane mesecu ljubezni primernejše. Ljubeznivejše, recimo.

=> fotografije Žingarica

Z'če ( Setiče )

Kaj bi hodil po stezah!

Raje grem poprek čez polje,

da me minejo na mah

vse skrbi in vse nevolje!

 (  Trobentice, Kajetan Kovič )

Aprila je aprilsko vreme nekaj običajnega, zato ni neobičajno, da s princesko prav daleč in prav pogosto nisva potovala. Kot običajno sva se imela imenitno, kjerkoli že. Precej neobičajno pa se nama je zgodilo na Sabotinu, kjer naju je dobra vila presenetila s skritim zakladom.

Začeti je potrebno na začetku pravijo in prvi dan v mesecu je čisto prvi, torej povsem na začetku. Zato sva odpotovala in nedaleč za našo severno mejo naredila lepo turo.

Začela sva v vasici Sele-Cerkev,  nekako sredi poti med šolo in gostilno, kjer sva pustila vozilo. Lahko bi napisal začeli smo, saj smo bili skoraj trije, a o tem drugič. Vrh, na katerega sva se podala, domačini imenujejo Z'če, v naših planinskih vodnikih pa se ga običajno imenuje Setiče.

Ko sem izstopil iz avta, se mi je dobesedno mešalo od vseh odtenkov zelene. Zeleno, ki te ljubim zeleno !

Včasih že na začetku veš, da dan ne bo kar tako in danes sva vedela. Zato je bil korak prožen in dolg in tempo primerno hitrejši, kot običajno. Kmalu sva bila nad vasico, na zeleno zelenih travnikih, kjer se je princeska trudila sporazumevati z ovcami. Ni bila najbolj uspešna, čeravno bi znala biti krivda tudi na ovčji strani.

Jaz sem hodil in fotografiral, ona je hodila in ovohavala in  pot nama je šla odlično izpod nog. Pri Užnikovem križu oziroma na hribčku nasproti, kjer je velika miza z dvema klopema, sva se malce podprla in odžejala, nato pa nadaljevala vrhu naproti.

Bilo je prej toplo kot vroče in višje je vetrc prijetno hladil pregreto čelo.  Vršni del sva prehodila po snegu,  princeski na ljubo, lahko pa bi ga tudi obšla po suhih, visokih travah.

Kmalu se je pred nama pojavil križ na vrhu in nedolgo zatem sva že sedela na toplih, suhih travah.  Razgledi daleč naokoli so bili čudoviti,  trave udobne in vetrc prijazen ; prijetno je bilo ležati in gledati v modro nebo, le belih ovčk, katere sva želela šteti, ni bilo na nebu.

Simfonija v zelenem, recimo, bi lahko poimenoval današnji dan.

Naj bo simfonij še mnogo, četudi v drugačnih barvah.

=> fotografije Z'če (Setiče)

Kobilja glava in Jalovnik

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu . ..

Vsak tiho zori,

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

( Tone Pavček )

Najina jutra so samo najina.

Tako sem zaspana . . .

Kaj si rekel ? Hribi ? Greva v hribe ?!

Sobotno pot sva začela na novo, kot se spodobi, ko se je jutro prevesilo v dopoldan. Pot naju je vodila na Tolminsko.

Do planine Stador, kjer sva začela s potepom, sva potrebovala skoraj poltretjo uro. Po Selški dolini in skozi Baško grapo pač ne gre hitreje.  Zadnjih nekaj kilometrov je cestica ozka, zelo ozka. Nekako bolj za tri krave v širino, kot pa za avto, kaj šele dva.

Nekaj je moralo biti tam, na planini in hribu. Princeski se je dogajalo kot že dolgo ne in prav potruditi sem se moral, da sem držal njen korak.

Nižje sva hodila po visokih suhih travah in višje po zaplatah snega. Sonce sva samo slutila, ker se je sramežljivo skrivalo za oblaki in veter je sem ter tja pokazal, da zna biti močan.

Malce pod vrhom Kobilje glave sva naletela na mlakužo, ki je bila še malo pokrita s snegom in ledom. Kar verjeti nisem mogel, ko sem v njej videl žabice, veliko žabic. Princeska bi skoraj zaplavala, tako so ji bile zanimive..

Do vrha potem ni bilo daleč in ker sva videla, da je Jalovnik na dosegu roke, sva se sprehodila še nanj. Sneg, kar sva ga našla, nama je bil bolj v veselje kot v nadlego in z veseljem sva se dričala po njem.

Ko sva se vračala v dolino, po taisti ozki cestici, sva bila vesela, da nisva srečala treh krav.  Toliko bolj, ker tudi avta ni bilo nobenega.

Cel dan sva bila sama, tako sama, kot že dolgo ne.  

=> fotografije Kobilja glava in Jalovnik

Zaklad na Sabotinu

Življenje bo šlo tako naprej, dokler bo šlo.

A meni vse bolj daljno postaja.

Minevam. Nad mano modro nebo

modro sije. In traja.

 ( Ervin Fritz )

V četrtek sva šla na kepico sladoleda. In za povrh še na sprehod ob reki in na grad. Širiti obzorja, kajti razgled zgoraj je imeniten.  Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

V petek sva domače okolje raziskovala, proti večeru. Upajoč, da se mi utrne ideja, kam konec tedna tačke sprehajati. Ni se mi utrnilo . . .

Ta isti petek, bilo je pozno zvečer, morebiti že zgodaj ponoči, pa sporočilce o zakladu na Sabotinu.

Začelo pa se je, približno rečeno,  s kužki in s Zadnjico.

Ponoči je deževalo. Močno deževalo. In pihalo in grmelo. Zgodaj zjutraj je deževalo in kasneje, tudi še zjutraj, je še vedno deževalo. Proti koncu dopoldneva je prenehalo deževati.

S princesko sva, drugega nama ni preostalo, na pot odrinila popoldan. Kot po navadi, je bila vožnja tja in kasneje sem, to je nazaj, potovanje. Midva se na izlete in ture ne voziva, temveč potujeva. Baje je bolj imenitno.

Solkan je lepo mestece, zato sem vozilo parkiral v samem centru, namesto pod mostom, da sva se lahko s princesko pred in po turi še malce sprehodila.

Za vzpon sva si izbrala severno pot mimo kavern, nad kavernami sva se odločila malce spočiti pri koči, nato pa sva nadaljevala na vrh  in naprej do cerkvice Sv. Valentina. Pravzaprav do tistega, kar je od cerkvice ostalo in to kar je ostalo, je prav lepo za pogledati. Še bolj za posedeti in počiti.

Nedaleč stran od cerkvice, ne smem izdati točnega kraja, pa naju je čakal zaklad. Ravnal(a) sem, sva se po navodilih in glej ga zlomka, zaklad je res bil tam. In to kakšen . . .

Vesela, srečna, presenečena . . . 

Že res, da prav iz vsake ture, naj si bo grič, hrib ali gora, vedno prinesem doživetja, ki razvajajo srce in dušo. In je tudi res, da nikoli, prav zares nikoli in nikjer, še nisem ne iskal ne našel zaklada.

Princeska je namigovala na prijazne škratke, jaz sem bolj ugibal o dobri vili.

Razgledi so bili krasni, vreme pa se je višje po soški dolini navzgor opazno slabšalo in tudi grmenje se je slišalo vsake toliko časa.

Sestopila sva po južni strani in prvič letos nama je bilo s časa na čas malce vroče. Oziroma precej toplo. Spodaj, kje točno bi težko povedal, pa sem skrenil malce po svoje. Pot je bila lepa, markacija se je tudi našla sem ter tja in midva sva se vesela in zadovoljna vračala v Solkan.  

In prideva v vas, kjer je vse pisalo po italijansko in tudi govorili so tako. Tam ustavim avto in povprašam za pot,  nakar prijazna gospa preseli svojega psa iz prtljažnika na zadnje sedeže, moja princeska gre v prtljažnik in jaz na prednji sedež. Nato naju zapelje po slabšem makadamu nekaj kilometrov v najini smeri, kjer nama pri neki kmetiji pokaže pravo pot, po kateri sva v slabe pol ure prišla nazaj v Solkan. Ja, res se nama je dogajalo.

Pozno ponoči, domov sva se namreč vrnila pozno zvečer, sva še kar razmišljala, ali je vse skupaj res ali se nama je samo sanjalo . . . . 

=> fotografije Zaklad na Sabotinu

Monte Festa

Kot list, v jesenskem vetru gnan, tako bežim iz dneva v dan.
Nemir, ki veje vsepovsod, mi venomer veli: odtod !
V katero se obračam smer, obstanka zame ni nikjer.

( Lili Novy )


Za devetim gorami in za devetimi vodami ... je naslednjih devet gora in devet voda. In za njimi naslednjih devet ...

Na katerikoli grič ali hrib nad Huminom se povzpneš, vidiš, da je temu res tako. Gora in voda nebroj.

Prijetnih trinajst stopinj je, ko parkiram vozilo na sedelcu nad Bordanom.  Ko izstopim, okoli mene letajo rumeni metuljčki, na živo zeleni travi pod nogami pa je vse polno cvetočih trobentic in zvončkov. In sonce tako lepo sije in greje. Tudi princeska je vidno očarana nad prelestnim dnem.

Nadležnega asfalta je kaj kmalu konec in kmalu po začetku makadama jo že veselo ubirava navkreber po markiranih bližnjicah. Ker drevje še ni ozelenelo, so razgledi  imenitni in segajo dlje, kot zmore oko. Kako lepo je gledati princesko,  ko vidiš, da se ji dogaja. Pot nama gre dobro izpod tačk in jezero Cavazzo je vse nižje in nižje.  

Višje prečiva nekaj ostankov snežišč in še malo višje prideva do ruševin, od koder že vidiva vrh, na katerega sva namenjena. Okoli teh ruševin sva imela kar nekaj snega, tako da sva malce gazila,  a je bilo veselja kaj kmalu konec in ko sva naredila še nekajkrat nekaj korakov po kopnem, sva bila na vrhu. 

Hočeš nočeš sem se moral ogrniti, kajti veter je kazal zobe. Pred in po tem, to je gori in doli grede, pa je bilo tako prijetno toplo, da sem pot zmogel  v kratkih rokavih in tankem flis brezrokavniku. Tam je res že pomlad, k nam, upajmo, še pride.

V dolino sva se vračala kar po cesti, po strmih bližnjicah se nama ni dalo . Raje sva stopicljala po cestici, rekla kakšno modro, se vmes igrala in se s kakim briketkom posladkala.

Ko sva se zopet našla tam, kjer sva začela, je bilo še bolj toplo. In metuljčkov je bilo več in vse je cvetelo in brstelo in omamno dehtelo.

Bil je imeniten dan, ki je še kako razvajal dušo in srce. Naj jih bo še veliko, takih in temu podobnih.

=> fotografije Monte Festa